Ko smo imeli še tovarne in delovna mesta
Foto: Arhiv MMK
Kam so šle vse fabrike? Medobčinski muzej Kamnik, Grad Zaprice. Razstava je na ogled do konca leta 2015
26. 02. 2015
Kulturnozgodovinska razstava Kam so šle vse fabrike? prinaša pregled kamniške industrije; prikaže njen razvoj od 19. stoletja naprej in predstavi niz nekoč uspešnih industrijskih izdelkov, ki so se do devetdesetih let 20. stoletja dobro prodajali tudi na mednarodnem tržišču.
Le kdo še ni slišal za vsaj tri kamniške tovarne in njihove blagovne znamke? Zazvenijo v ušesu in v glavi sprožijo niz podob – kamniška gorčica, kisle kumarice, kravata, ključavnice, stol Rex, majolika ... To majhno mesto v dolini pod Kamniškimi Alpami je bilo do nedavnega eno večjih slovenskih industrijskih središč. V Kamniku in njegovi bližnji okolici so vse do devetdesetih uspešno delovala podjetja: Alprem, Kemijska industrija Kamnik – KIK, Eta, Stol, Svilanit, Svit, Titan, Tovarna gumbov Kamnik, Triglav – tovarna testenin Šmarca in Živilska industrija Kamnik, Utok, Zarja in nekoč tudi Tovarna ščetk in čopičev brata Naglič. V najboljših časih so zaposlovali nad 7500 delavcev in v osemdesetih letih so imeli v Kamniku najvišji bruto dohodek na prebivalca v Sloveniji. Tovarne so bile konkurenčne, ker so v razvojnih oddelkih snovali nove izdelke. Med pomembnejšimi je bil razvojni oddelek v tovarni Stol z vodjem oblikovalcem in izumiteljem – legendarnim Nikom Kraljem, ki je s stolom Rex dal tovarni zagon in pripomogel k skokovitemu razvoju.
Poskrbljeno je bilo za vse
A prišla so devetdeseta, ko naj bi Slovenija stopila na pot samostojne in suverene države. Slovensko gospodarstvo je zajel val divje privatizacije in razprodaje podjetij; takrat se je začel tudi propad kamniške industrije. Iz leta v leto je delovalo manj tovarn, ljudje so izgubljali delovna mesta. Januarja je proizvodnjo ustavila še tovarna Svilanit, saj so jo lastniki preselili v Turčijo.
Naslov razstave, ki so jo pripravili v Medobčinskem muzeju Kamnik, je poetičen – Kam so šle vse fabrike? Tako se sprašuje Marko Kumer, avtor razstave, sicer muzejski dokumentarist. Postavil je angažirano razstavo, ki ima dober odziv med Kamničani in muzejsko publiko. Razstava seznanja s kamniško industrijo in njenimi proizvodi, prikaže vzdušje v tovarnah in pogoje dela, dosežke in nekdaj dobri življenjski standard tovarniških delavcev.
»Družbeni standard je sestavina gmotnih, delovnih in družbenih življenjskih razmer prebivalstva. Sredstva za te namene so se zbirala predvsem iz dohodka organizacij združenega dela in iz osebnih dohodkov. Sem sodijo tudi stanovanja za delavce, počitniške zmogljivosti za organizirano poletno in tudi zimsko letovanje, preventivna in kurativna zdravstvena oskrba v obratnih ambulantah, športne aktivnosti, organizirana prehrana, organiziran prevoz na delo in še kaj bi se našlo v bolj prijaznih tovarnah. Posebej je za delavca skrbela Kemijska industrija Kamnik – za počitnikovanje so zgradili počitniški dom v Portorožu ter leta 1961 tri planinske koče na Veliki planini. Lepo so skrbeli tudi za polne želodce zaposlenih, njihova kuhinja s pripadajočo jedilnico je dvakrat dnevno pripravljala tople obroke. Bolj oddaljenim obratom so malico dostavljali na delovna mesta.« Tako nas eno izmed gesel v duhoviti knjižici z naslovom Mali besednjak kamniške industrije seznanja z dobrobitmi, ki so jih bili nekoč deležni delavci. Kumer, tudi avtor Besednjaka, je gesla napisal natančno in z veliko mero humorja ter tako nanizal zgodovino kamniške industrije, skupaj s spremljajočimi pojavi, kot so centralizirano plansko gospodarstvo, čik pavza, delavsko samoupravljanje in delavski svet, menza in boni za malico, prevoz na delo, sindikat in sindikalne zabave, stavke ali vloge športa in kulture.
Ranjen ponos delavcev
Razstava je morda ena najpomembnejših, ki so jih slovenski muzeji uspeli pripraviti v zadnjem času. Pomembna je zaradi svoje družbene aktualnosti, saj govori o tem, kaj smo nekoč imeli in kako smo to po neumnosti izgubili, predvsem pa, kaj smo nekoč znali proizvesti in tudi dobro prodati. Posredno nakaže, kako smo po osamosvojitvi klecnili pod zahtevami mednarodnega kapitala in svoje industrijske adute prodali tuji konkurenci, ki jih je v večini primerov zaprla in proizvodnjo preselila zunaj slovenskih meja.
