Kdo pravzaprav ljubi heroje?
NAŠI HEROJI / HEROES WE LOVE. Socialistični realizem revidiran. Primer: ex-Jugoslavija. Umetnostna galerija Maribor, 20. 3.–23. 8. 2015
14. 04. 2015
Razstava Naši heroji v Umetnostni galeriji Maribor, ki naj bi izpostavila vrhunce »zasmehovane, zakrite ali pozabljene« umetnosti socialnega realizma, odpira širok spekter vprašanj, nanjo pa se zdi nujno gledati na dva, med seboj sicer neizbežno povezana načina, kot na razstavo samo in njeno umestitev v različne kontekste.
Tematika, ki jo pokriva, še bolj pa hote ali nehote načenja razstava, je zelo široka in kar težko se je odločiti, kaj bi bilo primerno vzeti za iztočnico zapisa o njej. Lahko bi na primer začeli z Davidom Bowiejem in njegovim znamenitim albumom Heroes iz leta 1977, pa z nič manj znamenitim albumom No more heroes, odgovorom Stranglersov iz istega leta, a to bi nemara preveč razširilo kontekst, takšno oziranje proti zahodu pa gotovo tudi ne bi bilo po godu financerjem razstave, deležnikom programa Evropske zveze Kreativna Evropa. Tole ukvarjanje s socialističnimi heroji (gre za prvo etapo projekta devetih partnerjev od Poljske do Albanije, z Umetnostno galerijo Maribor kot vodilnim partnerjem) je v njihovih očeh namreč čisto zanesljivo dojeto kot nekakšna pokora, samopreizpraševanje z v hladni vojni poraženo ideologijo kontaminiranih vzhodnjakov, ki naj jim pomaga očistiti se in jim še nekoliko zmehča hrbtenico, da bodo brez ugovorov sprejemali vse, kar prihaja iz »Stare Evrope«. A ogled razstave, katere slovenski in angleški naslov se pomenljivo razlikujeta, pokaže, da bo obiskovalec z nje težko odnesel enoznačni vtis. Če k ogledu pristopi neobremenjeno, ga pravzaprav ne more, saj postavitev zastavlja kar nekaj kompleksnih vprašanj o odnosu med ideologijo in umetnostjo, pa o širših družbenih posledicah njunega tesnega druženja ter mejah tovrstnih pojavov v sodobnih družbah. Za potencialno najbolj subverzivni prispevek z razstave bi namreč lahko šteli delo sodobne hrvaške umetnice Sanje Iveković, na katerem je trendovske fotografske portrete modnih div opremila z imeni partizanskih narodnih herojk.
Postavitev se sicer začne s sliko Rapallo (1943) Toneta Kralja, ki prikazuje alegorijo trpeče, od povampirjenih okupatorjev razkosane Slovenije. Slika ni sicer prav nič herojska, a je nanjo mogoče gledati kot na uvodno vzpostavitev konteksta in kot predstavitev terena, na katerem odpor in heroizem vznikneta. Na Kralja se lepo navezuje nekaj starejša Meštrovićeva risba Vrnitev k heroizmu, ki temo zastavi formalno, saj naj bi kazala »nov odnos do figure kot nosilke ideje heroizma« v umetnosti. Potem se razstava nadaljuje s prepletom del iz obdobja 1945–55 in sodobnih prispevkov na temo ter dokumentarnega gradiva.
