Posvečeno: Ruben Östlund
Med instinktivnim in pričakovanim vedenjem
Östlund je od leta 2004, ko je posnel prvenec Kitarski mongoloid (Gitarrmongot), sestavil soliden opus in izoblikoval prepoznaven avtorski slog. Njegov zaščitni znak so dolgi, pretežno statični, distancirani posnetki, ki velik del dogajanja puščajo zunaj kadra, protiintuitivno brizganje humorja v mučne filmske scene in izrazito konceptualna tematska zasnova. Njegovi filmi so kompleksne obravnave tez o razmerju med človekom in njegovim družbenim okoljem. Östlunda zanima človek, a ne človek kot posameznik, temveč človek kot družbena žival, homo socius. Dramaturgija njegovih filmov zato ne sledi likom in se ne poglablja v njihov psihološki ustroj, ampak se zgošča okrog idej, ki zadevajo razmerje med individualnim in družbenim. Kitarski mongoloid denimo vzame v precep posameznike, ki jim ni prav dosti mar za to, kaj si o njih misli okolica (film se sprehaja skozi nepovezane fragmente, v katerih nastopajo deček z downovim sindromom, ki na ulici nažiga kitaro, fantje, ki se kratkočasijo z uničevanjem koles, moški z zamegljenim obrazom, ki igra rusko ruleto …), kar plačajo z odrinjenostjo na družbeni rob. Obrnjeno situacijo lahko vidimo v kratkem filmu Prizor iz življenja št. 6882 (Scen nr: 6882 ur mitt liv, 2005), kjer druščina prijateljev na mostu enega iz skupine z zbadanjem pripravi do tega, da se vrže v globino. Ta mini študija primera, ko človek raje ogrozi svoje življenje kot žrtvuje ponos, je sprva hotela biti del novega celovečerca, a potem je filmček zakrožil po festivalih in si s tem zaprl pot v drugi celovečerec Nenamerno (De ofrivilliga, 2008). Zato pa se je tam znašel zanimiv nabor podobno uglašenih zgodb, v katerih posamezniki potlačijo telesno nujo, moralni čut ali instinktivni vzgib, da bi pred očmi okolice rešili svojo čast.
Dediščina smučarskih filmov
V obeh celovečercih Östlund uporabi pripovedno strukturo prepletanja med seboj nepovezanih vinjet in odmaknjen pogled hanekejevsko statičnih, dolgih posnetkov. Vse to je dediščina Östlundovega ukvarjanja s smučarskimi filmi, pri katerih je treba posnetek držati v enem kosu, kolikor je le mogoče dolgo, sicer snemalca hitro doleti očitek, da je z montažo poskušal prikriti smučarjeve napake. Najbolj reprezentativen primerek takšnega kadriranja je z berlinskim zlatim medvedom nagrajen kratki film Incident pred banko (Händelse vid bank, 2009), rekonstrukcija ponesrečenega ropa banke, ki mu je bil Östlund nekoč sam priča in ni prav v ničemer spominjal na virtuozne gangsterske spektakle iz hollywoodskih filmov. Östlund kader drži dolgo, gleda z razdalje, navidezno brez komentarja, da se gledalec lahko dobro razgleda in opazi drobne podrobnosti, ki v film vnašajo obešenjaški humor. Nekako tako kot pred prizorom, ki se začne odvijati pred njima, obstrmita mimoidoča mladeniča, ki s telefonsko kamero (seveda brez zooma) posnameta dogajanje. Ta dva lika sta pravzaprav natančni preslikavi distanciranega pogleda, v katerega Östlund postavlja svoje gledalce.