»Razstava je zaradi svoje družbene aktualnosti, saj govori o tem, kaj smo nekoč imeli in kako smo to po neumnosti izgubili, predvsem pa, kaj smo nekoč znali proizvesti in tudi dobro prodati.«
Prva različica razstave se je porodila leta 2013 na pobudo lokalnega kulturnega društva Pridenmožic v okviru festivala KAMFEST. Želeli so postaviti nekakšno postindustrijsko razstavo opuščenih strojev iz kamniških tovarn. Kumer, povabljen k sodelovanju, je osnovno idejo postavil v zgodovinski kontekst. Razstavo so razgrnili v kamniškem parku in pristavili nabiralnik spominov. Odziv Kamničanov je bil presenetljiv. V nabiralnik so metali svoje zapiske, utrinke, predloge itn. Zaradi odziva je direktorica kamniškega muzeja mag. Zora Torkar sprejela Kumrovo pobudo, da pripravi razširjeno razstavo s predmeti, filmi ter besednjakom in jo postavi v muzeju na gradu Zaprice.
»Obiskal sem ljudi, ki so to želeli, opravil z njimi intervjuje, popisal njihove spomine in skeniral fotografsko gradivo. Obiskal tudi v vse tovarne, ki so še delale, sicer že v zelo omejenem obsegu, z zdesetkano kadrovsko zasedbo. Vsi so z veseljem sodelovali. Nekaj težav je bilo le z direktorico Svilanita, ki ni hotela posoditi slike Ferda Mayerja. No, zdaj, ko vidim, da so zaprli proizvodnjo tudi v Svilanitu, razumem, zakaj ni bila kooperativna. Nasprotno pa je bila direktorica Ete, tovarne, ki še dobro posluje, navdušena in je odkupila del naklade besednjaka,« pripoveduje Kumer. Delavci so bili ponosni, da imajo njihove izkušnje in spomini še kakšen pomen in zgodovinsko vrednost. »Nekatera srečanja so bila ganljiva – eden izmed mojih sogovornikov, nekdanji delavec Utoka, se je zjokal, ko je podoživljal zgodbo svoje nekdanje tovarne, ki so mu jo podrli pred očmi.« Sicer starejši direktorji propad tovarn zvračajo na »likvidatorje«. A kot je razvidno iz dokumentov, se je na primer Utok zaradi napačnih poslovnih odločitev bližal stečaju že na začetku devetdesetih. Da bi prikrili svoje mahinacije, so leta 1997 tovarno porušili do tal. Pod gosenicami bagrov pa so končali tudi fascikli z dokumentacijo. V času rušenja tovarne Utok so muzejski delavci reševali, kar se je dalo, med rešenimi predmeti sta tudi oljni sliki slikarja Lojzeta Perka.
Propadanje kot turistična atrakcija?
Razstavo, na kateri se nizajo zgodbe, dopolnjene s podatki in predmeti, je med grajske zidove domiselno postavila arhitekta dr. Sonja Ifko, ki je tudi oblikovala besednjak. Polna nostalgije in ponosa je na primer zgodba o nastanku tovorne žičnice, ki so jo inženirji in delavci Titana v svojem prostem času potegnili na Kokrško sedlo. Pripadnost tovarni je še tlela v devetdesetih; ob valu divjih privatizacij so se delavci kamniškega Titana odločno uprli dokončnemu uničenju tovarne. »Leta 1993 je bila v Titanu stavka, ki jo je sprožilo bridko spoznanje, da so vodilni delavci tovarne Titan ustanovili obvodno podjetje z enako dejavnostjo ter tako izčrpavali matično podjetje. Ko se je to razvedelo, je delavcem prekipelo in so hoteli tedanjega direktorja vreči v plavž. Po sklicu delavskega sveta so že v nekaj urah razrešili goljufivo poslovno vodstvo firme, bilo je odstavljeno in zamenjano z novim. To je bila ena zadnjih zmag delavcev še v vlogi lastnikov tovarne.« Danes je tovarna Titan razdeljena na dva dela z ločenima lastnikoma – na livarno in proizvodnjo ključavnic, ki je v francoski lasti.
Žalostni konec je doživela tudi tovarna Kemijska industrija Kamnik – KIK, katere začetki segajo v sredino 19. stoletja. V devetdesetih letih 20. stoletja je bila tudi ta razdrobljena na kakih deset obratov, ki so počasi usihali. !Čisto na koncu so KIK pokopale okoljske zahteve,« pove Kumer, »in zdaj je ta elitni, donedavnega še prepovedani prostor na dražbi skupaj z originalnimi stroji in stavbami vred.« V muzeju bodo pripravili kar nekaj javnih tribun tako na temo novonastalega odprtega prostora kot tudi ugašanja industrije v domačih krajih. »Tudi to je eden od namenov razstave, nekakšno angažirano muzealstvo, ki ne vzbuja le nostalgije, ampak se aktivno vključuje v problematiko in sproža polemična kresanja mnenj,« komentira Kumer, ki se zaveda, da tovrstna problematika zahteva nenehno pozornost širše javnosti. Pripravil je tudi koncept turističnega vodenja po lokacijah kamniške industrijske dediščine in vanj vključil tudi atrakcije – nekdanje tovarniške elektrarne, jezove čez reko, arhitekturne posebnosti itn. Upajmo, da bo lokalna turistična agencija prepoznala vrednost te pobude in jo vključila v načrtovanje svoje vizije turistične ponudbe Kamnika.
Pogledi, let. 6, št. 3, 11. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
