Nova generacija si zasluži več samozavesti
Foto: M. Ž.
Ensemble La Pace. Spored: Bonporti, Gabrielli, Leonarda. Cerkev sv. Florijana, Ljubljana, 2. 9. 2011
17. 09. 2011
Trio sestavljajo dve Slovenki in Italijanka: Mojca Gal (baročna violina) študira staro glasbo na Scholi Cantorum Basiliensis, Kaja Kapus (baročni violončelo) študira na Državni visoki šoli za glasbo v Trossingenu, Francesca Benetti pa študira teorbo na že imenovani šoli v Baslu. Dekleta so se izkazala kot že zrele glasbenice, ki imajo odlične nastavke za mednarodne kariere.
Glavni repertoarni poudarek koncerta z naslovom Preplet kontrastov, ki jih sicer nisem posebej zaznal, je bil na skladbah Francesca Bonportija in drugih poznobaročnih italijanskih skladateljev. Predvsem se mi je zdelo izjemno zrelo in smelo to, da sta se sicer v triu zapostavljeni glasbenici (čelistka in teorbistka) predstavili s solo točkama.
Umetnice so v prvem delu koncerta potrebovale kar nekaj časa, da so se uigrale, razživele in navezale stik s publiko. Prve tri skladbe so bile izvedene nekam nenavadno. Dinamični kontrasti so bili preveliki za tako veliko akustiko, čelistka tehnično in zvokovno nikakor ni prepričala in tudi pripovedovanja, podajanja neke vsebine, interpretacije, če hočete, je bilo zelo malo, kar je bilo najbolj očitno v skladbi Isabelle Leonarda.
Vendar je drzna in zvrstna domislica povezave dveh skladb z attacca prehodom spremenila vzdušje na odru. Dekleta so skupaj še bolj zadihala po intonančnih težavah violinistke (dozdeva se mi, da ji je popustil vijak). Vsaka skladba, vsak stavek je imel jasno izoblikovan in podan značaj (denimo živahno robustna Paesana), ki je pogosto spominjal že na poigravanje in celo »hec« (Gigue iz Prve invencije).
Že po naravi skladb je v ospredje stopila violinistka Mojca Gal. Pokazala je visoko tehnično in tonsko raven, kot tudi razumsko razumevanje repertoarja. Tu imam predvsem v mislih baročne retorične figure in okraske. Morda je bila mestoma le nekoliko preveč šolska in bi si lahko vzela še več manevrskega, interpretacijskega prostora.
Kaja Kapus je imela na koncertu kar nekaj težav, a tudi zelo veliko bleščečih trenutkov. Tehnično je na zelo visoki ravni, najbolj pa me je navdušila s solistično skladbo (Gabrielli), kjer je pokazala vso svojo tonsko zrelost in občutek za vodenje fraz, frazic in celote. Zelo me je navdušila tudi v duetu z violino (Bonporti, Serenata), kjer je tehnično zahtevne pasuse izvedla brezhibno in z jasno izpostavljeno notranjo melodijo. Na sploh se mi zdi, da ima Kaja Kapus izjemen občutek za vodenje fraz v basso continuo, kjer ne zanemarja niti messa di voce.
Tudi Francesca Benetti je nadvse solidna glasbenica, ki se zna s svojim sicer v ozadje potisnjenim glasbilom distinktirati iz celote, kar ji uspeva predvsem z lepim vodenjem sicer neizpisanih fraz ter z ritmičnimi poudarki in zamiki. S solistično skladbo je sicer tehnično in predvsem tonsko zelo prepričala, žal pa je izvedba s prenekaterimi dinamičnimi in agogičnimi kontrasti pretirano spominjala na Busonijeve edicije Bachovega Dobro uglašenega klavirja.
Res je, na koncertu smo lahko slišali kar nekaj globokih interpretacij, a vendar se ne morem otresti občutka, da dekleta še niso povsem umetniško zrela. Zelo pogosto so izvedbe delovale naučeno, kot da so si za vzor vzele nek posnetek in se od njega niso bile pripravljene (nikakor ne nesposobne!) oddaljiti za nobeno ceno. Tudi prehodi med stavki in/ali epizodami, ritornelli, so bili pogosto živčni in prekratki, kar je dajalo vtis zbitosti, v bistvu celo prenasičenosti. In morda bi lahko kot skupina pokazale nekoliko več glasbene globine, denimo z razumevanjem naboja, kot ga prinašata frigijska kadenca ali sekvenca.
A vseeno so tako trio kot vsaka od članic že na visoki ravni in prav veseli me, da se v Sloveniji začenja uveljavljati nova generacija glasbenikov, izobražena v historični izvajalni praksi, ki se od dosedanjih ločuje ne le po tem, da zna uporabljati svoje instrumente, temveč tudi relevantni muzikološki aparat, kar so dekleta dokazala s koncertnim listom.
Pogledi, št. 18, 14. september 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
