Nestanovitnost kot zaščitni znak
23. 02. 2015
Gledališče Glej, ki si dandanes praviloma po ključu naključnosti še izbori kakšen kritiški zapis, ni nikoli hlastalo po medijski izpostavljenosti, toda tolikšni izključitvi in ignoranci verjetno še nikoli ni bilo podvrženo.
Gledališče Glej je samo ena v nizu »žrtev« pogoltnega kapitalizma, ki si je povampirjeno podredil delovanje medijev in pri tem korenito izničil prostor za refleksijo neinstitucionalne uprizoritvene produkcije.
Sprva imenovano Eksperimentalno gledališče Glej je že od samega začetka (1970) delovalo po »svojeglavem« umetniško-produkcijskem principu, katerega gonilna sile so bile nestanovitnost, prehodnost in začasnost. Recept za ohranjanje nepredvidljivosti se je nahajal v nenehni menjavi umetniških vodij in tudi lokacij (Viteška dvorana v Križankah, Poljanska cesta, kopališče Tivoli in naposled Gregorčičeva ulica). Še danes je tako, da lahko vsak novi umetniški vodja vstopi v kolesje Gleja s popolnoma avtorskim pogledom na delovanje tega gledališča, po želji lahko ohrani že utečene programske smernice predhodnika ali pa jih docela reformira. Nestanovitnost vsebine in forme je bila od nekdaj Glejev zaščitni znak, upiranje in izogibanje formalni institucionalizaciji pa zavestna odločitev, ki je ustvarjalcem uspela ohraniti kar najvišjo stopnjo svobodnega umetniškega izražanja in možnost preizkušanja novih gledaliških praks, pri čemer so bili zdrsi (flopi) popolnoma legitimni spremljevalci, v tem se je mestoma nahajala sama srž estetskega odpora.
In vse je postalo eksperiment
Neumestno bi bilo primerjati Glejeve začetke in najbolj progresivna ter revolucionarna obdobja z današnjim časom; spreminja se (ne)občutljivost družbe in gledalcev, rahljajo se funkcija, sporočilnost in namembnost gledališča kot medija. Toda čeprav je Glej nekoč kot z rezilom vstopal v javni diskurz, vnašal izjemne in prelomne umetniške novitete, eksperimente, skratka, bil lucidna in trmasta alternativa poklicnim gledališkim hišam, je do danes ohranil svoj položaj »stranskega rokava« (v najboljšem pomenu) znotraj slovenske gledališke struge. Poleg tega je eksperimentalnost že zdavnaj preplavila vsa gledališča, »eksperimenti« se danes dogajajo povsod, oznaka je zgubila svojo ostrino in unikatnost, sam pojem se je izrodil in razvodenel. Tista zares prava eksperimentalnost se bržkone danes kaže v Glejevem nizkoproračunskem delovanju in trdnem zastopanju stališča, s katerim zavrača vsiljeno miselnost hiperprodukcije.
Glejeva nizkoproračunoskost je ponekod mišljena tako zelo dobesedno, da mestoma gosti in nudi prostor ter produkcijske usluge mladim ustvarjalcem, ki samoiniciativno ustvarjajo gledališke predstave brez kakršnega koli honorarja. Kaj mlade žene v to in zakaj v tem vidijo celo privilegij? Strast do svobodnega in nezavezujočega ustvarjanja, ki zasenči potrebo po zasebni finančni stabilnosti? Je to krik po obstoju samega sebe; za ceno podplačanosti obstati »na sceni«, negovati in nadgrajevati svoj umetniški razvoj, saj je to včasih edina pot naprej? Tvegana, za marsikoga ponižujoča in nezaslišana odločitev, ki pa se bo določenemu avtorju nekoč in nekje v prihodnosti obrestovala? To pa še ni vse: omenjena depriviligiranost svoj »spodrezani vrhunec« dokončno doseže v kritiškem medijskem podaljšku – ki ga ni.
