Mapiranje izkušenj prostora
Sedanjost in prisotnost 6: Instaliraj se! MSUM Ljubljana, do 8. 6. 2014
15. 03. 2014
»Ker živimo v času, ko kultura in umetnost podlegata diktatu kapitala, ki potrošnikom neprestano vsiljuje željo po vedno novem. /…/ Ker je ponavljanje ena bistvenih značilnosti sodobne umetnosti, ter tudi časa in prostora, v katerem živimo. /…/ Ker je ponavljanje eno od bistvenih načel nastajanja zgodovine.«
Tako je sredi leta 2012 Muzej sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) legitimiral prvo ponovitev razstave Sedanjost in prisotnost, izbora del iz mednarodne zbirke Arteast 2000+ in nacionalne zbirke MG, s katero je muzej odprl svoja vrata konec leta 2011. Od prve postavitev do zdaj pa nanizal njeno že šesto ponovitev, saj osnovno izhodišče ostaja nespremenjeno; drastično zmanjšanje sredstev za razstavni program izsili »reciklažo«, iz katere MSUM vzpostavi metodo za vnovični premislek prvotne postavitve, lastnih konceptualnih in prezentacijskih strategij ter temeljnih sodobno-umetniških postavk.
Vsaj zadnji dve izvedbi »ponovitve z razliko« sta sicer koncipirani po podobnem ključu; pritličje in prvo nadstropje ostajata nespremenjena, oziroma z minimalnimi spremembami/dopolnitvami, »razlika« pa se kot dodatek odvija predvsem v drugem nadstropju MSUM. Tako jasno določljiva prostorska organizacija seveda ni naključna, ampak jo je treba razumeti kot integralni del koncepta postavitve. Postavitev v pritličju in prvem nadstropju lahko razumemo kot nekakšno podporno, referenčno platformo, vpeto v okvir siceršnjih prezentacijskih strategij MSUM, ki slednje misli in prakticira v razmerju do (zahodnega) muzeja moderne umetnosti. Podporna/referenčna platforma je v primeru Sedanjost in prisotnost – ponovitev 6: Instaliraj se! seveda še vedno osredotočena na proces (samo)definiranja umetnosti nekdanjih socialističnih držav, s katerim je Moderna galerija pričela v devetdesetih predvsem preko mednarodne zbirke Arteast 2000+.
Če je bila prva izvedba ter začetne ponovitve razstavne postavitve Sedanjost in prisotnost osredotočena na mapiranje raznolikih dimenzij časa, pričujoča ponovitev tem dodaja še dimenzijo in izkušnjo (abstraktnega) prostora na podlagi medijskega ključa instalacije. Še vedno gre torej za izbor del iz zbirk MG+MSUM, kateremu pa sta tokrat dodani še dve instalaciji, ki ju je na ogled posodila partnerska institucija MG v skupnem evropskem projektu Internacionalna, nizozemski Van Abbemuseum.
Instalacije kot individualni ambienti
Medij instalacije se sicer najpogosteje vpenja v okvir »evolucije« kiparstva; razpršitve modernističnega kipa-objekta v prostor, ambient, v katerega lahko gledalec vstopa, se vanj potopi, od koder tudi formulacija ali kar zahteva šeste ponovitve: »Instaliraj se!«
»Ogled razstave se odvija kot vstopanje v nanizane vase-zaprte prostorske ambiente.«
Na prvi pogled se zdi, da zelo raznolika razstavljena dela in pristope, ki se časovno gibljejo od leta 1969 (Programirani ambient Marka Pogačnika – OHO) do 2013 (Scratch the surface Tomaža Furlana), druži ravno izbrani medij. V tem smislu bi bilo mogoče razstavo razumeti kot nekakšen zgodovinski pregled razvoja medija. Vendar v MSUM že od začetka uporabljajo pristop mapiranja, ki del ne vpenja v linearizirano/racionalizirano umetnostnozgodovinsko kontinuiteto, ampak v tem primeru sopostavlja raznolike (individualne, konceptualne, družbene) izseke oziroma raziskovalne pristope k izkušnji prostora. Zato se tudi ogled razstave odvija kot vstopanje v nanizane vase-zaprte prostorske ambiente.
