Rešeni problemi Čehova!
Foto: Mare Mutić
Anton Pavlovič Čehov: Tri sestre. Prevod Milan Jesih, režija Oliver Frljić. Prešernovo gledališče Kranj. Premiera 15. 3. 2012, 80 min.
28. 03. 2012
Tri sestre v režiji znamenitega hrvaškega »enfant terribla« Oliverja Frljića se odvrtijo v vrtoglavi manj kot poldrugi uri – pa vendar se po udarnem, svežem in radikalnem začetku zapletejo v kratkovidno in banalno željo po provokaciji.
Prvo dejanje postavi režiser pred zaveso, tako da se vsi nastopajoči postopoma nekako pridrenjajo gor, se drug čez drugega skoraj spotikajo na ozkem pasu igralnega prostora, tik pred gledalci pa se na hitro odvije prvo dejanje, v katerem se vzpostavijo vse glavne silnice in obrisi odnosov med osebami. S to izrazito klavstrofobičnostjo učinkovito poudari telesno in duhovno ujetost, brezizhodnost treh sester in vseh, ki jih obdajajo. A Frljić je pri tem do treh sester tudi precej neusmiljen; prav nič ne poskuša iskati alibija za njihovo nezadovoljnost, pasivnost in ujetost v dano situacijo, kar je zlasti razvidno iz nepričakovano strogega in porogljivega nastopa brata Andreja. Tri sestre so namreč od vsega začetka na robu z živci, skoraj frenetične, njihove reakcije so burne, rituali zabetonirani, dialogi ostri, poante zašpičene.
»Je Frljiću zmanjkalo idej ali energije, da bi predstavo na enako stripovski način speljal do konca?«
Frljić večino energije v prvem delu posveti vzpostavljanju izrazito sinkopiranega, pulzirajočega ritma dialoga in dogajanja, s čimer fokusira gledalčevo pozornost na posamezne detajle in do skrajnosti potencira strahovit občutek neizrečenih besed in zatekanje k banalnim vsakdanjostim v dialogu. Poudari tudi popolno pomanjkanje intime, saj obe ljubezenski izjavi (Tuzenbaha Irini in Andreja Nataši) slišijo in komentirajo vsi. Drug do drugega so grobi, glasno se smejejo Kuliginu, ki Irini prinese enako darilo kot prejšnjikrat, neprizanesljivo reagirajo na neprimerno barvo pasu Andrejeve bodoče neveste, nestrpnost med Tuzenbahom in Soljonijem je na robu vrelišča. Predstava je tako polna intenzivnih igralskih fragmentov, najuspešnejših v trenutkih, ko je odnos med dvema likoma prignan do skrajnosti, a dejansko vsi enakovredno sledijo temu posebnemu pristopu: Vesna Pernarčič (Irina), Vesna Slapar (Nataša), Vesna Jevnikar (Olga), Darja Reichman (Maša), Borut Veselko (Veršinin), Aljoša Ternovšek (Andrej), Peter Musevski (Kuligin), Miha Rodman, k. g. (Tuzenbah), Tomislav Tomšič, k. g. (Soljoni), Sandi Pavlin, k. g. (Čebutikin), Matjaž Višnar (Ferapont), Ivanka Mežan, k. g. (Anfisa).
Vzdušje v prvem dejanju pa je tako gosto in frustracija tako intenzivna, da jo lahko skoraj tipamo, zato se sproži vprašanje, kam bo lahko režiser v nadaljevanju predstavo sploh še zapeljal. In ker je dejansko na začetku porabil že vso municijo, se pozneje zateče k formalnim in kvaziprovokativnim rešitvam. Ko se torej v prehodu v drugo dejanje (pred katerim v igri preteče kar nekaj časa, po Andrejevi poroki z Natašo pa se silnice bistveno spremenijo) zavesa dvigne, so na foteljih in zofah po parih razporejeni vsi nastopajoči in se intenzivno poljubljajo: na rampi Andrej in Nataša, zadaj pa Tuzenbah in Irina, Čebutikin in Ferapont, Anfisa in Olga, Soljoni in Kuligin ter Maša in Veršinin. Slednja svoj dialog, kjer si pri Čehovu med vrsticami izjavljata ljubezen, speljeta med božanjem, po katerem ona stopi na mizo, on pa jo začne obdelovati pod krilom. Je to znak njihove totalne zdolgočasenosti? Moralne razpuščenosti? Ali česa? No, če se ne trudimo (pre)več z razbiranjem tega močnega znaka in se osredotočimo na dogajanje, vidimo, da je vedno bolj zreducirano na prizore, ki nudijo priložnost za čim bolj intenzivne in konfliktne situacije: Čebutikin in Soljoni se dejansko stepeta zaradi prepirčka o čehartmi, Nataša in Olga zaradi stare Anfise, Mašin mož Olgo skoraj posili.
Četrto dejanje nam, zgoščeno v suhoparen dvominutni povzetek dialogov in didaskalij, prebere Nataša, medtem ko ostali med spuščenimi sofitami in lestenci sedijo na foteljih in strmijo v publiko. Je Frljiću zmanjkalo idej ali energije, da bi predstavo na enako stripovski način speljal do konca? Ne, poanta leži drugje – vse, česar Čehov ni znal ali hotel ubesediti, vse, kar leži za njegovimi besedami in v čemer gledalci tako zelo uživajo, ko poskušajo razvozlati, je Frljić znal sam razrešiti.
Čehovove besede o smislu življenja, ki jih stalno kaplja na našo glavo in jih sprožajo skoraj vsi liki, vsake toliko ostro zaštrlijo iz ostalih drobcev dialogov. Odgovor je pri Čehovu vsakič drugačen – je smisel življenja to, da sneži, ali to, da delamo, ali to, da trpimo in bo življenje čez dvesto, tristo let boljše? No, ko Nataša svoj povzetek s tem vprašanjem konča, se zasliši posnetek govora sedanjega predsednika vlade po objavi zadnjih volilnih rezultatov. Ob polčasu do svetle prihodnosti, o kateri sanjajo Čehovovi junaki in so se v njenem imenu sprijaznili s svojim bledim vsakdanom, se Frljiću zdi, da mora gledalcem povedati, da zaenkrat torej trpljenje treh sester spričo vladavine trenutne koalicije še nima smisla. Kar seveda kljub sveti preproščini požanje glasno odobravanje občinstva. Poleg vpletanja trenirk je torej to očitno trenutni nivo in domet provokativnosti številnih slovenskih predstav.
Pogledi, št. 6, 28. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
