Temeljito premišljeno
Foto: Bojan Salaj
Jože Barši: Pregledna razstava. Muzej sodobne umetnosti Metelkova (MSUM), Ljubljana. Do 6. 5. 2013
30. 04. 2013
Jože Barši je na slovensko umetniško sceno stopil v okviru t. i. novega slovenskega kiparstva konec osemdesetih, obdobju, ko se je v slovenskem kulturnem prostoru začela oblikovati ideja sodobne umetnosti. Njegovo zgodnjo produkcijo tako najpogosteje označujejo kot dekonstrukcijo klasičnega kiparskega objekta in jo je mogoče misliti vzporedno z razširjanjem tradicionalnih umetniških oblik v polje vizualnega v osemdesetih, predvsem pa devetdesetih letih.
Na pregledni razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova umetnikova zgodnja produkcija ni predstavljena, kar je po svoje razumljivo, saj je umeščena v novo stalno postavitev izbora del iz nacionalne zbirke v delu Moderne galerije, preimenovanem Muzej moderne umetnosti. Izhajajoč iz tega, kako je sodobna umetnost v okviru MSUM razumljena, se zgodnja produkcija torej umešča v kontekst umetnosti 20. stoletja. Ideja sodobnosti, kot jo vse od otvoritve konec leta 2011 poskuša v razstavnih postavitvah zastopati MSUM, namreč ni toliko časovna oznaka. Ne označuje torej le umetniških praks iz sodobnega časa, temveč gre za označevalec konceptualne usmerjenosti samih praks, (samo)refleksivnosti in njihovega aktivnega odnosa do zunajumetniškega.
In v ta kontekst se nedvomno vpenja umetnikova novejša, sicer zelo heterogena produkcija, katere skupne točke so aspekti procesualnosti, participatornosti, sploh pa tendence zapuščanja varnega območja umetniške institucije. Slednje je nedvomno najbolj očitno v primeru nekaterih že predstavljenih projektov, kot so Javno stranišče na Metelkovi iz leta 1999, Kapital iz leta 2008, Nenavadne dvojice iz leta 2001 in Hiša iz leta 2001, ki prehajajo raznolike družbene kontekste (umetniška institucija, javni prostor, radijski eter, knjigarne, zasebna raba), posledično pa se radikalno spreminja tudi njihov pomen.
»Odprta struktura razstavne postavitve je plod temeljitega premisleka o specifiki Baršijevega načina dela, ki poskuša pretekle projekte v sodelovanju z umetnikom ter gledalci-sodelujočimi aktualizirati, vnovič premisliti.«
Pri novejših projektih, ki v veliki meri izhajajo iz natančnega prebiranja raznolikih teoretičnih besedil (na primer projekt Branja, ki poteka od leta 2010), je v ospredju predvsem moment procesualnosti in participatornosti. Na razstavi so torej v veliki meri predstavljena umetniška dela-dokumenti skupinskih ali samostojnih procesov branja, komentiranja, reflektiranja in prevajanja prebranega v okviru umetnikovega pedagoškega dela na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, bralnih seminarjev v okviru Delavsko-punkerske univerze itn. Pogosto gre tudi za teoretična besedila, ki se nanašajo na sodobno umetnost, zato je te projekte mogoče razumeti tudi kot poskuse umetnikove refleksije svojih lastnih praks.
V vsakem primeru gre nedvomno za nadgradnjo, nadaljevanje in zaostritev zgodnjih poskusov dekonstrukcije kiparskega objekta, ki za seboj povlečejo tudi dekonstrukcijo klasične avtorske pozicije, v končni fazi pa premik v participatorne, dialoške projekte, v katerih se umetniku v procesu snovanja pridružujejo tudi drugi. Razširitev sodobne umetnosti v širše polje vizualnega pa pomeni tudi preseganje umetniške avtonomije in avtoreferencialnosti ter poseganje na širše območje kulture, politike, kulturne politike in politike kulture.
Ker, kot rečeno, pojem sodobne umetnosti v okviru MSUM ne predstavlja toliko časovne oznake, obenem pa Baršijevo produkcijo težko mislimo skozi klasično optiko razvoja individualne avtorske govorice, je temu prilagojena tudi zasnova pregledne razstave. Namesto tradicionalne linearno-kronološke postavitve del gre za razdelitev del po nekakšni taksonomski logiki (arhitektura, sodelovanje, zaznavanje, vednost). Razstavljena dela so kontekstualizirana z obširno dokumentacijo (kritike, članki, umetnikovi zapisi itn.), ki razpirajo vpogled v kompleksne procese snovanja in tudi dialoško dimenzijo participatornih projektov. Ta zelo pomemben aspekt Baršijevega dela se nadaljuje (nadgrajuje) ne le v sami razstavni postavitvi, temveč tudi skozi številne dejavnosti in dogodke, ki razstavo spremljajo. Razstavni sklop »Sodelovanje« je namreč oblikovan kot prostor za srečevanja in je odprt tudi za zunanje intervencije obiskovalcev.
Nekakšna odprta struktura razstavne postavitve je torej brez dvoma plod temeljitega premisleka o specifiki Baršijevega načina dela, ki se ne zaustavlja pri kot-da-nevtralni prezentaciji, temveč poskuša pretekle projekte v sodelovanju z umetnikom ter gledalci-sodelujočimi aktualizirati, vnovič premisliti.
Pogledi, let. 4, št. 8, 24. april 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
