Perspektive
Šele pogled od blizu razkriva grotesknost
Tista deseterica prvih ali drugih celovečercev, ki se v sklopu Perspektiv pomeri za nagrado vodomec, gledalce pritegne predvsem s svojo iskrivostjo in nepredvidljivostjo ter jih pri tem vabi, naj se raje prepustijo vznemirljivemu odkrivanju novega, kot pa da bi zdolgočaseno ponavljali stavo na že preverjeno in preizkušeno. Premišljeno selektorsko delo zadnjih nekaj let pa je Perspektivam zagotovilo še dodatno kvaliteto: bolj kot modne ekstravagance ga zanimajo klasične avtorske poetike, bolj kot novosti za vsako ceno iskanje novih pristopov k utečenemu.
Tako tudi letošnja deseterica vsaj od daleč ne ponuja nič kričeče novega in pretresljivega. Diagonalno branje suhoparnih kataloških informacij ustvari celo občutek, da imamo opraviti z nekakšno vrnitvijo k tradiciji in konvencionalnemu, vsaj z vidika formalnih pristopov, ki naj bi jih pri snovanju svojih del ubrali avtorji. Zdi se namreč, da tudi tam, kjer so se avtorji odločili za nekakšne formalno-stilne oziroma pripovedne eksperimente, ti ostajajo znotraj že utečenega. Kot na primer pri filmu francoskega avtorja Jean-Charlesa Hueja z naslovom Požri svoje prednike, kjer v klasični igrani film vpelje postopke etnološkega dokumentarca. Ali pa kot to nekoliko drugače naredita Veronika Franz in Severin Fiala, avstrijski avtorski dvojec, ki se je odločil, da bo svoj celovečerni prvenec z naslovom Lahko noč, mamica zasnoval kot žanrski križanec: v »konvencionalno« dramo, ki secira pohabljeno dušo avstrijskega malomeščanstva, sta vcepila elemente srhljivke. Tako se v tem pogledu zdi še najbolj drzen ukrajinski prvenec Pleme, delo mladega Miroslava Slabošpitskega, ki je umestitev zgodbe v dom za gluhe in neme izpeljal v pripoved brez dialogov. A tudi to smo že nekajkrat videli. Pa vendar: kot se je že večkrat izkazalo, je hudič v podrobnostih.
Val ustvarjalnega zanosa dosegel Evropo
Še preden pa si letošnjo deseterico del ogledamo pobliže, velja opozoriti na tiste premike, ki so razvidni že tu, z distance, ob pogledu na sekcijo kot celoto. Zadnjih nekaj let smo opažali, da je val ustvarjalnega zanosa po južnoameriških kinematografijah (kamor ga je prineslo iz azijskih) zajel evropske, predvsem tiste z juga (grško) in zahoda (nemško in avstrijsko, ob konstantno ustvarjalni francoski). In po izboru, ki nam ga ponujajo letošnje Perspektive, je videti, da se ta še vedno ni umaknil. Prevlada del iz evropskih kinematografij je očitna, čeprav ne več tako občutna. Videti pa je, zlasti če v presojo vključimo tudi širšo sliko aktualnih razmer in razmerij v evropskih kinematografijah (ki si jo lahko ustvarimo z vpogledom v mednarodno festivalsko dogajanje), da so se začele prebujati tudi kinematografije na evropskem vzhodu. In da očitno znova postaja vse zanimivejše tudi dogajanje na ameriški neodvisni filmski sceni, ki je v zadnjih nekaj letih prav nenavadno zamrlo.
Z vidika obravnavanih tem pa se zdi tokratni izbor kot kakšna lynchevska podoba – od daleč nič pretresljivega, bolj ali manj teme, ki se v zadnjih letih redno ponavljajo: razkrivanje družbenih krivic, obravnava marginaliziranih, kritika potrošništva, antagonizem med delavstvom in kapitalom. Ko pa se ti podobi približamo, se tisti drobni madeži, praske, neznatne razpoke razprejo, poglobijo v neskončno in prevzamejo diabolične ali pa absurdno groteskne oblike. Če gledalca seznanimo s tem, da bo avstrijski Lahko noč, mamica podal ostro kritiko z videzom obsedenega sodobnega potrošnika, ga prav v ničemer ne pripravimo na tisto, kar ga čaka. In če mu povemo, da se avtor Proletarske zimske pravljice norčuje iz nenapisanih pravil, ki jih narekuje razredno razslojena družba, mu še namignemo ne o tem, kako sočna in duhovita je lahko apologija lenobe.
