Miljenko Licul – oblikovalec vseh nas
Miljenko Licul je predlagal, da bi bila na enem od slovenskih kovancev upodobljena kača. Zdela se mu je po krivici zapostavljena žival. Prav tako je menil, da se s posthumnim triumfom biti »obraz na bankovcu« ne bi smela postavljati dva slikarja, Rihard Jakopič in Ivana Kobilca, ampak naj bi bila te časti namesto Kobilce raje deležna kakšna igralka. »Navijal« je tudi za bolj živahne barve bankovcev. Takšne, kot jih v Monografiji in na retrospektivni razstavi v Narodni galeriji lahko vidite na njegovih rezervnih bankovcih. Gre za »alternativno« serijo slovenskih tolarjev, ki bi jih v tok poslali v primeru sabotaže našega monetarnega sistema oziroma v primeru množičnega ponarejanja izvirnih tolarjev. Njihovo podobo je Licul razvil iz sosledja umetnostnih slogov z izhodiščem v Vaški situli in s sklepom v umetnosti Bernika in Stupice oziroma 20. stoletja.
Začeli smo torej z denarjem. Pa ne zato, ker je bil Licul širši javnosti najbolj znan prav kot skoraj »dvorni« oblikovalec slovenske države (pozor, njegovi projekti so bili vedno izbrani na natečajih), ampak predvsem zato, ker je denar sinteza Liculovega oblikovanja. Izdelki Miljenka Licula so bili kot zgodbe, z mnogo detajli, ki jih ni bilo nujno opaziti, da bi zmogli razbrati dominantno poanto, so pa to obogatili. Tako vam na primer ni bilo potrebno vedeti, da so vijuge na seriji znamk z motivi etnoloških predmetov vedno izohipse terena kraja, za katerega je ta predmet značilen. Liculovi izdelki so bili oblikovno večplastni in tipografsko dovršeni, saj je znal Licul nenavadno spretno variirati uporabo črk iz zgolj štirih pisav. Iz črk je ustvaril prave znake. In bili so duhoviti, srčni. Ob tej zadnji opazki ni povsem zgrešena navedba Gojka Zupana, kako je ob odprtju razstave vsak drugi človek trdil, da je bil Liculov prijatelj. Licul je očitno znal z ljudmi. Tako kot to znajo ljudje iz Mediterana, kakršen je bil v Vodnjanu pri Puli rojeni Licul. Zato je bilo njegovo grafično oblikovanje komunikativno, vedno narejeno z mislijo na naročnika in sprejemnika; pa tudi v dialogu s sodelavci.
Monografija je zato tudi hommage mnogim, ki so sodelovali z Liculom. Že ko je komentiral svoj prvi veliki uspeh, celostno podobo 8. kongresa Zveze komunistov Slovenije, je Licul o delu v skupini povedal: »Zakaj ne bi, kot svoj čas Majakovski v Leninovi Rusiji, delal plakata skupaj s slikarjem, fotografom, umetnostnim zgodovinarjem, muzealcem, arhitektom in izluščil iz gore materialov in podatkov vse tisto, kar nam retrospektivno kronološko ne bi dokumentiralo samo najnovejše zgodovine ZK, ne samo njene medvojne poti in izgradnje ter njene sedanjosti, ampak delo človeka nasploh.«
Ne le v sklicevanju na Majakovskega, tudi sicer Liculovo oblikovanje kongresov Zveze komunistov, pa sindikatov in ZSMS na prehodu sedemdesetih v osemdeseta večkrat korespondira z avantgardo. Šestnajst plakatov za 8. kongres ZKS, ki jih je menda Stane Dolanc kot vzor dobre javne komunikacije pokazal tudi Titu, v kombiniranju fotografskega dokumentarnega gradiva, rdeče natisnjenih verzov slovenskih pesnikov in misli starost gradnje povojne Jugoslavije spominja na Eisensteinovo montažo in na inscenacije revolucionarnega pohoda na Zimski dvorec, računalniško variirani znaki prireditve – po trikrat ponovljeni srp, kladivo in zvezda – pa v ideji in duhu spominjajo na vizionarsko umetnost kakšnega Tatlina. Omenjeni znak je bil eden prvih primerov uporabe računalnika v grafičnem oblikovanju pri nas, takšen pristop pa ni bil kaprica, ampak je bil docela utemeljen: »Zveza komunistov, ki mora biti avantgarda na vseh področjih, mora to biti tudi na tem. O sebi mora dati avantgardno grafično podobo,« je zapisal Licul leta 1978, na predvečer začetka razkrajanja starega sistema, katerega nosilec je bila taista zveza komunistov.
