Iz življenja narejena umetnost
In naprej: kdo je umetnik?
Vsak, ki se ukvarja z umetnostjo? Tisti, ki se je za to izšolal? Tisti, ki dobi za to tudi denar? Tisti, ki od tega živi? Je umetnik samo tisti, ki ima kaj povedati? Tisti, ki uživa v ustvarjanju, v občutku, da je iz čistega veselja izdelal nekaj sam? Kakšna je razlika med nedeljskim in poklicnim umetnikom? Je umetnost katerega od njiju več vredna?
To so vprašanja, ki se zastavljajo ob igri Leeja Halla Knapi slikarji in so v drami tudi skoraj sistematično obdelana – in to na podlagi fenomena izpred druge svetovne vojne, ko so se rudarji v angleškem rudarskem mestecu Ashington, bolj po naključju kot ne, v svojem prostem času poskusili v slikanju. In so bili v tem tudi uspešni – njihova dela so bila razstavljena v galerijah, kritiki so jih dobrohotno sprejeli, za nekaj časa so pridobili podporo mecenke, nekaj slik pa so tudi prodali in s tem zaslužili za nakup barv.
Hall to zanimivo zgodbo iz resničnega življenja spretno, po vseh pravilih westendovske dramske pisave (gre za avtorja znamenitega hita Billy Elliot) zapakira v privlačno, večkrat smešno in duhovito, na trenutke tudi streznjujočo in pretresljivo dramo, pri čemer se opira na knjigo Williama Feaverja, ta pa na faktografijo; knapovsko-slikarska »Ashingtonska skupina« je namreč bolj ali manj uspešno obstajala in delovala vse do leta 1984. Dejstva o nenavadnem soočenju skupine knapov s svetom umetnosti so nanizana v dialoško in atmosfersko močnih prizorih, v katerih spremljamo celoten potek njihove »umetnostne vzgoje« – od začetka, ko je vse skupaj videti kot velik (in zabaven) nesporazum, ko gručica knapov na popoldanskem tečaju samoizpopolnjevanja (kjer bi se sicer raje učili o ekonomiji) od profesorja Lyona pričakuje, da jih bo zlahka naučil, kako se pravilno gleda slike; preko Lyonove ideje, da bodo umetnost najbolje spoznali, če se bodo sami postavili v vlogo umetnika, zato začnejo doma slikati, na tečaj pa nositi slike, ki jih skupaj analizirajo, tako da od znotraj spoznavajo temeljne vzgibe, zakonitosti in pomen umetnosti; pa vse do konca njihovega najuspešnejšega obdobja tik po drugi svetovni vojni.
Knapi, kot jih prikazuje Hall, so izrazito barviti in živi liki, podloženi z močnimi značajskimi podrobnostmi, kar je v natančni, trezni in domišljeni režiji Sama M. Strelca dalo igralcem priložnost, da vsi po vrsti ustvarijo izvrstne like, najbolj pa Tarek Rashid kot impulzivni in iskreni Oliver Kilbourn, najobetavnejši izmed slikarjev; Brane Završan kot vešči in profesor Lyon (predstava se je večinoma izognila namigom v besedilu, da je knape le izkoristil za lastno kairero); David Čeh kot nerodni in negotovi Jimmy; Blaž Setnikar kot uporniški brezposelni Tamali, Renato Jenček kot pretirano skrbni organizator tečaja in Bojan Umek kot skeptični Harry, najbolj izobražen med vsemi. Odlična in uigrana ekipa se sicer nenehno zaveda, da se, tudi zaradi odločitve o uporabi dialektov z raznih koncev Slovenije in knapovskega žargona (za kar sta poskrbela prevajalka Tina Mahkota in lektor Jože Volk), giblje nevarno blizu roba ljudskosti, zato je nujno, da so vsi igralski detajli toliko bolj natančno zamejeni.
Strelec je pri tej uprizoritvi podpisal tudi scenografijo, ki z ogromnim okvirjem na portalu ustvarja vtis, da na odru gledamo žive slike: s tem likovnim poudarkom, zlasti pa z učinkovitim čiščenjem besedila se je izognil morebitnim deklarativnim momentom, ki začnejo iz drame štrleti že proti koncu prvega dela. Hall si je namreč verjetno preveč želel na vsa zastavljena vprašanja tudi odgovoriti, zato jih je vezal na specifično britansko družbenopolitično situacijo (npr. usoda laburistične stranke), medtem ko je Strelec poskrbel za drugačen fokus.
V drugem delu je tako v ospredje postavil najuspešnejšega med slikarji Oliverja Kilbourna in njegovo dilemo, ko s ponujeno štipendijo dobi priložnost, da bi se lahko povsem posvetil slikanju in nehal biti knap. Poleg temeljnih vprašanj o bistvu, pomenu, izvoru umetnosti in položaju umetnosti v družbi je tako poudaril tudi intimna vprašanja: o občutku pripadnosti skupini, razredu, o vprašanju solidarnosti, tovarištva. Poskrbel je tudi za natančno domišljene odnose in dinamiko med liki ter (z nekaj zarezami v besedilo) za učinkovito poantiranje prizorov.
Knapi slikarji so zgoščena in komunikativna predstava o umetnosti; o tem, kako umetnost vpliva tako na tistega, ki se z njo ukvarja, kot na tistega, ki je njen »prejemnik«.
Tisto zadnje vprašanje – Ali (naj) umetnost spreminja svet? – pa predstava, čeprav knapi na koncu zapojejo internacionalo in začnejo pisati transparente, seveda zanalašč pušča odprto. Vsekakor uspešen in navdahnjen zaključek jubilejne sezone SLG Celje.
Pogledi, št. 11, 25. maj 2011