Refleksija kot bistveni del produkcijske poti
To, da dandanes Gledališče Glej ni deležno dosledne kritike ali kakršne koli publicistične refleksije (ki bi bila širše dostopna), ni samo težava zavoda/društva kot takšnega (to je problem za sleherni spregledani nevladni zavod na umetniškem področju), upravičena frustracija kakopak seže veliko dlje in poteka dvosmerno. Ustvarjalci, največkrat še na poti k uveljavljenosti, ki najbolj kritični pogled na svoje delo, da bi skozi njega pripoznali vrline ali pomanjkljivosti, naletijo na gluhi zid. Ni odmeva, ni sledi, ni izzvena o ustvarjenem delu. Da refleksija o katerikoli umetniški stvaritvi nastopa kot bistveni del produkcijske poti in integralne podobe uprizoritve (razstave, koncerta …) in da rabi kot moment, ki zaokroži celovitost dogodka, je jasno vsakomur, ki je kdaj vsaj z eno nogo prestopil v okolje umetniškega ustvarjanja.
Vendar to je le en segment problema, drugi se nahaja v javnem prostoru, v stroki, v družbi. Če smo rekli, da Glej vselej nastopa kot paralelni tok osrednjih slovenskih gledaliških institucij, to sočasno pomeni, da prevzema vlogo nekakšnega alter ega slovenske gledališke scene. Pri čemer ni nujno, da se kategorično upira mainstreamu, ga prezira ali ne upošteva. Gre za to, da ga (vede ali nevede) komentira, mu postavlja zrcalo, ga dopolnjuje, morda celo posnema, četudi skozi povsem nevidne ali podzavestne geste. To počne skozi svoje predstave, produkcijske strategije, vodstveno politiko in predvsem v zavračanju imperativa hiperprodukcije ter pretirane tržne drže.
Nujnost kritike ni le v njenem sprotnem odzivu na videno, ne gre le za promocijski material, obvezni priloženi dokument k razpisom in medijsko razpršitev, kritika je vselej živa, humanistična, sociološka in večplastna reakcija na gledališki dogodek. Kritika ne govori le o umetniškem dogodku kot takem, o njegovi estetiki, uprizoritvenih presežkih ali napakah, pač pa o njegovi komunikaciji z občinstvom – in posledično družbo kot tako, torej o njenem mentalnem stanju. V tem je nenadomestljiva in vsakršno sklicevanje, da gledališče kritike ne potrebuje, da je nihče ne bere in upošteva, je znamenje in posledica zamejenega uma ter za svet in umetnost neobčutljivega duha. Kar pri vsej stvari najbolj straši, pa je dejstvo, da se je tovrstna miselnost (verjetno zaradi občutka nemoči in podleganja vladajočim oblastem) o nepotrebnosti kritične misli ponekod nevarno zalezla že v gledališke kroge.
Brez intervencij umetniškega vodstva
»Svoboda« oziroma proste roke, ki jih Glej v zadnjem ponuja mladim ustvarjalcem, se najbolj sistematično kažejo v njihovi programski shemi, imenovani Glej, rezident, s katero »se Glej vrača v jedro eksperimentalnih praks, iz katerih je pred več kot štiridesetimi leti tudi vzniknil«. Z njo so začeli leta 2013, idejo pa je zasnoval takratni umetniški vodja Mare Bulc, ki je enoletno rezidenco ustanovil z namenom, da bi omogočala sproščeno in neobremenjeno gledališko ustvarjanje mladim gledališčnikom, ki se sicer zelo hitro srečajo z »manufakturnim načinom dela«. Rezidente k sodelovanju povabi gledališče, išče pa predvsem perspektivne mlade režiserje in ekipe, največkrat na prehodu med akademijo in profesionalnim delom.
Rezident dobi Glejevo produkcijsko-marketinško podporo in približno 10.000 evrov, s katerimi razpolaga po lastni vesti. Razporejanje vaj, premier in repriz ter izbor sodelavcev so popolnoma prepuščeni avtorju. Dinamike se zato med rezidenti zelo razlikujejo; nekateri ustvarijo več samostojnih enot (uprizoritev), drugi izkoristijo priložnost za dolgoročno razvijanje enega projekta, delujejo po principu work in progress. Umetniško vodstvo ne posega v rezidentove ideje in njihovo izvedbo, njegova avtonomija je prioriteta.