Marko Pogačnik v omenjenem delu iz leta 1969 na primer raziskuje razmerje med kartoteko, ambientom in numeričnim programiranjem. Enega od razstavnih prostorov tako spreminja v ambient preko množice visečih mobilov (sestavljenih iz risb na karticah) in preproge, ki se vije po celotnem prostoru. V nasprotju s tem v delu Družina teže, mere in lege iz istega leta preko uteži na vrvicah mapira nevidno dimenzijo prostora, konkretno gravitacijsko silo, ki deluje vsepovsod, ni pa del vidnega polja.
Podobne ambientalne izkušnje ponuja tudi Ilja Kabakov, predvsem v delu Dvajset načinov, kako doseči jabolko ob poslušanju Mozartove glasbe iz leta 1997. To je oblikovano kot prostor znotraj razstavnega prostora, ki ga zaseda ogromna belo pogrnjena miza z dvajsetimi sedišči. Na sredi mize je locirano jabolko, zraven krožnikov in pribora vsakega od sedišč pa nekakšni tekstualni predlogi fiktivnih gostov, kako ga nameravajo doseči. Delo je za Kabakova značilna totalna instalacija, organizirana kot izkustveni prostor, paralelni univerzum z natančno domišljeno »dramaturgijo« recepcije (ravno dovolj prostora, da gledalec zaokroži okoli mize).
Izpostaviti velja tudi delo Stanislawa Dróźdźa Krog iz leta 1971, zanimiv hibrid med instalacijo in konkretno poezijo. Gre za kompozicijo šestnajstih kvadratov večjega formata, ki so položeni na galerijska tla, na vsakem od teh pa je krožno zapisana beseda »krog«. Sicer identični kvadrati so postavljeni različno, hkrati pa tako, da je gledalcu onemogočen vstop v notranjost same postavitve. Deluje torej, kakor da bi umetnik poskušal ujeti parcialne poglede – posledice gibanja/branja s statičnim pogledom oziroma pozicijo gledalca.
Če instalacija preusmeri pozornost od objektov na telesno izkušnjo prostora, Apolonija Šušteršič v delu MTV za La Tourette izhaja iz lastne percepcije realnega, družbenega prostora. V video delu, nastalem med letoma 1996 in 1997, namreč skozi podobe, gibanje in zvoke dokumentira lastno izkušanje povsem konkretnega (do)živetega prostora – dominikanskega samostana, zasnovanega v šestdesetih letih po arhitekturnih načrtih Le Corbusiera.
Od Šušteršičeve radikalno drugačno izkušnjo prostora posredujeta in vzpostavljata Carl André v delu Palisada in Bruce Nauman v delu Zagnan človek, spihan sneg, oba iz leta 1976, ki ju je posodil nizozemski muzej Van Abbe. »Velikana minimalizma«, ki po prostoru razporejata industrijsko izdelane kose, namreč konceptualno raziskujeta izkušnjo povsem abstraktnega fizičnega prostora, kot je mogoča ravno v »paralelnem«, abstrahiranem prostoru umetniške institucije. Naumanove postavitve litoželeznih klad ali Andréjevi ponavljajoči se leseni bloki kreirajo specifično strukturo prostora, torej strukturirajo prostor preko rabe temeljnih likovnih izraznih sredstev.
V navezavi na prezentacijske strategije MSUM – sploh v primeru pričujoče izvedbe – se pojavlja ključno vprašanje, kakšna je pravzaprav razlika med akroničnim mapiranjem in modernistično dekontekstualizacijo del, iz katere se poskuša tako vztrajno izviti. Enostavna sopostavitev zelo raznolikih del, ki ne vključuje nikakršne dodatne pojasnitve/izpostavitve, namreč v veliki meri zabrisuje ravno to, kar bi si najverjetneje želela izpostaviti – mnoštvo različnih partikularnih izkušanj prostora. Ker gledalec sopostavljena dela neizbežno doživlja na način njihovega dialoga, mestoma celo antagonizma, bi bilo v tem smislu morebiti smiselno razbiti ključno ločnico postavitve. Na neki drugačen način skratka sopostaviti to, kar je zaradi same zasnove razstavnega prostora tako radikalno razločeno; »ponovitev« – referenčno/podporno platformo in »razliko«.
Pogledi, let. 5, št. 5, 12. marec 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
