Puran v Ovalni pisarni
V njej dobi gledalec neposreden vpogled v dogajanje v znameniti Ovalni pisarni – a v kuliserijo, ki smo je bili navajeni iz kultne TV-nadaljevanke Zahodno krilo, Mamet denunciantsko postavi predsednika, čigar umski, intelektualni in moralni domet je grozljivo majhen in ki se sooča z dejstvom, da bo očitno izgubil druge volitve, saj je »zavozil vse, česar se je dotaknil«. Njegova edina možnost je, da poskuša preko medijev na hitro še zadnjič vplivati na voljo ljudstva, zato pa potrebuje denar – in tega lahko dobi, če od rejcev puranov poskuša iztržiti čim več ob vsakoletnem ritualu, ko predsednik ob dnevu zahvalnosti purana pomilosti. Poleg predsednika Smitha (s tem imenom in s pomenljivo oznako »moški v obleki« Mamet njegove atribute nevarno posploši) so tu še njegov svetovalec Brown, ki poskuša stoično preživeti iztekajoči se čas na oblasti; lezbična piska govorov Bernstein, ki v zameno za bleščeč govor, s katerim bi se lahko Smith vrnil na politični podij, od njega zahteva, da jo pred TV-kamerami poroči z njeno partnerko; predstavnik rejcev puranov, ki mu ne preostane drugega, kot da Smithu zagotovi vrtoglav honorar; ter, na koncu, poglavar indijanskega plemena Micmac, ki se v imenu vseh rdečih bratov pride maščevat za po telefonu izrečeno predsednikovo žalitev. Po (sicer nekoliko predolgi in za v mehanizme ameriške administracije manj posvečene gledalce tudi nekoliko nerazumljivi) ekspoziciji Mamet vse skupaj zaplete v frenetičen klobčič, v katerem se skoraj po vodvilskem principu izmenjujejo histerična prizadevanja vseh nastopajočih, zaključi pa se v totalno ciničnem razsulu.
Mamet takoj razkrije, kakšen je Bush, pardon, Smith, s tem pa seveda tudi celotni svet sodobne politike: nesposoben, neinteligenten, neizobražen, nemoralen, do skrajnosti skorumpiran, ciničen, seveda brez kake višje ideje ali cilja, ki bi ji služil. Edino pravilo, ki ga sploh razume in tudi priznava, je banalni daj-dam: kar pa seveda pomeni, da je zanj prav vse kupljivo. In če ga kdo preveč razdraži, ga prav nič nežno odstrani – z vrečo čez glavo ga pošlje z letalom v zakotno vas v Bolgariji.
Uprizoritev v Mali Drami v režiji Matjaža Zupančiča se opira predvsem na dva principa: najprej naredi v izhodišču korak naprej v smeri poudarjanja banalnosti in tako v prvi vrsti poskrbi za močno karikiranje vseh oseb, zlasti predsednika, s čimer seveda izdatno poveča komični učinek besedila; po drugi strani pa poskuša z dodanimi zvočnimi posnetki izjav Nixona, Kissingerja, Busha in Rumsfelda gledalce vendarle opomniti, kam to neznosno neodgovorno igračkanje moških v oblekah (na katerega namigne tudi duhovit detajl makete v ozadju) v Ovalni pisarni v resnici pripelje. Tako je Matjaž Tribušon kot Smith v prvi vrsti rohneč in benteč bedak, ki niti ne poskuša skriti svoje nesposobnosti in se prostodušno žene izključno za lastno korist; Jurij Zrnec kot predstavnik rejcev puranov in Alida Bevk kot Bernstein izredno natančno in učinkovito dozirata komične detajle, Andrej Nahtigal je kot indijanski poglavar odlično viharen; nekoliko manj razvidna (ne režijsko ne igralsko povsem izkoriščena) pa je v vsej tej zmešnjavi pozicija Smithovega zvestega pomočnika Browna.
Nekajkrat se sicer zazdi, da se uprizoritev zaradi osnovnega izhodišča in nepotrebnega podvajanja znakov znajde na robu pretirane groteske. To pa ima za posledico, da se nemočna zgroženost gledalcev, ki se skozi predstavo sprošča s salvami smeha, prej iztroši, kot bi se, če bi bila igra vsaj na začetku zastavljena povsem zares. Tisto, kar je namreč najhuje pri Smithu in vseh ostalih »moških v oblekah«, je dejstvo, da sami sebe in svoje igračkanje jemljejo smrtno resno. A kljub temu je November dobrodošel prikaz plehkosti današnje politike, ki skozi marsikdaj skoraj do absurda prignane situacije in zaplete sočno spregovori tudi o njenih srhljivih razsežnostih.
(V Pogledih, ki izidejo 23. februarja 2011.)