Malomeščani so bili, so in bodo
Pri Gorkem se, tako ob branju kot ob gledanju, nenehno vsiljuje primerjava s Čehovom (Malomeščani so nastali istega leta kot Tri sestre!), saj njuna dela, vsaj na prvi pogled, zaznamuje podobna struktura in osnovna atmosfera: na eni strani »pretakanje« junakov, odsotnost kakega večjega dogodka, neprestano govoričenje o navidez nepomembnih stvareh in na drugi občutek ujetosti v banalnost vsakdana. Kar pri vsaki navdahnjeni uprizoritvi njunih besedil vedno znova pretrese, pa je dejstvo, da vsa ta neskončna in brezplodna spraševanja junakov tako Čehova kot Gorkega o smislu življenja v sto letih zvenijo enako sveže, kot bi bila napisana danes.
Pa vendar se, tudi ob uprizoritvi v ljubljanski Drami, počasi izriše razlika; če gre pri Čehovu za prikaz nerealiziranih posameznikov, katerih življenje je »težko, skrivnostno in srečno«, na ozadju globljih družbenih sprememb, se zdi, da gre pri Gorkem, vsaj v Malomeščanih, za sicer res zelo natančno, a bolj površinsko odslikavo vsakdana, ki učinkuje zgolj kot dokument nekega časa in hkrati vsebuje že konkretne namige za možne rešitve.
Situacijo v Malomeščanih, ki jih režiserka Mateja Koležnik namesto v zatohli salon postavi na dvorišče bogate obrtniške hiše (lahko tudi iz današnjega časa; scenografija Ivo Knezović), v celoti obvladuje premožni malomeščan, oče Besemjonov (Ivo Ban), »ata«, ki s svojo mrko, vseskozi užaljeno, zagrenjeno in očitajočo pojavo vzbuja nenehen občutek krivde in nezadostnosti pri obeh otrocih, faliranemu študentu Pjotru (Saša Tabaković) in nesrečni učiteljici Tatjani (Vanja Plut), in predvideva tudi popolno pokorščino ustrahovane žene Akuline (Silva Čušin). Okrog stalno izrekanih očitkov otrokoma, da s svojim načinom življenja ne izkazujeta dovolj hvaležnosti staršema, ki sta se zanju žrtvovala in naj bi jima bila za svetel vzgled, se vrti vse dogajanje, moreče vzdušje sili k stagnaciji, prevladujoči dolgčas in brezizhodnost pa pestri le nekaj erotičnih želja med nekaterimi prebivalci hiše; poleg gospodarjev v njej prebivajo še rejenec Nil (Aljaž Jovanović), zapiti podnajemnik Teterjev (Gregor Baković), radoživa podnajemnica Jelena (Nataša Barbara Gračner) in kuharica Stepanida (Katja Levstik), občasno sta tu še služkinja Polja (Iva Babić) in njen oče Perčihin (Marko Okorn). Zaradi strupenega ozračja se večina raje zateka k veseli vdovi in tako stara dva Besemjonova ostajata vedno bolj sama. Tudi dejansko se dogajanje tako razplete: Nil se na razočaranje Tatjane poroči s Poljo, Pjoter odide z Jeleno, le Tatjani ne uspe pobegniti nikamor, kar ji oče v zaključni repliki tudi zelo prijazno pove: »Si izvisela, kaj?«
Mateja Koležnik je besedilo očistila odvečnih stranskih oseb ter preveč deklarativnih replik, ki razkrivajo tisto drugo plat Gorkega, o kateri smo se nekoč učili – Gorkega kot predstavnika (proto)socialističnega realizma, ki rad pokaže, da je izhod iz malomeščanske stagnacije možen samo s trdim delom in idealiziranim delavskim optimizmom, ki ga v drami poosebljata svetla, čista in neobremenjena Nil in Polja. Koležnikova že v uvodnem nemem prizoru z izvrstno zasnovanim gagom ob prihodu pijanega Teterjeva da uvodni akord, ki zaznamuje celotno uprizoritev: malomeščani, ki jih gledamo, so pomilovanja vredni, a hkrati tudi smešni. Tudi sicer poskuša najti v tej mlakužnosti čim več komičnih elementov, ki opozarjajo na banalnost in jalovost prizadevanj večine likov, tragične momente, kot je ponesrečeni Tatjanin poskus samomora, pa odpravi praktično mimogrede, kot pač nič kaj pretresljivo (in na neuspeh že vnaprej obsojeno) motnjo brezizhodnega ritma vsakdana.
Z natančno razčlenitvijo, duhovito mizansceno in skrbjo za jasno intonirano atmosfero je igralce vodila v izris odličnih vlog, med katerimi je seveda najbolj v ospredju Besemjonov; Ivo Ban je njegovo bistvo ujel v fenomenalno preprost, a izredno učinkovit detajl: njegov Besemjonov je namreč nenehno zazrt nekam nedoločno predse, v svoj mali svet, zdi se, da dogajanje okrog sebe že a priori dojema skozi filter svoje resnice, tako da sogovornikov praktično nikoli ne pogleda v oči, s čimer ilustrira zaprtost v svoj prav in hkrati ogroženost od zunanjega sveta.
A ata Besemjonov ostane na koncu tak, kot je bil, le njegovo dvorišče bo po odhodu Pjotra in Nila malo bolj prazno. Nad nami pa obvisi cinično spoznanje, da je tudi Pjotrov pobeg le navidezen in začasen, saj s svojo zadrtostjo v sebi že nosi kal enake zatohlosti, ozkogledosti in prepričanosti v lasten prav kot njegov oče. Malomeščani bodo ostali malomeščani. To pa je tudi edino sporočilo in domet te predstave.
Pogledi, št. 20, 12. oktober 2011