Nekatere živali so bolj enakopravne
George Orwell, Andrej Rozman - Roza: Živalska farma. Režija Vito Taufer. Lutkovno gledališče Ljubljana, 26. 4. 2012, 80 min. (ogled ponovitve 28. 4. 2012)
12. 05. 2012
Živalska farma s svojo preprosto in prav nič tezno ali pretirano politično ostrino prinaša dobrodošlo dopolnitev ponudbe. Zgodbo o prevzemu oblasti lahko mladi gledalci in njihovi starši prosto povezujejo z neštetimi primeri iz bližnje in daljne zgodovine, bližnje in daljne okolice.
Orwellova Živalska farma, kot jo igrajo v Lutkovnem gledališču Ljubljana, s svojo preprosto in prav nič tezno ali pretirano politično ostrino prinaša dobrodošlo dopolnitev ponudbe – lutkovna predstava, sicer namenjena gledalcem od 12. leta, najbrž še več pove generacijam njihovih staršev, ki lahko to notorično zgodbo o prevzemu oblasti prosto povezujejo z neštetimi primeri iz bližnje in daljne zgodovine, bližnje in daljne okolice.
V svoji shematičnosti, jasno začrtani zgodbi, z duhovito in sistematično izbranimi liki ter vseprežemajočo poanto je Živalska farma nadvse nazoren prikaz bistva političnih mehanizmov – naj gre za stalinizem, proti kateremu naj bi bil znameniti Orwellov roman iz leta 1945 dejansko uperjen, ali pravzaprav za katerokoli drugo obliko političnega reda, kjer se izhodiščni ideali in floskule o blaginji za vse po vzpostavitvi novega reda (ali nove države) kmalu izrodijo v brezsramno izkoriščanje zavedenih množic s strani vladajočega sloja.
»Ni dvoma – Živalska farma se dogaja pri nas, na slovenski zemljici, živali se uprejo slovenskemu kmetu Janežiču, soseda sta Hribernik in Dolinar, himna, ki jo živali prepevajo kot simbol upora in boljše bodočnosti, lepo doni na melodijo Kovači smo.«
Kratko Orwellovo prozo je spretno in pregledno dramatiziral Andrej Rozman - Roza in jo prežel s prepoznavno slovensko kmečko govorico ter kupom nabritih citatov in klicajev iz slovenske folklore, literature, zgodovine in sploh našega pristnega kolorita. Sploh ni nobenega dvoma – Živalska farma se dogaja pri nas, v Sloveniji, na slovenski zemljici, ki je seveda plodna, živali se uprejo slovenskemu kmetu Janežiču, soseda sta Hribernik in Dolinar, himna, ki jo živali prepevajo kot simbol upora in boljše bodočnosti, lepo doni na melodijo Kovači smo. Ob učinkoviti zasnovi lutk in scene (Barbara Stupica; tehnologija lutk Zoran Srdić in Mitja Ritmanič), maksimalnem angažmaju vseh nastopajočih, ki živali izredno plastično glasovno individualizirajo in oživljajo (Brane Vižintin, Iztok Lužar, Gašper Malnar, Martina Maurič Lazar, Polonca Kores, Nina Skrbinšek, Urška Hlebec, Stane Tomažin), ter nevsiljivi, a dinamični, duhoviti in na pravih mestih zaostreni režiji Vita Tauferja se izkaže, da so lutke dejansko idealni medij, ki vzpostavi ravno prav distance, da Orwellove besede ne zazvenijo že skoraj preveč aktualistično.
