Skandinavski slikarski kozmos: tradicija, vplivi in avtorefleksija
Razstava Munch in duh severa v italijanski vili Manin prikazuje mojstrovine vodilnih danskih, finskih, norveških in švedskih slikarjev druge polovice 19. in začetka 20. stoletja. Zbrana platna, povezujoča se v orkestralno celoto, ki jo dirigirajo estetski vzgibi skandinavske umetniške provenience in nasprotujoča si razpoloženja posameznih ustvarjalcev, so kustosi razdelili na »nacionalne šole«, medtem ko je peta sekcija posvečena Edvardu Munchu. Gre za dela, ki jih zaznamujejo naturalizem, impresionizem in findesièclovski simbolizem, nekatera pa že sodijo v modernizem. Čeprav je precej figuralnih kompozicij, ikonografsko prevladujejo krajine, ki bi jih že po nekaj korakih skozi sobe bivše Napoleonove rezidence lahko razdelili v dve skupini. Pri prvih je subjekt na sliki soočen z neskončnimi prostranstvi vzvišene narave, pri drugih pa so slapovi, fjordi, jezera, cvetoči travniki in temne visoke jelke v svetlobi različnih letnih časov panoramsko, ali od blizu, projicirani brez človeškega lika. V obeh je zaznati odmeve že minulega nemškega in angleškega slikarstva romantičnega tipa. Obiskovalca zagotovo presunejo platna čudežnega kmečkega otroka z otoka Helgøy in popotnika skozi ledeno dramo Pedra Balkeja. Njegova dela, tipičen primer je Nordkapp, s katerega se razliva mistična mesečina, so sprožila zanimanje že pri francoskem kralju.
Umetniki baltskega in severnomorskega prostora že od nekdaj vdihujejo zrak drugačnih nasprotij, njihova umetniška kvintesenca vznika iz močne jantarne svetlobe in pada v hladnejše zimske noči, v katerih se oglaša še podedovani jezik Vikingov. Med Finci izstopa Akseli Gallen-Kallela, ilustrator nacionalnega epa Kalevala in navdušenec nad mitsko preteklostjo, ki se med drugim predstavlja z veliko kompozicijo Imatra v zimi. Odročne ledene predele prikazuje tudi slikar preprostega ljudstva Pekka Halonen, ki se je preselil ob idilično jezero Tuusula in tam, kot nekateri njegovi sodobniki, v izolaciji zgradil umetniški studio (danes spremenjen v muzej). Na vseh teh platnih izstopa nenavadni kolorit, prizori, potopljeni v purpurno luč, oglašujoči se z nadzemsko lestvico barv. Poleg svetlobnih efektov pomirjajo filigranski detajli, najbolj očitni pri tkanju nočnih ali vodnih motivov, kjer se mojstri poigravajo z viri luči ali zrcaljenjem. Na to kaže npr. Reka Norvežana Fritsa Thaulowa, častilca izbranih vodnih motivov, ki je bil povezujoč člen med norveško in francosko umetnostjo, medtem ko dajejo fotografsko natančne krajine J. F. Eckersberga vtis pretirane naravne popolnosti, s čimer morda izgubijo na umetniškonagovorni moči, ki bi jo sicer lahko izzvale pri opazovalcu. Vživetemu obiskovalcu ne uide ples volčjih tac na ledu grandioznih jezer, vznemirjenost gozdnega viharja, jata dvigujočih se galebov ali škripanje jambora na ladji, drseči proti pristanišču, v katerega buta oster nordijski veter. Ne manjkajo pa niti duhoviti živalski prizori, kot jih ponuja simpatični realizem Bruna Liljeforsa, ki bitjem kaotične narave pripisuje antropomorfne značilnosti.
Med pristnimi portreti, ki sugerirajo na notranje psihološko bistvo, izstopa Munchova upodobitev preroka švedskega literarnega modernizma Augusta Strindberga, čigar deli sta tudi razstavljeni, medtem ko portreti ženskih slikark, Helene Schjerfbeck, Marie Vick in Ellen Thesleff, radovedno raziskujejo vzgibe človeškega duha še v okvirih realizma. Utrip podeželja ritmizirajo motivi dela na polju, vaški stalneži Christiana Krogha in posebneži v domačih interjerih, najsi poudarjajo občutek topline ali v noč tlečo samoto posameznika. Manj idilična in bolj temnemu modernizmu zavezana dela pa odstirajo osamljenost, odtujenost ali eksistencialno tesnobo človeka, zazidanega med razvijajoče se mestne četrti moderne dobe. Med njimi izstopa Vilhelm Hammershoi s sliko Ženska ob oknu. Značilnost njegove poetike so sivkast kolorit in upodobitve praznih post-viktorijanskih meščanskih interjerov, v katere občasno postavlja žensko figuro, ki gledalcem obrača hrbet. Bolj očitni modernistični prijemi so med kontemplativnimi Švedi razvidni na v modrino potopljenih platnih misterioznega E. F. Janssona. »Modri slikar«, kot so ga klicali, odstira predele Stockholma (npr. Hornsgatan ponoči) in je ob koncu s svojimi deli posegel tudi v tematiko homoseksualnosti. A pustimo dobi, ki še verjame v figuraliko in v celovitost slikanega prostora, njen karakter. Očitno gre za dela, pri katerih ne potrebujemo tolmača, da bi nas očarala oziroma da bi iz njih izluščili bistvo.
