Samo brez panike, Panika je tu!
Tale zapis bo sicer posvečen predvsem Paniki, celovečernemu prvencu Barbare Zemljič, posnetemu za televizijo, a vseeno se zdi gornje vprašanje povsem na mestu (in ne le kot retorična figura). Opozori nas namreč, da kljub omenjenim dosežkom s slovenskim filmom nekaj preprosto »ne štima«. No, takih stvari je brez dvoma več, a tu se bomo posvetili le eni – njegovemu (resnično) zapletenemu razmerju z domačim gledalcem. Pri tem nimam toliko v mislih tega, da se zdi, kot da se ustvarjalci pri nas ne bi znali odločiti, ali je gledalec zanje pomemben ali ne; prav tako ne dejstva (sicer nespornega), da je praktično nemogoče vnaprej predvideti njegov odziv (večja ali manjša negotovost v pričakovanju odziva občinstva je prisotna vedno in povsod). Veliko usodnejše se mi zdi to, da do tega razmerja pogosto sploh ne pride, da mu gledalec nemalokrat še priložnosti ne da, saj se – oklepajoč se predsodka, ki pravi, da je slovenski film lahko le slab ali pa ni slovenski – že vnaprej odreče srečanju z njim.
Tovrstne ocene seveda niso plod presoje dejanskega stanja, pač pa le izraz nekritičnega prevzema stereotipne predstave, najverjetneje porojene konec osemdesetih oziroma v začetku devetdesetih, ko je slovenska kinematografija resnici na ljubo spočela niz precej neposrečenih projektov. A dejstvo, da jih domači gledalec, torej tisti člen v verigi življenja filma, brez katerega vznikne vprašanje o smiselnosti njegovega obstoja, še danes jemlje kot relevantne, ponuja zadosten razlog vsaj za temeljit razmislek (če že ne za paniko in preplah) o tem, zakaj je prav njega najtežje pripraviti do ogleda slovenskega filma. Nekorektno bi bilo sicer spregledati, da je v tem razmerju prav v zadnjih nekaj letih prišlo do opaznih premikov v pozitivno smer, o čemer ne nazadnje priča že v uvodu omenjeni rekord. A predsodki so prekleto trdovratna reč.
Kaj je bilo torej tisto, kar je omogočilo premike v pozitivno smer in kar bi morda lahko celo enkrat za vselej opravilo s tem predsodkom? Prej omenjeni dosežki slovenskega filma so brez dvoma vsaj delno prispevali k temu. Toda nanje gledalec vse prekmalu pozabi. Zato pa se mu toliko bolj vtisnejo v spomin podobe njemu všečnega filma. Seveda še zdaleč nočem trditi, da bi morala »všečnost« postati poglavitni kriterij pri ustvarjanju domačih cineastov. Prepričan pa sem, da naša kinematografija še kako potrebuje tudi taka dela, ki znajo vzpostaviti stik z gledalcem, ki ga znajo nagovoriti, a ki pri tem ne iščejo bližnjic (na primer v domnevni »lahkotnosti«, ki je največkrat sinonim za ceneni humor, primitivizem in celo vulgarnost), s katerimi na oltarju všečnosti žrtvujejo (avtorsko) dostojanstvo in kvaliteto. Potrebuje, skratka, dela, kakršno je tudi Panika, ki je bila v svojem prvem vikendu predvajanja v kinodvoranah najbolj gledan film v Sloveniji. A Paniki je hkrati uspel še veliko pomembnejši met, saj s tem, ko se izkaže za popolno nasprotje podobe, ki se drži slovenskega filma v omenjenem predsodku, z njim suvereno pomete.
Na primer že dejstvo, da je tudi Panika posneta po literarni predlogi, tako kot kar nekaj tistih dosežkov iz preteklosti, na katere se domači gledalec sklicuje, ko utemeljuje svoj predsodek o slovenskem filmu. Toda tokrat predlogo morda celo pozna. In četudi ni med tistimi, res številnimi bralci, ki so Paniki podelili status literarne uspešnice, je zanjo vsaj slišal. Seveda, roman Panika je drugačne vrste delo kot večina tistih, po katerih so slovenski filmarji v preteklosti snemali svoja dela. Težko bi jo imeli za »visoko umetnost«. A to še ne pomeni, da ni kvalitetna in da ne obravnava relevantnih vprašanj.
