Proizvodi stiske
Umetnik in delo – delo umetnika. Razstava nominirancev za Nagrado skupine OHO. Galerija P74, Ljubljana, do 28. 5. 2013
28. 05. 2013
Vizualnim umetnikom do petintridesetega leta je namenjena nagrada, poimenovana po slovenski neoavantgardni umetniški skupini OHO, ki jo v okviru Centra in Galerije P74 podeljujejo že vse od leta 2006 in pomeni dobrodošel vpogled v uveljavljajočo se mlado umetniško produkcijo. Namenjena je podpori pri uveljavljanju mladih ustvarjalcev in vsako leto jo podeli strokovna komisija, ki izbira izmed štirimi, na podlagi javnega natečaja nominiranimi umetniki, ki se predstavijo s še ne razstavljenim delom.
Letošnji dobitnik nagrade, Velibor Barišič - Veli Silver (1983), je že stari znanec, saj je bil za nagrado nominiran tudi leta 2010. Ustvarja v raznolikih sodobnih umetniških medijih, predvsem pa – tudi tokrat – klasične umetniške pristope kombinira z grafitarskimi intervencijami v javnem prostoru. Nagrajeno delo nadaljuje z zanj značilno zmesjo duhovitosti in spontanosti, kar je kajpak integralni del grafitarske umetnosti. Vzpostavljeno je kot sopostavitev dokumentiranega ustvarjalnega procesa in dokumenta-končnega produkta, pri čemer ne gre le za klasično sodobno umetniško razpiranje ustvarjalnega procesa, temveč v večji meri za humorno teatralizirano izpostavitev nekaterih stereotipov, ki se pogosto lepijo na umetniški poklic. Dokumenti ustvarjalnega dela na prostem (brez dvoma referenca na impresionistične mojstre) – v katerih poskuša z nič kaj primernimi likovnimi sredstvi v obliki grafitarskih sprejev na slikovni površini ujeti hipno realno (in povsem banalno) situacijo, ki jo je sprožil kar sam (na primer vodne in barvne eksplozije) –, nizajo multiple plasti dokumentacije in se prevešajo v skorajda samo sebi namenjeno avtomatizirano dejavnost, osrediščeno okrog umetnine kot predpostavke in končnega cilja ustvarjalnega cirkusa.
»Letošnji dobitnik nagrade, Velibor Barišič, ustvarja v raznolikih sodobnih umetniških medijih, predvsem pa klasične umetniške pristope kombinira z grafitarskimi intervencijami v javnem prostoru.«
Barišičevemu delu sopostavljena instalacija Dominika Mahniča na prvi vtis predstavlja sorodno samoironično gesto – predvsem izhajajoč iz zapisa, v katerem je izpostavljeno, da Mahničeva serija Umetnikova kuhinja obravnava izpuščena poglavja, ki niso zastopana v akademskem pedagoškem procesu. Video, ki povzema formo popularnih televizijskih kuharskih oddaj, v tem primeru namreč ni namenjen hedonističnim, gurmanskim užitkom, temveč zgolj temu, kako najceneje do občutka sitosti. Instalacija je zasnovana kot nekakšna zasilna jedilno-delovna miza, pokrita bržkone z eno izmed umetnikovih mnogih slik še iz študijskega časa (v zadnjem času se namreč posveča predvsem tehnološko podprtim projektom). Svetlo ambientalno območje, zgrajeno iz množice slik, je v drastičnem kontrastu s temačnim videom slabe kvalitete, sploh pa z revno hrano na mizi (polenta, riž, par krompirjev). Umetnikovo zelo natančno, počasno in dolgovezno opisovanje priprave enostavne jedi, kot je polenta, deluje kot nekakšen obupan poskus, da bi se vsaj preko vložene pozornosti in kreativnega truda (če že ne sestavin) dogodila podobna transsubstanciacija, kot naj bi bila na delu v kontekstu umetniškega ustvarjalnega postopka.
V manjši meri na teatralizirano samoironijo stavita nominiranca Meta Grgurevič s kinetično instalacijo Escapement, ki se inspirira pri prvem izumu oz. mehanizmu Nikole Tesle, in Oliver Pilić z delom Privatno prilaščanje družbenega proizvoda, minimalističnim razmislekom o relaciji posvečenega prostora umetniške institucije in »realnega« javnega prostora.
Najmlajša umetniška produkcija, vzpostavljena v mobilnih, fleksibiliziranih in prekarnih delovno-institucionalnih pogojih, se osredotoča predvsem na nekakšne razpoke med umetniškim delom in banalno vsadanjostjo umetnikovega delovanja in življenja. Gledalec ne ve natančno, kaj drugega naj počne s tem pljuskom bržkone terapevtske samoironije, kakor da se odzove s še enim stereotipom: umetnost je proizvod umetnikove (vsakodnevne, notranje psihološke ali kakršnekoli že) stiske.
Pogledi, let. 4, št. 10, 22. maj 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