Ob zgoraj zapisanem se zaključek tega kratkega uvoda v letošnje Perspektive vsiljuje kar sam: od daleč se nam resda utegne zdeti, da se dela tokratnega izbora vračajo k tradiciji in konvencionalnemu, da nam ne ponujajo formalnih ekstravaganc in da obravnavajo teme, ki jih že dobro poznamo. A filmov se ne gleda od daleč. Moramo se jim približati: najprej tako, da vstopimo v temo kinodvoran. Šele tam se začno filmske zgodbe zares dogajati in šele tam jih zares gledamo.
Podrobnejši pregled Perspektiv začnimo s filmom, ki morda še najbolj nazorno pojasni zgoraj zapisano. Zaradi dejstva, da gre za delo avstrijskih avtorjev, ki sta (tako kot Haneke) v svojih zgodnjih delih tematizirala votlost sodobne potrošniške družbe, njeno obsedenost z videzom ter vznik ekstremnega nasilja kot simptoma njene patologije, so prvenec Veronike Franz in Severina Fiala z naslovom Lahko noč, mamica mnogi opredelili za nekakšen remake Hanekejevih Smešnih iger (Funny Games, 1997). Med njima res lahko najdemo nekaj vsebinskih podobnosti (vznik radikalnega nasilja v srcu malomeščanske družbe, v družini), a zdi se, da gledalcu o filmu lahko več pove informacija, da je nastal v produkciji razvpitega Ulricha Siedla. Kdor pozna njegova dela, bo takoj vedel, v kakšno okolje nas prestavi zgodba filma: to je začasni dom dobro stoječe malomeščanske družine, skrbno urejen, a povsem brezoseben, v njem pa se ujeta znajde disfunkcionalna družina, mati s sinovoma. Namesto topline in ljubezni v njem vladata hlad in nestrpnost. Mati se je namreč v to podeželsko domovanje z dvojčkoma umaknila zato, da bi okrevala po plastični operaciji obraza. Utrujena, polna negotovosti in tesnobe, saj ne ve, če je operacija res odpravila vse »napake«, in že sicer s hladom namesto materinske ljubezni v srcu, je do svojih sinov še bolj nestrpna in stroga kot sicer. Ujeta v tej hladni hiši, v primežu vedno novih prepovedi ter z mamo, ki ni več videti kot mama, sta vse bolj prepričana, da oseba, ki je pred njima, sploh ni njuna mama. Takrat se že sicer srhljivo hladna atmosfera filma stopnjuje do morbidnih razsežnosti, pogledi, ki si jih izmenjujeta dvojčka, sprva igrivi in zvedavi, pa postanejo nič manj kot zlovešči. Z odločitvijo, da se ne odrečeta grafični reprezentaciji nasilja, ter ob omenjenem stopnjevanju silovitosti emocij, filmske podobe na določeni točki dosežejo tako intenzivnost, da se ne zdi odveč opozorilo tistim gledalcem, ki so malce bolj šibkega srca.
Cena za uspeh: samoizdaja
O izgubi duše oziroma tistega človeškega v nas spregovori tudi Američan Damien Chazelle, pa čeprav pri tem ubere povsem drugačno pot. Njegov Ritem norosti se namreč giblje v veliko bolj konvencionalnem registru dramedije, s črnim humorjem prežetega portreta glasbenika, bobnarja, ki je za to, da bi izstopil iz povprečja in dosegel popolnost, pripravljen na vse – tudi na to, da izda samega sebe. Chazellovo delo, ki so ga na zadnjem festivalu v Sundanceu sprejeli z ovacijami ter mu namenili nagrado občinstva in veliko nagrado žirije, so hvalili predvsem v glasbenih krogih. Spregovori o tistem, kar je v svetu glasbene industrije pogost pojav, a se o tem po nenapisanem pravilu ne govori. Čeprav se je Chazelle v Ritmu norosti resnično omejil le na svet glasbene industrije in pri tem gradil tudi na lastni izkušnji, saj je tudi sam glasbenik, pa se zdi tako omejevanje nesmiselno. Težko bi bilo namreč spregledati, da je njegovo delo hkrati tudi alegorija s tekmovalnostjo obsedene ameriške družbe.