Temelj postavitve, ki bi ji lahko rekli tudi razstavna raziskava, je pet reprezentativnih stvaritev v duhu socialističnega realizma (Pengov, Augustinčić, Dolinar, Stanković, Bakić), teh pa, v obliki fotografske dokumentacije in načrtov ali skic na razstavi vidimo še kar nekaj. Razstavljeno spremljajo pojasnila, ki se osredotočajo predvsem na umetniške in idejne vzgibe za nastanek posameznih del. Že hiter sprehod po galeriji pokaže, da se poetike predstavljenih umetnikov razlikujejo, da torej »herojska socialistična umetnost« nekdanje skupne države še zdaleč ni povsem enovit pojav. Seveda sta na skoraj vseh delih v ospredju povojni zanos in ideologija, zamešana v različnih odmerkih, opazne pa so tudi razlike med posameznimi okolji. Slovensko umetnost pred drugo svetovno vojno mnogi na splošno dojemajo kot precej intimistično in recimo, da je senca tega intimizma opazna tudi na nekaterih povojnih delih. Slika Odpor (1947) Gojmirja Antona Kosa se na primer zdi dokaj človeški poklon narodnemu odporu, Osvobodilni fronti, in dovolj opazno je njegovo zgledovanje po Delacroixovi patriotski sliki Svoboda vodi ljudstvo, ki velja za eno svetovnih ikon svobodoljubnosti. Po drugi strani se zdijo freske Slavka Pengova v avli nekdanje rudarske, današnje naravoslovnotehniške fakultete (1950–51) dovolj podobne zahodnim likovnim častitvam dela in Napredka. Tematika dela, proizvodnje, tehničnega napredka na različnih področjih je bila v obdobju med svetovnima vojnama pri nosilcih gospodarske in politične moči namreč dovolj priljubljena na obeh straneh takratne ideološke ločnice med Zahodom in Sovjetsko zvezo, tako kot so si bili v bistvu dovolj podobni takratni »kapitalistični« in »socialistični« nebotičniki in druge reprezentativne zgradbe, s katerimi sta sistema poskušala dokazovati svojo superiornost ali vsaj konkurenčnost.
Socialistični realizem ni padel z neba in ni bil preprosto izumljen na podlagi političnih navodil. Res je Lenin v dvajsetih letih avantgardno umetnost, katere pomemben del je prej zavzeto sodeloval pri poskusu revolucioniranja družbe in človeka, označil za ljudstvu tujo in kot tako neprimerno za sodelovanje pri graditvi novega reda, a umetniki si potem realističnega in bolj ali manj glorificiranega prikazovanja delovnih in vojaških naporov niso kar izmislili, ampak so se pri tem naslonili na tradicijo oziroma zgolj izpostavili eno od obstoječih vrst umetnosti. Industrijska revolucija in poznejši razvoj sta se na področju umetnosti namreč odrazila na vsaj dva načina; kot že omenjeno povzdigovanje dela in Napredka, ki je bilo blizu predvsem vladajočemu razredu, lastnikom proizvodnih sredstev, in kot socialno občutljiva umetnost, ki je odsevala stiske in težak položaj tistih, ki se jim v novoreku reče »delojemalci« (dovolj reprezentativno razstavo slednje smo pred leti videli v Cankarjevem domu). Socialistični realizem se je torej oprl na predvojnega, tudi medvojnega, nekateri umetniki pa so bili, kot v vseh časih, pripravljeni izpolnjevati naročila oblastnikov. Zgovoren primer za to je Gojmir Anton Kos, ki je leta 1939 zmagal na natečaju za poslikavo banske, danes predsedniške palače, v kateri je slikal na temo zgodovine Slovencev, osem let pozneje pa je v drugem sistemu za iste prostore naslikal omenjeni Odpor.
Zanimivo bi si bilo ogledati tudi primerjavo Dolinarjevih predvojnih in povojnih kiparskih stvaritev. V njegovem opusu je namreč kar nekaj javnih plastik (med njimi dva kraljeva konjeniška spomenika, postavljena v Ljubljani) in tudi bolj ali manj »herojskih« stvaritev, je pa zanimivo, da jih je najbrž več postavil pred vojno kot po njej. Kar nekaj reprezentativnih gradenj v Ljubljani in Beogradu je opremil s stiliziranimi, mišičastimi postavami delavcev, je pa pri tem šlo predvsem za izpolnjevanje naročil lastnikov, nosilcev kapitala. In ko smo že pri Dolinarju; njegov na razstavi predstavljeni bronasti kip Preplah (1947), z materjo, ki k sebi privija otroka in se zaskrbljeno ozira navzgor, v smer grozeče nevarnosti, je gotovo zgleden, z globokim humanizmom podložen protivojni spomenik, kakršnih ne na vzhodu ne na zahodu Evrope ni prav veliko.
