Nadaljevanje hladne vojne s seksi glasbeniki
Po koncu blokovske delitve je šport iz orožja za specialno vojno postal veja gospodarstva, nekdanji nasprotniki pa zaželeni vlagatelji, npr. ruski oligarh Roman Abramovič v londonskem nogometnem klubu Chelsea. Kitajska tudi po olimpijadi v Pekingu 2008 še ni povsem enakovredna tekmica v športni areni – vsaj ne v najbolj seksi disciplinah –, postaja pa dejavnik v globalnem lepotnem tekmovanju klasičnih glasbenikov.
O tem pišejo v marčevski številki revije za klasično glasbo BBC Music Magazine. Na naslovnici je novo globalno ime, 24-letna pianistka Yuja Wang, ki jo opisujejo kot resnejšo (in povrhu lepšo) izzivalko pet let starejšega Lang Langa. V zanimivi kolumni glavnega glasbenega kritika londonskega dnevnika The Times Richarda Morrisona pa obe zgodbi zanimivo povežejo: Morrison zgodbo začne z ambicioznimi načrti za ustanovitev Državnega mladinskega orkestra ZDA, pri katerem je edino nepričakovano dejstvo to, da bo začel delovati šele prihodnje leto. Amerika je pač velika in (vsaj kar se kulture tiče) v glavnem organizirana po mestih ali zveznih državah: a sodobna mala hladna vojna se bije tudi na tem področju.
Tudi v ZDA se je namreč razširil virus nepopisne privlačnosti venezuelskega glasbenega šolstva »El Sistema«, katerega najbolj slavni ambasador je mladi dirigent Gustavo Dudamel. Dudamel, ki je pred dvema letoma postal glasbeni direktor po mnenju nekaterih najboljšega ameriškega simfoničnega orkestra, losangeleških filharmonikov (pred njim jih je 17 vodil in do tega pripeljal finski dirigent in skladatelj Esa-Pekka Salonen), je tudi v Ameriki začel popularizirati podoben način glasbenega izobraževanja, in kar naenkrat se je zazdelo, da je Chavezova Venezuela vsaj na tem področju ne le precej uspešnejša, temveč tudi mnogo bolj seksi. Kar vtipkajte na YouTubu »Dudamel Mambo«, pa boste videli, kako je koncert simfoničnega orkestra lahko videti kot rokovski festival.
No, in ko Američani nekaj skopirajo, to naredijo v duhu dokumentarca Super veliki jaz (Super Size Me; ZDA, 2004). Orkester se ne bo sestavljal in iskal najustreznejše oblike delovanja (tako kot denimo istoimenski National Youth Orchestra Velike Britanije), temveč bo zahtevnim avdicijam in dvema tednoma vaj sledila svetovna turneja po najuglednejših dvoranah, med drugim v Moskvi in Sankt Peterburgu, v londonskem Royal Albert Hallu itn. – dirigiral pa bo sam Valerij Gergijev (morda s kakšno vajo več kot pred lanskim ljubljanskim nastopom z Mahlerjevo Osmo simfonijo). Orkester ima tudi že ličen logotip in na spletni strani video vabilo samega Gergijeva.
Povedati je treba, da ne gre za orkestre akademij, temveč za mlajše glasbenike, za najstnike od 16. do 19. leta. In ameriški projekt ni mednaroden samo po navdihu, temveč tudi po vodstvu: nastal je na pobudo Angleža, sira Cliva Gillinsona, do pred sedmimi leti direktorja londonskih simfonikov (LSO, London Symphony Orchestra), odtlej pa najprestižnejše ameriške koncertne dvorane, newyorškega Carnegie Halla. V okviru tega prizorišča je Gillinson zasnoval ogromen izobraževalni center, ki ga je umestil v 200 milijonov dolarjev vredno konstrukcijo – na strehi. Podobnega, a bistveno manj bombastičnega značaja je bil tudi londonski izobraževalni projekt LSO Direct, s katerim so na koncerte, predvsem pa k odkrivanju glasbe zelo uspešno vabili mlade v Veliki Britaniji.
Mladi Venezuelci so v manj kot petih letih osvojili svet: polnijo dvorane, ki so bile doslej rezervirane le za največja imena, ob tem pa projicirajo tako imenovano mehko moč. Kako se bo obnesla kombinacija ameriških najstnikov in 60-letnega Rusa, bomo še videli; Gergijev je nedvomno velik profesionalec (spomnimo se njegovega izjemnega nastopa v Ljubljani z LSO, kjer je stalni gostujoči dirigent), glasbeniki pa bodo gotovo skrbno izbrani in izjemno motivirani. A manjkala bo vzporedna zgodba izjemnega socialnega projekta – podobno kot Venezuelcem manjka kilometrina britanskega mladinskega orkestra, ki nastopa sicer z mnogo manjšim pompom, a z mnogo bolj zanimivim repertoarjem. Britanska glasbena kultura ima globalni doseg z LSO in londonsko Kraljevo opero, ima pa tudi neverjetno močne temelje po vsej državi tako z glasbenim šolstvom kot s koncertno dejavnostjo – in s spodbujanjem nastajanja in izvajanja novih del. Pri tem se ne omejujejo le na svoje: letos je eden od le dveh študentov dirigiranja na prestižnem manchestrskem Royal Northern College of Music Slovenec Aljoša Škorja (lani je še pisal kritike za Poglede). Imenitno bi bilo, če bi svoje glasbeno znanje povezal še s kakšno marketinško spretnostjo in iz najstniškega muziciranja naredil veliko zgodbo tudi v Sloveniji. Glasbenike imamo tudi pri nas, manjka pa nam želje, da bi glasbo spravili med ljudi!