Oblikovanje za prvo in oblikovanje za drugo državo – s tem lahko nekako zamejimo ustvarjalno pot Miljenka Licula kot grafičnega oblikovalca. No, prej je bilo še kaljenje v vizionarskem oblikovalskem oddelku Iskre, ki je mladim oblikovalcem omogočila tudi strokovne ekskurzije v svetovne kulturne metropole. Licul je tako že v sedemdesetih med drugim obiskal kultni londonski oblikovalski biro Pentagram in zato v eni od izjav, ki jih je podal kot prvi in zaenkrat edini grafični oblikovalec med dobitniki Prešernove nagrade (2008), tudi dejal, da so bili slovenski oblikovalci pred tridesetimi leti skoraj bolj povezani s svetom kot danes. No, in še pred Iskro je bil študij arhitekture, med katerim je eden od profesorjev Liculu namignil, da bi lahko svoje risarske veščine izpopolnil z obiskovanjem ur risanja akta na akademiji za likovno umetnost. Licul je to tudi storil, a zahtevnejše risarske izvedbe vseeno prepuščal drugim. Tako je bilo tudi v primeru portretov za slovenske bankovce (ki jih je napravil Rudi Španzel). Da pa je bil tudi sam dober risar, lahko v Monografiji in na razstavi vidimo v njegovih skicirkah, pa tudi v študijah oblikovanja denarja, ki so sploh med najbolj zanimivimi eksponati.
Ko smo že pri temi risanja, je potrebno omeniti, da se v delu Miljenka Licula in nekaterih njegovih vrstnikov med grafičnimi oblikovalci kažeta nova senzibilnost in večja dovzetnost za risarsko potezo, s katero ti oblikovalci prekinjajo s trdim modernizmom. Čeprav je predstavljenih okoli 700 Liculovih izdelkov – to še vedno pomeni le okoli šestino njegovega opusa –, pa lahko to novo senzibilnost in lahkotnost docela pojasnimo na enem od najbolj drobnih Liculovih znakov. To je znak za Narodno galerijo, ki ga sestavljata močni, »blokoviti« N in igrivi, elegantni G. V njem tudi preberemo Liculov spoštljiv odnos do zgodovine in umetnosti nasploh. Zato je lahko skoraj dve desetletji deloval skoraj kot hišni oblikovalec Narodne galerije. Znal je postaviti dela drugih avtorjev v prostor, znal je usmeriti obiskovalca stalne zbirke Narodne galerije in ga prepustiti kontemplativnemu vzdušju, ki ga omogoča točkovna osvetlitev del. In znal je oblikovati kataloge. Kataloge za razstave, s katerih avtorji je Licul najbolje sodeloval, bomo zagotovo z veseljem brali tudi še čez leta, ko nas bo morda že vsakodnevno obdajala tridimenzionalna iluzija elektronskih knjig. Meščanska slika, Vtis obilja – Štukatura 17. stoletja v Sloveniji ali pa razstava slik Franca Kavčiča so že takšni primeri.
Miljenko Licul nas še vedno preseneča. Neverjetno število njegovih oblikovalskih rešitev, s katerimi se še danes srečujemo skoraj vsak dan, pa naj bo to znak za ljubljansko univerzo, grafični materiali nekaterih največjih podjetij, dokumenti, znak za Bohinj in še mnogo drugega, nas nekoliko osupne. Skoraj samoumeven pa se nam ta opus zazdi, ko Licula spoznamo skozi njegove besede v ponovno objavljenih intervjujih ter v strokovnih ovrednotenjih njegovega dela. Pred nami je knjiga, ki bi je bil zagotovo vesel tudi Licul sam. Njega, ki je iz družine romunskega porekla in rojen v Istri prišel k nam ter nam v dokumentih predstavil tisto, česar sami nismo vedeli o sebi in na kar nismo znali biti ponosni, ta knjiga še bolj naredi za oblikovalca nas vseh.
Pogledi, št. 6, 9. marec 2011