Mašinerija
Meta Grgurevič in Urša Vidic: Galanterie Mecanique. Razstava in performans. Galerija Škuc, Ljubljana. Do 14. 7. 2013
29. 06. 2013
Vizualni umetnici, ki sodelujeta že od leta 2009, v svojih delih pogosto združujeta scenske umetnosti, film in likovne umetnosti. Njihova najočitnejša značilnost je tako nedvomno medijska hibridnost: skozi preplet raznolikih filmskih, umetnostnozgodovinskih, množično medijskih in podobnih referenc s komponentami zvoka, učinkovanjem svetlobe in sence ter v dialogu z razstavnim prostorom namreč gradita teatralne, evokativne in pogosto mobilne ambientalne postavitve. Tokratna prostorska postavitev ni nikakršna izjema, zapleta namreč vse galerijske prostore, v katere so umeščene nekakšne mobilno-teatralne situacije. Za teatralni aspekt posameznih situacij v tem primeru skrbijo intervencije performerjev na dogodku, ki se bo po otvoritvi ponovil še trikrat (15., 21. in 28. 6.).
Razstavna postavitev Galanterie Mecanique je, kot rečeno, sestavljena iz posameznih situacij, ki zasedajo prostore zatemnjene galerije. Osrednji prostor naseljuje klavir, opremljen z različnimi elektronskimi pripomočki, iz katerih sta dva performerja izvabljala zvoke, ki so združevali vse segmente postavitve, tudi zato, ker se je zdelo, da sta se preostali performerki neposredno odzivali na »diktat« zvoka. Če gledalec sledi umetniškem mehanizmu v smeri urinega kazalca, ki se nekako sama vsiljuje, prvi situaciji sledi črno-bela video projekcija velikega formata. Kontemplacijo meditativnega videa, v katerem nekakšen klišejski moški lik iz starega kriminalnega filma monološko, vendar v neposrednem dialogu z gledalcem prevprašuje svoj lasten status v odvisnosti od njegove prisotnosti in pozornosti, gledalcu najbrž občasno zmoti (diktatu zvoka sledeče?) delovanje performerke. Ta sicer izmenično počiva ali pa se »bori« z nekakšnim na steno pritrjenim pogonom. Relacija videa in delovanje performerke na/ob orodju je vzpostavljena sploh zato, ker sama naprava nekoliko asociira na starinski kinoprojektor. Performerki sledi mobilna instalacija iz mehaničnega kolesja, gledalec pa se vsemu lahko približa zgolj na distanci; na tleh je namreč zanj natančno odmerjen prostor. V poslednji situaciji performerka na podestu samozadostno, ne da bi vzpostavljala očesni stik z gledalcem, znova deluje, kakor da jo »poganja« vse prežemajoči zvok.
»Celotna postavitev, predvsem ko jo »animira« dejavnost performerjev, deluje kot dobro uigrana umetniška mašina.«
Celotna postavitev, predvsem ko jo »animira« dejavnost performerjev, deluje kot dobro uigrana umetniška mašina, v pogon pa jo spravlja tudi fizični »trud« gledalcev, ki s krožnim gibanjem zraven zvoka enotijo njene raz-ločene komponente. V tem smislu nista zanemarljivi ključni referenci dela, kot ju je mogoče razbrati iz kombinacije same postavitve in spremljajočega besedila. Gre za Chaplinovo parodijo fordističnih produkcijskih načel v filmu Moderni časi in biomehanikov v avantgardnem gledališču Vsevoloda Mejerholda (1874‒1940). Vzpostavitev relacije umetnosti, točno določenega zgodovinskega konteksta in kapitalizma vsekakor ni zanemarljiva.
Če bi privzeli ozkogledost nekaterih aktualnih funkcionalističnih legitimacij in vrednotenj področja umetnosti, bi lahko rekli, da je umetniška mašina, ki/kot jo vzpostavljata umetnici, produktivna kvečjemu v neracionalni potrošnji (energije performerjev in gledalcev). Morda pa gre za kreativni preplet truda performerjev z investicijami gledalcev, kjer se tudi domnevno raz-ločeni segmenti produkcije, distribucije in recepcije združujejo v enoten skupnostni krogotok umetnosti? Ta bi z vidika tradicionalne (otvoritvene) performativne družabnosti, ki je v tem primeru še posebno v ospredju, bolj kot na polno delujočo umetniško mašino lahko nakazovala na delovanje umetniške mašinerije.
Pogledi, let. 4, št. 12, 26. junij 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