Poskrbljeno za mednarodni pretok
Letošnji enoletni »mandat« rezidentke je prevzela mlada in nadvse perspektivna režiserka Nina Rajić Kranjac, ki se bo ukvarjala z razmerjem med gledališčem in glasbo: »Ukvarjali se bomo z odnosom zgodbe skozi zvok – glasbo. Zanima nas spoznavanje strategij, kdaj in na kakšen način vpeljevati glasbo, pesem – ki je v tistem trenutku nujna za dojemanje zgodbe v pravi, želeni razsežnosti.« V letu 2014 je kot rezident sodeloval režiser Jaša Koceli, ustvaril je uprizoritev Ni obale ni, ki je bila zasnovana kot hommage novomeškemu umetniku Miranu Jarcu, večkrat prezrtemu velikanu novomeške pomladi. Sledili je še projekt Nemo mesto, zasnovan kot generacijsko mednarodno in multimedijsko sodelovanje mladih ustvarjalcev. Koceli se je osredotočal predvsem na stapljanje gledališča v poezijo in poezije v gledališče, Nemo mesto pa je strukturiral kot niz štirih sklopov: uprizoritve Jaz Jaz Jaz Jaz, »site specific« dogodka Na most, predstave Za nas in fotografske razstave.
Popolnoma samodržno pot so leta 2012 ubrali člani skupine G-FART, kolektiv študentov AGRFT in zunanjih sovrstnikov. Njihova uprizoritvena estetika se je nagibala k formatu kabareta, tega so razumeli kot izjemno prostodušno, pomensko odprto in interaktivno obliko uprizarjanja. Izvedbe so obiskovalca lahko zvabile v samo osrčje dogajanja, nekako v slogu mentalne in fizične prepustitve so uporabljale zametke družbenih in umetniških trendov šestdesetih let prejšnjega stoletja, pogosto razdirale hierarhični odnos med občinstvom in nastopajočimi, sočasno pa se vsebinsko naslonile na aktualno podobo sveta in pri tem komentirale ter problematizirale krovne (in »popularne«) pojme sodobne družbe, kot so herojstvo, sreča in demonizacija družbe. Vsi trije rezidenti so ali pa še bodo med drugim poskrbeli za mednarodni pretok in srečevanje ustvarjalcev iz različnih umetniških polj, s čimer vzpostavljajo dobrodošlo interdisciplinarnost v uprizarjanju. Tudi sicer Glej mesečno tujemu občinstvu ponudi eno do dve predstavi iz lastne produkcije, ki potekajo z angleškimi podnapisi ali pa so neposredno zaigrane v angleškem jeziku.
Bistveno je ostati načelen
Gledališče Glej vodi tudi sistem »odprtih pozivov« in oddajanja dvorane drugim producentom, zato lahko zunanji pogled na njihov »repertoar« sprva morda vzbudi nekoherentnost. Glejeva dvorana nosi v sebi nenavadno bipolarnost; na eni strani se zdi, da s svojo atmosfero in arhitekturno specifiko uprizoritvam vnaša izjemen pečat in tudi vpliva na idejno zasnovo režiserja, po drugi strani pa zmore taista prostorska »determiniranost« učinkovati skrajno sugestivno, kar žal pogosto tudi pomeni, da lahko predstave na gostovanjih izzvenijo v popolnoma drugačni luči.
Zagotovo je eden od pomembnejših pogojev, ki naj jih premore umetniški vodja Gleja, jasno razumevanje mlajše generacije gledališčnikov. Senzibilno mora zaznati aktualne želje, stiske, potrebe in vizije mladih ustvarjalcev, ki so izstopili iz varnega zavetja akademije in se podajajo na pogosto neizprosno preizkušnjo preživetja v gledališkem ustroju. Glej je – čeprav kakovost posameznih vodstvenih mandatov in ustvarjalcev variira – še vedno območje, kamor še ni radikalno posegla nevidna roka popularizacije in podleganja okusu občinstva. Prav zato, ker ohranja svojo avtentičnost, je pomemben oponent ostali gledališki produkciji, trudi se ostati načelen, čeprav se (paradoksalno, a pričakovano) njegova načela z vsakim novim vodstvom regenerirajo in včasih izrazito sprevračajo. To pa se za gledališko okolje sliši – zelo zdravo.
Pogledi, let. 6, št. 3, 11. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
