Največji zločin je ne misliti
Hannah Arendt. Režija Margarethe von Trotta. Nemčija, Luksemburg, Francija, 2012, 113 min. Ljubljana, Kinodvor
25. 09. 2013
Margarethe von Trotta (letnik 1942), gotovo najbolj prepoznavno žensko režisersko ime novega nemškega filma, se je v svoji dolgoživi in plodni karieri v svetu filma uveljavila kot vodilna feministična ikona, saj z izjemno naklonjenostjo snema filme o ženskah. O ženskah, ki mislijo, in o ženskah, ki spreminjajo svet. O ženskah, ki jo fascinirajo kot osebnosti, kot intelektualke in kot politične figure. V njeni obdelavi so se znašle tudi zgodovinske osebnosti, kot sta Gudrun Ensslin v Svinčenih časih (Die Bleierne Zeit, 1981) in v po junakinji naslovljenem filmu Rosa Luxemburg (1986), zdaj pa je svojo filmsko upodobitev doživela še nemško-judovska politična teoretičarka Hannah Arendt (1906–75), Heideggerjeva učenka in ljubica, fascinantna predavateljica z obvezno cigareto med prsti, prodorna in načelna intelektualka, ljubeča žena in prijateljica.
Von Trotta jo prikaže v štirih ključnih letih njenega življenja, v času, ko jo je New York Times poslal v Jeruzalem, da bi od tam poročala o kontroverznem sodnem procesu proti nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu. Poročilo Arendtove, pozneje objavljeno v knjigi Eichmann v Jeruzalemu, je dvignilo še več prahu kot proces sam – Arendtova v Eichmannu namreč ni videla ne podivjanega psihopata ne zlodeja v človeški preobleki, ampak bednega, neopaznega birokrata, aparatčika s smrkavim nosom in omrtvičenim umom, čigar veliki zločin po njenem mnenju ni bil antisemitizem, pač pa popolna servilnost sistemu – dejstvo, da se je odrekel bistvu svoje človeške narave, zmožnosti in odgovornosti, da misli s svojo glavo in se odloča po svoji vesti.
»Kot ponavadi von Trotto tudi tokrat najbolj zanima tisto občutljivo mesto, kjer trčita osebno in politično, emocija in razum.«
Kot ponavadi von Trotto tudi tokrat najbolj zanima tisto občutljivo mesto, kjer trčita osebno in politično, emocija in razum. Zato Arendtovo predstavi kot polnokrvno osebnost – prikaže jo v intimi njenega doma in harmoničnega odnosa z možem ter obkroženo s četico intelektualno nabritih prijateljev –, hkrati pa skozi njena predavanja in pogovore učinkovito predstavi njeno misel, ki si prizadeva, kolikor je le mogoče, odlepiti se od čustev in se udejanjiti v svoji najčistejši obliki.
Morda se na prvi pogled zdi zgodba o protinacističnem procesu iz šestdesetih let prejšnjega stoletja preveč zaprašena, da bi jo bilo danes vredno pogrevati na filmu. Toda von Trotta v svoj film čisto potihoma pretihotapi tudi ogledalo, v katero ujame pogled gledalca. Hannah Arendt je v svoji analizi procesa proti Eichmannu skovala pojem »banalnost zla«, ki ostaja eden najpomembnejših konceptov za razumevanje našega časa. Arendtova je Eichmannovo vrhovno zlo videla v njegovem pasivnem pristanku na politično ureditev, ki je več kot očitno zakopala moralni kompas globoko pod gomilo lastnih interesov. Je to, kar v razvitem svetu počnemo danes, res tako zelo drugače? Mar ni v vsakem izmed nas, ki kupi poceni »made in Bangladesh« majico, čeprav dobro ve, kaj se skriva za njeno smešno nizko ceno, nekaj malega Eichmanna?
Pogledi, let. 4, št. 18, 25. september 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