Vanjo se zazre tudi drugi Američan letošnjega izbora, Joel Potrykus, čigar Mrhovinar je svojski potret mlade generacije ali vsaj enega njenega dela. Tistega, ki se na videz na vse kriplje upira potrošniški mentaliteti in ideji ameriškega sna, vcepljeni v dušo ameriške družbe, v resnici pa si kot neprostovoljni izobčenec v srcu le želi biti njen integralni del. Mrhovinar je namreč zgodba o vsega naveličanem Dereku, čigar duhovni svet seže do Eddyja Kruggerja in stripovskih junakov, ter njegovem navideznem uporu korporativni Ameriki. Čeprav se sprva zdi, da Potrykus podžiga njegov prevratniški zanos in do njega goji celo simpatije, pa kmalu postane jasno, da le opazuje njegov prosti pad v pogubo in pri tem kritično ošvrkne njegovo zlorabo vstajniških parol.
Lenoba, smrtni sovražnik kapitalizma
Če Potrykus v Mrhovinarju do svojega lenega luzerja ne goji simpatij, pa nasprotno mladi Nemec Julian Radlmaier v Proletarski zimski pravljici z ljubeznijo in toplino neguje svoje družbene odpadnike, ki se v boj proti razrednemu sovražniku in nepravičnemu družbenemu redu, ki se okorišča s sadovi njihovega dela, podajo z nedolžnim, a za kapitalizem nič manj kot uničujočim orožjem – lenobo. Proletarska zimska pravljica je čudovita brechtovska drama absurda, ki na duhovit način zastavlja nekatera tehtna vprašanja o sodobnem svetu, razrednem boju, neokonservatizmu in vse pogostejšim poskusom diskreditacije levičarskih idej.
Vsekakor velja omeniti še dve deli, ki svoje vsebinske zastavke nadvse domiselno prepleteta z nekaterimi formalno-stilnimi in pripovednimi rešitvami. Zanimivo je tudi, da obe obravnavata telesno prizadete osebe: Slepa je zanimiv portret slepe ženske Norvežana Eskila Vogta, ki ga avtor podaljša v premislek obsedenosti sodobnega sveta s podobami, medtem ko Pleme Ukrajinca Miroslava Slabošpitskega spregovori o mladem gluhonemem fantu in njegovem padcu v svet kriminala, hkrati pa razmišlja o tem, kako zlahka se zlorabi osebe, ki jih je družba izobčila zaradi njihove telesne prizadetosti. Obe deli sta hkrati svojski razmislek o sodobnih komunikacijskih kodih, kjer znaki in podobe prevzemajo mesto, kjer so bile nekoč besede.
In če se pri Brazilcu Fellipeju Barbosi, ki se bo predstavil s prvencem Velika hiša, razmislek o anomalijah sodobne družbe nadaljuje – avtor pri tem domiselno prepleta vzorce avtorskega filma in južnoameriških limonad (v igralskem kadru uporabi tudi nekatere znane obraze iz slednjih) –, pa ga Hrvat Kristijan Milić s pretresljivo zgodbo iz domovinske vojne, povzeto v njegovem drugem celovečercu z naslovom Številka 55 (velikem zmagovalcem zadnjega Pulja), zaostri v prevpraševanju najbolj skrajne vseh človeških izkušenj: vojne.
******************
IZBOR
• Lahko noč, mamica (Ich seh, Ich seh), r. Veronika Franz, Severin Fiala, Avstrija, 2014, 99 min.
• Proletarska zimska pravljica (Ein proletarisches Wintermärchen), Nemčija, 2014, r. Julian Radlmaier,
63 min.
• Pleme (Plemja), r. Miroslav Slabošpitski, Ukrajina, 2014, 130 min.
Pogledi, let. 5, št. 20, 22. oktober 2014