Uglaševanje
Archeo. Režija Jan Cvitkovič. Producent Staragara. Slovenija, 2011, 72 min. Ljubljana, Kinodvor
11. 04. 2012
Jan Cvitkovič je svojo filmsko kariero začel kot čisti naturalist – najprej kot scenarist in igralec naturščik v filmu V leru (1999) Janeza Burgerja, dve leti zatem kot režiser lastnega prvenca Kruh in mleko. Njegov drugi celovečerec Odgrobadogroba (2005) je že močno zanihal proti simbolizmu, Archeo pa je samo še to in poleg tega je ostal še brez besed. To je škoda, saj so bili eden Cvitkovičevih največjih adutov prav lucidni, duhoviti dialogi, ki so znali kljub svoji bizarnosti zveneti presenetljivo naravno, to pa je za slovenski film precej redka vrlina.
»O filmu, kot je Archeo, je težko razpravljati v kakršnih koli razumskih kategorijah. Ni ga mogoče gledati, če pri tem ne padeš vsaj v rahel trans in pristaneš na dobro uro vodene meditacije.«
Archeo v bistvu sploh ni več film, ampak mantra; en velik avdiovizualen »om«, transcendentalna vibracija, ki hoče zlesti v nebo ali v zemljo – kamor pač želite in kjer mislite, da tiči presežno. Za Cvitkoviča očitno bolj spodaj kot zgoraj. Režiser, ki je bil nekoč arheolog, je zdaj lahko oboje hkrati, le da ne koplje več po zemlji, ampak po duši in kolektivnem praspominu. Po nekakšni sanjski logiki niza do kraja estetizirane podobe narave in z njo prepojenih likov moškega, ženske in dečka, ki iščejo način, kako iz svoje različnosti ustvariti celoto. Surova kraška gruda in šik kombinezončki, v katerih po njej kolovratijo edini trije liki filma, poskušajo zajeti vse čase in prostore tega sveta in še kakšnega zraven.
O filmu, kot je Archeo, je težko razpravljati v kakršnih koli razumskih kategorijah. Ni ga mogoče gledati, če pri tem ne padeš vsaj v rahel trans in pristaneš na dobro uro vodene meditacije. Ampak glede na to, da se je nedolgo tega tako burno razpravljalo o tem, kaj je in kaj ni družina, si ne morem kaj, da ga ne bi vsaj malo brala tudi skozi prizmo družbenega mita o družinski celici kot toplem gnezdu brezpogojne ljubezni in razumevanja. Seveda, družina je tudi to, a je obenem tudi polje antagonizmov in stisk; skupnost posameznikov, ki neprestano nihajo med željo »biti sam« in »biti z drugimi«, se uglašujejo in iščejo pravo točko med bližino, ki daje zavetje, in oddaljenostjo, ki omogoča svobodo. Cvitkovičevi moški, ženska in otrok si vzamejo cel film, da demonstrirajo prav to: malo se drug drugega izogibajo in malo silijo skupaj, malo se imajo radi in malo se grdo gledajo. Pravzaprav so ena zdrava, normalna družina – če bi se le še malo več pogovarjali med sabo.
Film bo gotovo pridelal skupinico gorečih občudovalcev, ki bodo prisegali na njegovo umetniško odličnost, večina pa bo kino najbrž vendarle zapustila nepotešena in z velikim vprašajem med obrvmi. Archeo je za film nekaj takega, kot je simbolistična poezija za literaturo – hermetična eksotika za majhen krog odjemalcev, ki jih bolj kot zgodbe zanimajo emocije, bolj kot epska širina lirična gostota izraza in bolj kot razumski dostop intuitivna zaznava. Ampak poezija si svoj butični status lahko privošči, ker je pač »poceni«, vprašanje pa je, kako je s tem pri (iz javnih sredstev financiranem) filmu.
Pogledi, št. 7, 11. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