Na tem mestu bi morda lahko kdo celo pripomnil, da je imela Barbara Zemljič pač srečo, ker so ji na nacionalki ponudili projekt na osnovi tako posrečeno izbrane predloge. A vsi dobro vemo, da kvaliteten roman prav z ničimer ne zagotavlja, da bo dobra tudi njegova priredba. Prej bi veljalo nasprotno, kar so v preteklosti že ničkolikokrat dokazala tako hollywoodska kot številna avtorska dela. Ne, avtorica je preprosto še enkrat dokazala, da je izvrstna, morda celo ena najboljših domačih scenaristk (spomnimo se filma Kruha in iger režiserja Klemna Dvornika, kjer je bila soscenaristka). Da je dovolj pronicljiva in hkrati subtilna, da je znala iz Vere – te ženske, ki stopa v peto desetletje, v kateri še vedno tli hrepenenje po ljubezni in ki se nekega dne nenadoma zave svoje ujetosti v rutino zakona, v življenje z možem, ki jo ima za samoumevno, zaradi česar v sebi začuti divjo potrebo po tem, da bi bila znova želena in se posledično zaplete v razmerje z družinskim prijateljem – ustvariti živ in prepričljiv lik, v katerem gledalec lahko najde nekaj svojega.
Barbara Zemljič tudi suvereno obvlada režijo in delo z igralci, saj je Janji Majzelj omogočila, da je ustvarila eno najbolj prepričljivih igralskih interpretacij zadnjih let. In če le bežno omenimo dejstvo (zaradi stiske s prostorom, ne zato, ker bi bilo manj pomembno), da je njena samodisciplina in domiselnost pri ustvarjanju v žanru nekaj povsem novega pri nas ter da nam je po resnično dolgem času znova prinesla res sočen, izviren in predvsem v ničemer cenen humor, je tu še nekaj, kar je morda celo največji in najpomembnejši dosežek tega filma. Namreč dejstvo, da je Barbara Zemljič s Paniko nesporno dokazala, da je tudi v slovenskem jeziku mogoče posneti dialoški film. Kako povsem nepričakovano, a zato še toliko bolj navdušujoče je to, je posrečeno izrazila prav Desa Muck, ki je v eni prvih izjav neposredno po ogledu filma pripomnila, da je morala takoj po ogledu preveriti, če ni morda gledala v slovenski jezik sinhroniziranega filma. Tako suvereno, že prav virtuozno sestavljanje in udejanjanje filmskega dialoga lahko pokaže samo nekdo, ki resnično obvlada jezik in njegove finese, ki zna zaznati in hkrati poustvariti živost, življenjskost tega, predvsem pa nekdo, ki zna pripovedovati s filmsko podobo, ki se jasno zaveda, da ta vedno in vsakič prinaša celovito avdiovizualno izkušnjo. Skratka, da filmska podoba govori tako takrat, ko posreduje dialog, kot tudi takrat, ko je nema.
Seveda, lahko bi bil pikolovski in Paniki očital, da se mi je, čeprav sem se jasno zavedal njene žanrske zasnove, ki v primeru komedije preprosto terja določeno mero pretiravanja, na trenutke zazdela pretirano karikirana. Da sem v nekaterih drugih pogrešal nekaj več tistih »nemih« podob (recimo velikih planov, ki govorijo skozi izraznost obraza), ki ritem komedije sicer resda upočasnijo, a ji hkrati prinesejo neko novo, subtilnejšo dimenzijo. Morda še kaj. A zakaj ne bi v njej raje preprosto užival? Iskreno namreč verjamem, da nam prinaša nekaj neprecenljivega, nekaj, česar slovenski film še (ali že dolgo) ni imel: najprej seveda priložnost, da si ta znova pridobi zaupanje domačega gledalca, ob tem pa tudi spoznanje, da lahko in da hkrati mora obstajati vsaj v teh dveh komplementarnih in soodvisnih oblikah, kot umetniško delo in kot komercialni izdelek, ter da se mu pri tem nikakor ni treba odreči ne dostojanstvu ne kvaliteti.
Pogledi, let. 5, št. 5, 12. marec 2014