Incident se odvije v realnem času in s tem že napove Östlundov tretji celovečerec Igra (Play, 2011), v katerem se režiser ponovno vrne k fascinaciji s skupinskim vedenjem, le da tokrat izbere linearen način pripovedi. Film prikazuje tri svetlopolte dečke, ki jih skupina temnopoltih fantov nadigra z retorično igrico, jih zmami nekam na samo in oropa. Tokrat imamo opravka z dvema nasprotujočima si skupinama, katerih člani se vedejo precej uniformno. Že samo dejstvo, da pripadajo eni izmed skupin, jih žene v določen tip vedenja – belci so tihi, zadržani in decentno oblečeni, črnci so glasni, športno otrenirkani in vsiljivi. Čeprav se je Östlund pri pisanju scenarija kot vedno oprl na resnične dogodke, film učinkuje zelo kontroverzno, saj izziva liberalno senzibilnost. Ker so trije beli dečki (med njimi je tudi en azijat, kar daje jasno vedeti, da v filmu ne gre za vprašanje rase, ampak družbene »etikete«) iz srednjega oz. višjega sloja postavljeni v vlogo žrtev skupine starejših temnopoltih fantov iz nižjega socialnega okolja, je marsikateri gledalec (pa tudi kritik) film označil za rasističnega. A ključna za poglobljeno branje dogajanja na platnu je vloga dveh mimoidočih žensk, ki na koncu okrcata očeta enega izmed oropanih dečkov; ta namreč na klopci v parku zaloti enega od roparjev. Izkaže se, da tudi onidve kot strpni liberalki pristopata k sceni s predsodki in prizor avtomatično bereta kot rasističnega. Igra pri gledalcu vseskozi budi nelagodje – ker gledamo mučno nadlegovanje v realnem času, ker nam grejo črnci na živce in v nas krepijo jezo, ker smo potem jezni na svojo jezo, ki ni politično korektna, in ker nas povrhu vsega med vsem tem mučenjem zraven še prime, da bi se smejali. Östlund namreč humor rad vtakne tik ob dogodke, ki sprožajo največ nelagodja – zato da bi gledalca postavil v kompromitirajoč položaj, ko se vpraša, ali se v takem primeru sploh spodobi smejati. Pa smo spet pri Östlundovi priljubljeni temi napetosti med človekovimi instinktivnimi vzgibi in družbeno pričakovanim vedenjem, ki v njegovih filmih najde svoj izraz tako na tematski kot na slogovni in narativni ravni.
Ko preživetveni nagon povozi bonton
Tej temi ostane Östlund zvest tudi v svojem zadnjem celovečercu Višja sila (Turist, 2014), ki je premiero doživel na letošnjem festivalu v Cannesu in vzbudil kar precejšnje zanimanje. Dogajanje je postavljeno v smučarsko središče, kjer družina z dvema otrokoma preživlja počitnice. Oče ima končno čas, da se posveti družini, a potem ko zbeži pred snežnim plazom, namesto da bi ostal in zaščitil zarod, grdo pade v očeh svojih najdražjih. Izneverjena pričakovanja glede njegove socialne vloge, ki narekuje, da mora oče zaščititi družino, sprožijo plaz povsem druge vrste. Preživetveni nagon povozi bonton in tako spodje temelje družine, da se ta v trenutku znajde v krizi. Film Višja sila, ki je na festivalu v Cannesu prejel nagrado žirije v sekciji Poseben pogled, ostaja zvest Östlundovi preokupaciji s fenomeni, ki se godijo na relaciji družba–posameznik. Na ravni forme pa v marsikaterem pogledu prelamlja z njegovim dosedanjim opusom: kader lomi v bolj klasično naracijo, več pozornosti namenja posameznim likom in v film pripušča več dialoga. Ravno dovoljšen odklon, da bo zelo zanimivo videti, v katero smer se bo v prihodnosti razvijal njegov avtorski slog.
******************
IZBOR
• Incident pred banko (Händelse vid bank), 2009, 12 min.
• Igra (Play), 2011, 118 min.
• Višja sila (Turist), 2014, 118 min.
Pogledi, let. 5, št. 20, 22. oktober 2014