Odlični gangsterji
Bertolt Brecht: Ustavljivi vzpon Artura Uia. Režija Eduard Miler. Prevod Marijan Kramberger. SNG Drama Ljubljana, koproducenta Cankarjev dom in EPK – Maribor 2012. Cankarjev dom, Gallusova dvorana, Ljubljana. 20. 1. 2012, 150 min.
24. 01. 2012
Čeprav je Brecht svojo zlahka prepoznavno zgodbo o Hitlerju zapakiral v gangstersko preobleko, menda da bi jo tako približal ameriškemu občinstvu, je s tem hkrati – kot se je izkazalo – omogočil, da se njeno sporočilo zlahka prenese v kak drug čas.
»Miler pazi, da dovolj jasno pokaže, kako je za Uiev vzpon bistvena perverzna povezanost vseh družbenih akterjev.«
Osebe, s katerimi Brecht obda Uia, so zlahka prepoznavni dejanski Hitlerjevi sodelavci (Röhm, Göring, Goebbels), dogodki v drami pa gangsterske različice zgodovinskih (škandal zaradi državnih posojil junkerjem, požig Reichstaga, priključitev Avstrije), zato jih danes beremo kot natančen prikaz mehanizma, ki omogoča, da se do oblasti dokoplje povprečnež, ki zna z neomajno vero v samega sebe, z brezsramnim egoizmom, občutkom za manipulacijo ljudi in brezobzirno voljo na svoji poti navzgor izkoristiti naivnost in pohlep vseh tistih, ki ga obdajajo. Kajti bistveno je, da Uiev vzpon ne bi bil mogoč, če mu ne bi drugi izročili oblasti, iz kakršnihkoli nagibov že, četudi zgolj zato, da zavarujejo lastne interese, kot lahko tolikokrat prebiramo v dnevnih časopisih.
Brecht je v skladu s svojim prepričanjem vzrok za to videl v kapitalizmu, v izvornem zlu pohlepa, ki naj bi bil pravzrok za akumulacijo kapitala, in strahu – najprej le pred izgubo nagrabljenega bogastva, potem pa še za lastno življenje. To se najlepše pokaže v zadnjem monologu nekoč poštenega župana Dogsborougha, ki se pusti zapeljati ugodni ponudbi predstavnikov cvetačnega trusta in z nakupom cenejših delnic prevzetega deleža tudi sam zapade v začarani krog korupcije in moralnega propada; ko zgrožen našteva vse zločine, ki jih je Ui lahko nanizal (tudi) zaradi njegove pasivne drže, na koncu ugotovi: »Vse to sem vedel, in vse sem dopustil, jaz, Dogsborough, spočetka iz gladu po imetju in pozneje iz strahu.«
Brecht je zgodbo o paktu med cvetačnim trustom in županom, ki jo Ui lahko izkoristi za izsiljevanje, to pa mu omogoči postopni prevzem oblasti, ki se lahko vzdržuje samo z nasiljem in sleparstvom, začinil z dobršno mero surovega humorja in grotesknega pretiravanja. Ustvarjalci predstave so tako za izhodišče v grobem imeli dve možnosti: ali poskušati v današnjem času poiskati neposredne paralele in nanje v predstavi pokazati ali izkoristiti Brechtovo potujitveno metodo in zgodbo prikazati prav v njeni odmaknjenosti, vlečenje vzporednic pa prepustiti gledalcem.
Režiser Eduard Miler se je odločil za slednjo. Brechtovega besedila se je z veliko ekipo lotil kot mogočnega koprodukcijskega projekta in ustvaril pravi »zgodovinski gangsterski šov« z vsem, kar gre zraven: boksarskim dvobojem na začetku; scenografijo, ki s tremi mogočnimi konstrukcijami (Marko Japelj) v ozadju omogoča razgibane in učinkovite mizanscenske rešitve; izpiljeno celovito likovno podobo (kostumi Lea Kulaša), ki gre v raznih duhovitih podrobnostih »čez«; pa z igralskimi kreacijami, ki se gibljejo med deklarativnostjo brechtovskega tipa in grotesknostjo kabareta, pri čemer igralci, ozvočeni z mikrofoni, stojijo večinoma na rampi, se obračajo v publiko in jo neposredno nagovarjajo.
Najpomembnejši element predstave pa je glasba (Boštjan Gombač), saj orkester z žanru ustreznimi glasbenimi vložki nenehno odlično dopolnjuje, pospešuje, upočasnjuje, predvsem pa v celoto zaokroža in tudi pokomentira dogajanje na odru. Omeniti velja vsaj tri take prizore: ko župan od navdušenja nad svojim novim posestvom (ki si ga je lahko privoščil, ker je šel v umazan pakt s cvetačnim trustom) zapoje ganljivo romantičen song; ko potem, ko Ui prevzame oblast, eden njegovih zapoje osladno parodiran domoljubni song; in seveda epilog, kjer vsi nastopajoči veselo poplesujejo, medtem ko pojejo, da »semena zla še zmeraj spe med nami«.
Miler pazi, da dovolj jasno pokaže, kako je za Uiev vzpon bistvena perverzna povezanost vseh družbenih akterjev – od sodnikov in novinarjev do gospodarstvenikov, policije in politikov. Pri tem se skoraj povsem izogne aluziji na Hitlerja – razen v nekaj potezah, ki so postale temelj tudi Jerneju Šugmanu pri njegovi upodobitvi naslovnega junaka. Njegov Ui zelo zlagoma pridobiva na nevarnosti in, vsaj tako se zdi, pokvarjenosti. Videti je čisto navaden gangster, spreten predvsem pri izkoriščanju priložnosti, ki se mu ponujajo – skoraj kot da šele sproti, ko na primeru Dogsborougha vidi, kako zlahka se ljudje pustijo skorumpirati, dojame, da mu lahko uspe veliki met, in potem postane neustavljiv. Vrhunec predstave je vsekakor prizor, v katerem Ui najame igralca, da bi ga naučil nastopanja: govor, kjer Ui vadi naučene trike, Šugman briljantno preplete z značilnimi Hitlerjevimi gestami in načinom govora, ki mu skoraj kot nehote uhajajo iz njegovega siceršnjega instrumentarija. Velika vloga.
Uporaba spektakelskega principa se je tako izkazala za uspešno, čeprav bi morda besedilu (priredila ga je Žanina Mirčevska) prav prišla še kakšna okrajšava, kar bi pripomoglo k večji preglednosti poteka fabule (zlasti osnovnih zarot – trusta proti županu in dotedanjega pajdaša Girija proti Uiu, pa tudi okoliščin požara, ki ostanejo nekoliko nejasne). Burkaška lahkotnost, ki jo prinašajo vseskozi prisotna in bučna glasba ter energija in angažma vseh nastopajočih, večinoma vseeno dovolj hitro poganja naprej tok dogodkov, ki pripelje do splošnega Uievega triumfa, njegovega totalnega prevzema oblasti in končne napovedi, da bo zavzel ves svet. Gangsterski šov par excellence torej, ki s svojo bleščavo zunanjo plastjo zagotavlja všečno zabavo, z razgaljanjem takšnih in drugačnih mehanizmov in vzvodov, ki smo jim dnevno izpostavljeni, pa to zabavo bridko relativizira.
Miler se torej ni hotel ukvarjati s tem, kdo je danes Arturo Ui. To je k sreči prepustil gledalcem, ki bodo odgovor precej zlahka našli – odvisno od svojega prepričanja – v tem ali onem sodobniku na globalnem pa tudi na lokalnem nivoju.
Pogledi, št. 2, 25. januar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