Razstava pokaže nekaj primerov očitnih sovjetskih vplivov na spomeniško plastiko, ki so prišli skupaj s prodirajočimi vojaki Rdeče armade ob koncu vojne, zanimiva pa je zgodba hrvaškega kiparja Augustinčića in njegovih spomenikov v Batini na Hrvaškem ter v New Yorku. V Batini je postavil monumentalen »sovjetski« spomenik, katerega del je bil tudi alegorični lik Zmage, pozneje pa je za okrasitev okolice palače OZN v New Yorku (Jugoslavija je bila ena od treh držav, povabljenih k tej častni nalogi) izdelal še »herojsko-mirovniški« spomenik z žensko na konju, ki se ga starejši morda spomnite z rdečega bankovca za sto dinarjev. Glava ženskega lika s tistega spomenika zelo spominja na Zmago s Hrvaške in morda so tudi zato spomenik pozneje prestavljali okrog tiste znamenite palače, ga pomaknili bližje bolj oddaljenemu robu tamkajšnje ploščadi.
Med slabosti razstave najbrž lahko prištejemo odsotnost prikaza omenjenih povezav med predvojnimi in povojnimi »heroizacijami«, njena odlika pa je shematični izris loka od zgodnjega, zanosnega glorificiranja, prek uporabe novih, univerzalnejših form »herojskega modernizma« v poznejšem obdobju, do rušilnih obračunov z deli iz tega obdobja po družbenih spremembah. V tem smislu se zdi zelo primeren zaključek razstave z na tleh ležečo glavo in stisnjeno pestjo, ostankoma raztelešenega Spomenika ustreljenim (1946) hrvaškega kiparja Vojina Bakića. Usoda spomenikov po spremembah družbenih ureditev je seveda nova, neizčrpna tema.
Kot rečeno, se zdi drugo pomembno vprašanje ob razstavi tisto o njenem kontekstu. Nagovarja seveda vsakogar, ki jo obišče, a sprejemanje in dojemanje videnega bo seveda različno. Konec koncev gre tudi za družbenopolitično vprašanje, ki se dotika še vedno navzoče preteklosti. Pomenljivo je že, da je razstava postavljena v mestu, v katerem še imajo Titovo ulico, a hkrati v državi, v katere prestolnici so to preimenovali po odločitvi najvišjega sodnega organa. Na razstavo bodo najbrž prihajali predstavniki različnih generacij, med mojim obiskom je bilo tam precej šolarjev. Ti in še kar nekaj generacij osebne izkušnje s prejšnjim sistemom nimajo, kolikor o njem vedo, izvedo v šoli, od staršev … Kolikor sem mimogrede slišal, so bili tisti mariborski osnovnošolci mnenja, da so bili Tito in partizani »dobri fantje«, in potem se je njihova vodička znašla pred nehvaležno nalogo, saj jim je začela razlagati »uravnoteženo« slovensko zgodovino tega obdobja. Delikatna zadeva … Lahko si predstavljam, da bo razstava privabila široko občinstvo, da bo marsikateri starejši obiskovalec ob njej občutil nostalgijo, kdo drug odpor – in različni odzivi so razumljivi. Bi pa, vsaj tujcem in mlajšim generacijam, prišlo prav nekaj faktografskih pojasnil, ki bi razstavljeno postavila v širši kontekst. Prispevki sodobnih umetnikov ga pristavijo le delno, ljudje pa smo seveda nagnjeni k poenostavitvam. Še posebno v teh površnih časih. Tudi zato bi razstavo moral spremljati katalog z nekaj tehtnimi besedili. Ta naj bi sicer izšel ob koncu celotnega projekta.
Pogledi, let. 6, št. 7, 8. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
