Perspektive – Tekmovalni program
Od najstniške spolnosti do zablod sodobne družbe
07. 11. 2012
Tekmovalna sekcija Perspektiv je že po svoji opredelitvi zavezana mlademu ustvarjalnemu duhu. Toda zdi se, da je med deli letošnjega izbora ta še posebej intenzivno prisoten in živahen. Tako bomo med filmi, ki so geografsko znova nekoliko bolj razpršeni, naleteli na različne oblike njegovega utelešenja: uporniško, seksualno prebujeno, družbenokritično nastrojeno in tudi preprosto razposajeno. Skratka, Perspektive prinašajo vso raznovrstnost, bogastvo in drznost mladostnega ustvarjalnega duha novih generacij cineastov.
»Kratki sprehod skozi letošnjo ponudbo Perspektiv znova zaključimo s priporočilom teh drznih in provokativnih, a tudi resnih in premišljenih del, filmov, ki so usklajeni z duhom dobe, v kateri so nastali, a so do nje tudi kritično nastrojeni.«
Preden si natančneje pogledamo letošnji izbor in poskušamo ugotoviti, ali lahko med temi, na prvi pogled povsem različnimi filmi odkrijemo tudi kakšne skupne imenovalce, se velja spomniti na to, da Perspektive omogočajo zaznati tudi obrise tistega, kar se lahko udejanji kot prihodnost avtorskega filma. Upal bi si reči, da je napoved tokrat resnično spodbudna, pa ne samo zaradi kakovosti in prepričljivosti filmov – v tem pogledu so vsakokratni izbori že zadnjih nekaj let na zavidljivo visoki ravni. Največje pozitivno presenečenje letošnjega izbora vidim namreč predvsem v tem, da je potrdil in utrdil morda najpomembnejši trend zadnjih nekaj let: večjo uravnoteženost pri zastopanosti spolov. Da tu ne gre le za kozmetično potezo, s katero so selektorji hoteli zagotoviti politično korektnost svojega izbora, znova najprepričljivejše potrjujejo kar sama dela. Upal bi si celo trditi, da bodo nekateri izmed filmov teh mladih režiserk dvignili največ prahu in poželi najglasnejše odobravanje.
Klip, r. Maja Miloš
Prav s temi deli pa se po lanskoletni prevladi »nevtralnosti« – brez informacije o avtorju je bilo povečini nemogoče ugotoviti, ali gre za delo režiserke ali režiserja – znova vrača ženski pogled: eksplicitno, ponosno, skoraj bojevito. Te opredelitve v prvi vrsti veljajo za celovečerni prvenec mlade srbske režiserke Maje Miloš, film Klip, s katerim je šokirala celo vsega vajeno občinstvo rotterdamskega festivala ter si zanj prislužila prestižnega tigra. Z njim se je Maja Miloš podala na sicer že dodobra obdelano, a še vedno spolzko področje najstniškega seksualnega življenja. A to, kar v njenem delu gledalca preseneti, ni sam izbor teme, temveč način, kako je k temi pristopila. Zavrgla je namreč vse stereotipe o senzibilnosti ženskega pogleda ter gledalcu ponudila surovo, grafično eksplicitno, skoraj eksploatacijsko podobo najstniškega seksa. Klip je namreč pripoved o 16-letni Jasni in njeni najstniški družbi, ki brezciljno tava po urbanem Beogradu, iščoč droge, zabavo in poceni seks, pri tem pa vse svoje podvige, od tistih javnih do najbolj intimnih, posname na kamero pametnega telefona. Čeprav brutalnost in avtodestruktivnost njihovih seksualnih srečanj, oropanih vsake emotivnosti, s svojo šokantnostjo stopa v ospredje, pa ta gledalcu vendarle ne zastre pogleda na celoto: na portret generacije, ki ji je bil odvzet glas, s tem pa je bila usodno prizadeta njena sposobnost komuniciranja in izražanja lastnih emocij.
Odprimo vrata in okna, r. Milagros Mumenthaler
Povsem drugačen, po svoje konvencionalen ženski pogled nam ponudi Argentinka Milagros Mumenthaler. Njen prvenec Odprimo vrata in okna (Abrir puertas y ventanas), s katerim je na festivalu v Locarnu osvojila zlatega leoparda, nas prek zgodbe treh deklet, sester, ki se ob smrti babice, ki jih je vzgajala, ponovno zberejo v družinski hiši sredi Buenos Airesa, popelje v »ženski« svet subtilnih emocij, zapletenih odnosov, neizrečenega in spominov. Odprimo vrata in okna je domiselni preplet zgodbe o odraščanju in študije karakterjev, delo, ki gradi na stopnjevanju atmosfere, a je pri tem skoraj presenetljivo pozorno na detajle. In čeprav je slogovno in glede obravnavanih tem blizu delom Lucretie Martel, je argentinski film z Milagros Mumenthaler brez dvoma pridobil novo izvirno avtorico.
