Shakespeare za zapahi
Cezar mora umreti (Cesare deve morire). Režija Paolo in Vittorio Taviani. Italija, 2012, 76 min. Ljubljana, Kinodvor
28. 06. 2012
Zlati medved, ki sta ga na letošnjem Berlinalu prejela brata Taviani, je tretja velika festivalska nagrada za bratsko dvojico, ki je v svoji dolgoletni karieri postregla tako z izjemnimi kot tudi s povsem medlimi filmi. Leta 1977 sta Tavianija za odlično dramo Oče gospodar v Cannesu prejela zlato palmo, pet let zatem pa za Noč svetega Lorenca veliko nagrado žirije. Cezar mora umreti, izvirni avdiovizualni sprimek dokudrame in gledališke igre, ki spremlja zapornike najstrožje varovanega oddelka rimskega zapora Rebibbia pri vajah na uprizoritev Shakespearovega Julija Cezarja, je nedvomno zanimiv film, a ni brez pomanjkljivosti.
Cezar mora umreti je na prvi pogled ujet nekam med dokumentarec in fikcijo, toda bolj ko se film bliža koncu, bolj postaja jasno, da gre v resnici še najbolj za novo postavitev Shakespearove drame, pri kateri odrske deske nadomešča betonska zaporniška puščava, dramo pa namesto v gledališču gledamo na dvodimenzionalnem platnu.
»Film je na prvi pogled ujet nekam med dokumentarec in fikcijo, toda bolj ko se film bliža koncu, bolj postaja jasno, da gre v resnici še najbolj za novo postavitev Shakespearove drame, pri kateri odrske deske nadomešča betonska zaporniška puščava.«
Čisto prava fikcija v zgodbo ne bi pripeljala ljudi s takšno zgodovino, kot jo imajo zaporniki iz Rebibbie, in čisto pravi dokumentarec bi postregel z več informacijami iz ozadja, tu pa gledalec na koncu ostane s kupom vprašanj in bolj malo odgovori. Zanimivo bi bilo recimo slišati, kaj si o svojem početju mislijo »igralci«, kako se pri tem počutijo in o čem razmišljajo, medtem ko skoznje padajo velike dramske besede. Prav tako bi bilo lepo izvedeti tudi, kaj o izkušnji dela z igralci (tj. zaporniki) meni njihov režiser. V Cezarju je takšnih pogledov v zaodrje le za vzorec in še ti so videti povsem inscenirano.
Paradoksalno so fantje videti neskončno bolj naravni in »zares« takrat, ko igrajo, kot pa takrat, ko naj bi bili ujeti v realni situaciji. Težko je reči, kaj je tisto, kar naredi njihovo igro tako zelo prepričljivo, da nekje v sredi filma pozabimo, da gledamo zapornike, ki vadijo za nastop, in se zvrnemo naravnost v globine Shakespearove drame; morda je to njihova doživeta, presenetljivo prepričljiva interpretacija, morda prtljaga, ki so jo v vlogo prinesli iz lastne zgodovine, morda groba moč nekaterih prizorov (posebno tistega, kjer mrtvi Cezar leži na »trgu«, Brut pa se pregovarja z ljudstvom oz. zaporniki, ki bingljajo z rešetk okrog zaporniškega dvorišča). Najbrž je silovita kemija rezultat vsega tega in še česa zraven.
Shakespearovi drami v interpretaciji zapornikov verjamemo na prvo besedo; zlahka se prepustimo fikciji, ki jo med seboj pletejo igralci. V nasprotju s tem »dramskim« delom filma pa je tisto, kar naj bi bilo v njem dokumentarnega, povsem neprepričljivo. In čeprav bi bilo lepo slišati tudi kakšno osebno refleksijo nastopajočih, mi je všeč, da sta se režiserja odločila za eno samo, jasno začrtano pot – škoda je le, da ji nista sledila še bolj dosledno.
Pogledi, št. 12, 27. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