Bolj trpko je razpoloženje v sekciji, kjer je razstavljenih 35 Munchovih del, ki sodijo v zgodnjo fazo njegove ustvarjalnosti, vse tja do 20. stoletja. To obdobje velja razumeti v konstelaciji naturalizma, francoskega impresionizma 80. let, simbolizma 90. let, med posameznimi umetniki pa ga je pritegnil tudi patos španskega barokista Velázqueza. Oziranje na slikarske vzornike ne pove dosti o Munchovi edinstvenosti na evropskem parketu, na katerem je pretrgal z akademizmom in pokazal na ozvezdje evropskega ekspresionizma. Slovo od impresije je naznanil že v razstavljeni verziji Bolnega otroka, ki se nanaša na smrt njegove sestre, medtem ko je v 90. letih začenjala odzvanjati skrivnostno-metafizična nota, ko simbolizma ni utemeljeval le motivično, temveč tudi barvno. Munch, ki je danes umetniška pan-ikona, je z religiozno predanostjo prikazoval svet čustvene in iracionalne resničnosti, gledalčeve oči je navajal na psihološke travme in odrinjene občutke. Poleg domačega okolja v Christianiji, ki mu dolgo ni priznalo pomena, sta nanj vplivala Pariz in Berlin. Kljub zavračanju večine se je zanj zavzel Henrik Ibsen. Slikar je že v mladosti prebiral njegova dela, jih kasneje upodobil v seriji risb, po dramatikovi smrti pa je bil celo prepričan, da je kompozicija Sfinga snovno inspirirala ženske like Ibsenove drame Ko se mrtvi prebudimo. Otožna stanja (razstavljeni dve kompoziciji Melanholije), ljubezenska razočaranja, nezmožnost zlitja z nasprotnim spolom in grozo kierkegaardovskega tipa je vseskozi, že kot otrok, skušal na lastni koži. Značilne introspektivno »moledujoče« in »kričeče« figure bi lahko razlagali kot apokaliptični eho zahodne družbe, kot jo je npr. Spengler pesimistično prikazal v Zatonu zahoda. Njegovi varovanci, kot se kažejo na platnu Večer na ulici Karl Johan, so zapisani obzorju smrti, najsi kot izgnanci iz raja tavajo po mrzlih ulicah, sedijo s pogrebno nedostopnostjo v mračnih sobah ali na obalah prezrti poslušajo šumenje morskih globin.
Fenomenologi bi morda pomislili, da ta »potohodec« izgovarja na ustih v napredek verujoče civilizacije 20. stoletja spoznanje, da je resničnost možno uvideti šele ob smrti »drugega«. Lacanovci bi v vijugastih potezah zaznali abstraktnost sublimnega, obiskovalec pa bo v nedoločljivih obrazih občutil predvsem samoto in amplitude strahu. Med Slovenci se je nad Munchom navduševal že mladi Božidar Jakac, čigar izjave in ekspresionistično naravnana dela kažejo na to, kako močno so ga hipnotizirali njegovi introvertirani liki. Zanj je bilo celo srečanje z norveškim skladateljem Haraldom Saeverudom asociacija na »Munchove prividne podobe«. Nad severnjakom se je navduševal tudi grafik Miha Maleš, kot kultni lik pa je Munch v slovensko likovno zavest postopoma vstopal tudi po drugi svetovni vojni in vse do danes stimuliral premišljevanja umetnikov. Postavitev nehote vzbuja vprašanja o stanju današnje umetnosti, ki kljub inovativnim konceptom, vsrkavanjem podob iz digitalnih medijev, referencam na prejšnja obdobja in legendarna imena, družbeni kritičnosti, lapidarni prepričljivosti pristne avtopoetike, ekološki osveščenosti, le redko zmore povzdigniti razum in čustva k pristnemu doživljanju ter vzeti dih gledalcu. Slogovno in motivično razslojena, a monolitno učinkujoča razstava kaže ozvezdje skandinavskega slikarskega kozmosa 19. stoletja, ki ga opredeljuje ravnotežje med lokalno tradicijo, tujimi vplivi in avtorefleksivnimi umetniškimi procesi. Ne razgrinja le posebnosti tega Slovencem že od nekdaj manj znanega predela, temveč osvetljuje pojem duha skandinavske umetnosti, ki ga v primerjavi z nasledniki grškega »logosa« ne oživlja menjajoča se vladavina apoliničnega in dionizičnega principa. Približati se k njegovemu oddaljenemu izviru, pomeni tvegati analitičnost razuma, zamižati v zbranost in razkleniti navzočnost drugačnosti.
Pogledi, januar 2010