Otrok iz zgornjega nadstropja, r. Ursula Meier
Če je Milagros Mumenthaler v svojem delu tri osebe zaprla v hišo, da bi lahko ustvarila intimno študijo njihovih karakterjev, pa se je Ursula Meier v svojem drugem celovečercu, filmu Otrok iz zgornjega nadstropja (L'Enfant d'en haut), odločila za obratni postopek: osrednja lika svoje zgodbe je iz stanovanja poslala »v svet«, da bi tako lahko zarisala kritični portret družbenega okolja, v katerem živita. No, pravzaprav nam je že s svojim odličnim prvencem Dom (Home, 2008) dokazala, da ji zidov družinske hiše sploh ni treba zapustiti. A če je v Domu svoj kritični pogled namenila celotni zahodni potrošniški družbi, je Ursula Meier tokrat konkretnejša: Otrok iz zgornjega nadstropja kritično motri švicarsko družbo in brezkompromisno ruši mit o deželi, kjer se vsem njenim prebivalcem cedita med in mleko. Prek zgodbe o 12-letnem Simonu in njegovi mladi mami, ki se v družbi pretvarja, da je njegova sestra, nam Ursula Meier namreč razkrije globoko razslojenost švicarske družbe in njene številne anomalije. Čeprav smo po odličnem prvencu od njenega novega dela veliko pričakovali, je z Otrokom iz zgornjega nadstropja ta pričakovanja ne samo izpolnila, pač pa tudi presegla.
Habibi, r. Susan Youssef
Letošnje močno žensko zastopstvo zaokroži ameriško-palestinska avtorica Susan Youssef, ki je svoj prvenec z naslovom Habibi umestila v palestinsko Gazo. Kljub temu je Habibi prvenstveno lirična ljubezenska zgodba, ki se poskuša izogniti politizaciji, ki jo vsiljuje okolje. Pa vendar se avtorica ni mogla in najverjetneje niti ni hotela povsem izogniti konfliktom tega kulturno pestrega okolja. Tako njena ljubezenska zgodba razkriva tudi del kompleksne družbene realnosti okolja, v katerega je umeščena.
Specialec, r. Nadav Lapid
Z malce distance ter ob zajetni meri humorja in absurdnosti, a hkrati tudi odkrito politično, pa se bližnjevzhodni družbeni realnosti približa Izraelec Nadav Lapid. Njegov močno stilizirani, a tudi do potankosti premišljeni prvenec z naslovom Specialec (Ha-shoter) se osredotoči le na izraelske »notranje zadeve«. Bolj kot arabsko-izraelski konflikt ga namreč zanimajo konflikti znotraj same izraelske družbene stvarnosti. Tako njegovo delo preko bizarne dvodelne strukture – v prvem delu sledimo skupini specialcev, ki jo vodi s svojim telesom obsedeni Jaron, v drugem pa skupini prevratnikov, ki jo vodi s sovraštvom obsedeni Nathanael – kritično motri predvsem brezpogojno domoljubje in obsesivno militantnost sodobne izraelske družbe.
Šumi soseske, r. Kleber Mendonça Filho
Prav kritični premislek družbenega okolja je morda tista najbolj značilna konstanta letošnjega izbora, saj ga lahko zasledimo tako v nekaterih že omenjenih filmih – najbolj eksplicitno v Klipu Maje Miloš in Otroku iz zgornjega nadstropja Ursule Meier – kot tudi v nekaterih preostalih filmih letošnjih Perspektiv. Na primer v brazilskih Šumih soseske (O som ao redor) Kleberja Mendonçe Filha. Ta film se zdi še posebno zanimiv, saj predstavi malo znani obraz sodobne brazilske družbe – večinski srednji sloj. In čeprav je zgodba s svojim dogajanjem zamejena na relativno bogato sosesko in njene prebivalce, pa prek občutkov krivde in iracionalnega strahu, ki najedata tamkajšnje prebivalce, razredna razslojenost in socialna nepravičnost sodobne brazilske družbe še bolj kričeče udarita na plan.
Tihožitje, r. Sebastian Meise
Drugi vezni člen med filmi letošnjih Perspektiv pa bi lahko bila najstniška spolnost. Ta je eksplicitno ali v latentni obliki prisotna v skoraj vseh delih. Znova v Klipu, nato pogojno v argentinskem Odprimo okna in vrata ter izraelskem Specialcu, pa na primer v avstrijskem filmu Tihožitje (Stilleben) Sebastiana Meiseja in v domačem Mlada noč Olma Omerzuja. In prav zadnja dva se teme lotita najbolj resno: Tihožitje prek zgodbe o razkritju dolgo zamolčane družinske skrivnosti najstniško spolnost problematizira oziroma opozori na eno deviantnih oblik spolnosti, pedofilijo, ter jo pogumno izpostavi kot enega najhujših problemov sodobne avstrijske družbe, češka Mlada noč, ki jo je zrežiral slovenski diplomant prestižne FAMU Olmo Omerzu, pa prek zgodbe dveh fantičev, ki v družbi treh »odraslih« preživita divjo noč, najstniški spolni fantaziji odvzame otroško naivnost in jo vrne gledalcu.
Tako lahko ta kratki sprehod skozi letošnjo ponudbo Perspektiv znova zaključimo s priporočilom teh drznih in provokativnih, a tudi resnih in premišljenih del, filmov, ki so usklajeni z duhom dobe, v kateri so nastali, a so do nje tudi kritično nastrojeni, ter nenazadnje režiserk in režiserjev, ki predstavljajo prihodnost avtorskega filma.
*****
Izbor
Otrok iz zgornjega nadstropja (L'Enfant d'en haut), r. Ursula Meier, Francija, Švica, 2012, 100 min.
Klip (Klip), r. Maja Miloš, Srbija, 2012, 100 min.
Zveri južne divjine (Beasts of the Southern Wild), r. Benh Zeitlin, ZDA, 2012, 92 min.
Mlada noč (Mlada noč), r. Olmo Omerzu, Češka rep., Slovenija, 2012, 65 min.
Odprimo vrata in okna (Abrir puertas y ventanas), r. Milagros Mumenthaler, Argentina, Švica, Nizozemska, 2011, 99 min.
Pogledi, št. 20, 24. oktober 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
