Nazaj k naravi
Na morje! (Alamar). Režija Pedro González-Rubio. Mehika, 2009, 73 min. Ljubljana, Kinodvor
23. 06. 2011
Za Mehičana Pedra Gonzáleza-Rubia smo prvič slišali leta 2005, ko je po festivalih uspešno zaokrožil njegov dokumentarec o bikoborbah Toro Negro. S svojim drugim filmom Na morje! se je zdaj preizkusil še v žanru igranega filma, ki pa ga še vedno močno zaznamuje pečat dokumentarne radovednosti. Ta se kaže že v izbiri prizorišča (neokrnjena divjina mehiškega koralnega grebena Banco Chinchorro) in likov (očeta in sina, ki sta to tudi v resničnem življenju) ter v njegovem etnografskem pogledu, ki odnose med protagonisti zgošča in razvija okrog prikazovanja starodavnih ribiških tehnik.
»Film je natanko takšen kot življenje, ki ga prikazuje: enostaven, očarljiv in z vsako odgrnjeno bilko odkriva novo presenečenje ter prebuja čute.«
Pravzaprav si boste naredili še največjo uslugo, če boste Na morje! gledali kot kakšen dokumentarec National Geographica. Če v njem ne boste iskali dramatičnih obratov, ampak boste le poskušali vstopiti v fascinantni svet divje narave in povsem elementarnega človeškega bivanja, ki se z vsakim kadrom odpira pred vašimi očmi. Če ga boste poskušali začutiti in zavonjati, če boste vanj zavrtali z enako deviškim pogledom, kot ga nosi deček, ki na greben pripotuje naravnost iz hektičnega Rima. Film ima bore malo zgodbe, zato pa veliko avtentične vsebine, za katero se zdi, da se pred kamero odvije popolnoma spontano in nenačrtovano. V resnici je zgodba izmišljena, a ker so liki resnični in ker jih je režiser postavil v situacije, ki so jih povsem naravno sprejele, je v njej toliko pristnosti, da se zdi skoraj neverjetno, da ni vse res.
Če se boste filmu pustili zapeljati, se boste znašli v naročju čudovite tropske idile in preproste človečnosti, očiščene balasta predmetnega sveta. V takšnem bazičnem okolju se tudi iz medčloveških odnosov izluščijo tiste najbolj osnovne prvine. Tokrat je v ospredju relacija oče–sin, in ker filmu ne gre za dramatične konflikte, je to enkrat za spremembo relacija, ki deluje. V filmih smo sicer precej bolj vajeni gledati disfunkcionalne družinske odnose, tu pa sta oče in sin povsem ubrana, a zato nič manj zanimiva. Če ne drugega, vas bosta spomnila, kako zelo nepogrešljivi so očetje, ko je treba premagati strah pred vodo in vtakniti glavo pod morsko gladino; ko je treba na široko odpreti oči v svet in se iz varnega zavetja doma spustiti vanj. In pokazala vam bosta, kako lepo in preprosto je lahko življenje, če mu dovolimo, da si ritem odmerja samo.
Film je natanko takšen kot življenje, ki ga prikazuje: enostaven, očarljiv in z vsako odgrnjeno bilko odkriva novo presenečenje ter prebuja čute. In da bo izkušnja senzorično zares popolna, boste film o morju, soncu, soli in na žaru pečenih ribah gledali medtem, ko vam bo mimo ušes vel topel poletni veter in vas bodo besno pikali komarji. Na morje! je namreč otvoritveni film Kinodvorove poletne rezidence Kinodvorišče, ki platno za nekaj toplih tednov prestavi pod zvezdnato nebo.
Pogledi, št. 13, 22. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