Tako pa se gledalci lahko prav imenitno zabavamo, ob mnogih replikah pa seveda prav neprijetno zdrznemo, ko spremljamo žalostno in predvidljivo usodo živali, ki so se odločile, da se ne bodo več pustile izkoriščati svojim vladarjem (ljudem), ampak bodo oblast vzele v svoje roke. Taufer in Roza nas premišljeno, z odličnim občutkom za ritem in poantiranje vodita po vseh postajah tega neizbežnega sestopa v deziluzijo. Uvodni sočni prizori z zapitim gospodarjem kmetije Janežičem, ki kmetijo vedno bolj zanemarja, nudijo idealno podlago, da lahko stari pujs Major nezadovoljnim živalim tik pred smrtjo zaupa svoje sanje o svetli prihodnosti, kjer bodo živali garale zase in ne za druge – pa naj so še tako nerealne in premalo domišljene. Četici koz, ovc, kokoši, konjev in oslov, ki za Majorjem voljno poprimejo himno o bodoči vladavini živali, stoji nasproti črni vran, ki živali nenehno opozarja, da morajo ostati pokorne, saj jih bo le tako po trpljenju na tem svetu čakala sladkorna gora za obzorjem … Ko ob prvi priložnosti izženejo gospodarja, se takoj naslednji hip vprašajo, ali so torej že v boljših časih – in niti ne opazijo, da se neopazno vzpostavlja nova hierarhija, saj vodstvo prevzamejo pujsi. Z dobrimi izgovori si prisvojijo več hrane in sistematično vpeljejo potrebne elemente za vzdrževanje oblasti, tako zunanje (novo ime in zastava, širitev ideje novega reda – animalizma na sosednje kmetije) kot vsebinske: vzpostavijo pet zapovedi in nujni kohezivni element v obliki skupnega sovražnika, ki jih ogroža – zaenkrat je to nekdanji gospodar Janežič in že sama omemba njegovega imena poenoti vsa morebitna razhajanja mnenj in zatre prva plaha spoznanja, da se s spremembo oblasti za živali ni kaj dosti spremenilo – razen občutka, da zdaj garajo zase, pa čeprav si je treba kar naenkrat »zategnit pasove«. Živali se različno odzivajo; medtem ko konj do zadnjega vdano ponavlja, da »ma vodja zmiri prou« in da je treba samo več delati, pa bo vse v redu, osel ugotavlja, da »rajš dela kt razmišla«, ovce pa itak brez odvečnih vprašanj pridno pritrjujejo pujsom. In ko pride do spora med dvema vodilnima pujsoma – perfidnejši in brezobzirnejši Napoleon prežene sposobnejšega Kepco, ki je sicer dejansko imel vizijo za razvoj kmetije –, gredo zadeve naglo navzdol. Napoleon razglasi Kepco za največjega sovražnika, saj naj bi se pajdašil s sosednjim kmetom Dolinarjem, in začne uveljavljati strahovlado. Ko začne kmetija zaradi njegove nesposobnosti propadati, za to obtoži demoniziranega Kepco in da pobiti njegove domnevne pajdaše. Utopično-optimistična himna se spremeni v agresivnejšo verzijo, način vladanja se čez noč zamenja (nič več zborovanj in skupnega odločanja, le še dekreti), manipulacija je popolna. Napoleonova klika na skrivaj prikroji pet zapovedi, da lahko mirno krši zakone, ki jih je sama postavila (tudi ubijanje je dovoljeno – seveda le z razlogom …), in ravna proti načelom, ki jih je prej zagovarjala (Dolinar se naenkrat iz nevarnega soseda spremeni v zaželenega trgovskega partnerja). V tem vzdušju vsesplošnih laži, korumpiranosti in pomanjkanju jasnih pravil se le redkokatera žival zaveda ironije spremenjene pete zapovedi: »Vse živali so enakopravne, a ene so enakopravnejše.«
Koliko časa bodo živali garale in trpele, v iluziji, da se jim splača biti bolj delavne in manj požrešne (kot začudeno ugotovi Dolinar), ker so pač prepričane, da delajo zase? Kako dolgo bodo pripravljene gledati, kako zakoni veljajo za vsakega drugače? Se ne zavedajo, da so žrtve dnevne perfidne manipulacije pogoltnih oblastnikov? Se sploh še lahko spomnijo, kakšna je bila tista svetla prihodnost, ki so si jo slikale pred očmi, preden so prevzele vajeti v svoje roke? Orwell, pa tudi Roza in Taufer se jim grenko posmehnejo in jih zapustijo v trenutku, ko so do vratu obtičale v močvari zgrešenih opravičil, resignacije in pomanjkanja vere v alternativo.
Če lahko Živalska farma pripadnikom mlajših generacij ponuja privlačen, zabaven in niti za hip tezen vpogled v to, kako hitro se lahko izrodijo obljube o svetli prihodnosti, se njihovi starši poleg tega lahko tudi sprašujejo, ali je sploh možno, da bi bilo kaj drugače.
Vsekakor predstava, ki bi se lahko uvrstila v železni repetoar LGL in doživela veliko ponovitev – za vse generacije.
Pogledi, št. 9, 9. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
