Vaja v slogu
Foto: Urška Boljkovac
Eugène Ionesco: Inštrukcija. Režija Matjaž Zupančič. Lutkovno gledališče Ljubljana, premiera 7. in 8. 3. 2013 (ogled 7. 4.), 80 min.
25. 04. 2013
Ionescova igra Inštrukcija sodi med eksemplarične primerke dramatike absurda in je pogosto uprizorjena skupaj s Plešasto pevko v istem večeru. Ionesco v obeh igrah do skrajnosti prižene svoje raziskovanje jezika, ki mu odreče smisel in logiko, v Inštrukciji pa jezik celo pretvori v inštrument nasilja. Po komediji absurda Jacques ali Podrejenost v Mestnem gledališču ljubljanskem in Stolčkih v Mini teatru je to že tretja uprizoritev Ionesca v tej sezoni; od kod to nenadno zanimanje za njegovo specifično dramaturgijo? Predstava za odrasle na Malem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana v režiji Matjaža Zupančiča nam na to ne da jasnega odgovora.
»Matjaž Zupančič je uprizoritev zasnoval na natančnem preigravanju vseh nians tega pervertiranega, a hkrati precej predvidljivega prikaza izvrševanja avtoritete na eni in razkroja vsakršne logike na drugi strani.«
Inštrukcija je od vsega začetka – tudi likovno (čista, estetska in asketska scenografija Alena Ožbolta ter poudarjeno strogo klasični kostumi Bjanke Adžić Ursulov) – zasnovana kot visoko ritualizirana predstava, v kateri je najmanjši detajl, zlasti igralski, načrtovan in tempiran do perfekcije. V sterilnem belo-črnem kockastem prostoru, kjer je na stenah natisnjeno celotno Ionescovo besedilo, nas v usodni obred najprej uvede nekakšna parodirana glasbena točka, v kateri Profesor in Služkinja na playback pojeta znano Laibachovo verzijo komada Life is life, pri čemer se postavljata v razne, pretežno oblast izražajoče poze, s čimer poskrbita za pomenljiv uvodni takt. Pod zofo, ki stoji na sredini, leži telo – truplo, lutka? –, ki prevzame vlogo Učenke in nenavadna inštrukcija se tako začne: uvodni dialog med Profesorjem in Služkinjo, skupaj z njunimi vajenimi gestami in drobnimi ponavljajočimi se opravili, pa da vedeti, da se bo pred nami odigrala ne-vemo-katera ponovitev enega in istega prizora.
Profesor je sprva skrajno prijazen, skoraj preveč plah in ustrežljiv do Učenke, ki poskuša z nedolžno samozavestjo in neprikritim ponosom odgovarjati na njegova banalna vprašanja iz matematike. In v to točko zaseje Ionesco zrno absurdnosti, ki se potem v vedno bolj mučnem preigravanju raznih variant odnosa Profesor-Učenka razbohoti do trenutka, ko ne more pripeljati nikamor drugam več kot v izničenje. Besede, ki jih profesor izreka z vedno večjo vehemenco in z vedno manj iskanja povezave med njihovo zvočno pojavnostjo ter njihovim smislom, so izgubile svojo vlogo in tako lahko profesor svoj akt vtepanja v glavo udejanji le še s fizičnim nasiljem. Medtem gre pri Učenki proces v obratni smeri: iz sprva prizadevnega in učljivega bitja se zateče v fizično otopelost, ki je navzven izražena z nevzdržnim zobobolom.
Asja Kahrimanović je kot Učenka tako najprej zvedava in odločna, sicer tudi nevede provokativno spogledljiva, a se spričo Profesorjeve nepopustljivost pred našimi očmi iz suverenega subjekta skoraj samovoljno prelevi v pasiven objekt. Boris Ostan, k. g., z veliko slastjo in briljanco preigrava raznolike nianse v odnosu do učenke, od blagohotne naklonjenosti na začetku, preko najprej še skrbno prikrite nestrpnosti spričo njenih nepravilnih odgovorov in komaj zatajevanih groženj, pa vse do odkrite, čeprav na trenutke skoraj akrobatsko stilizirane nasilnosti na koncu – in še naprej, do nenavadne nebogljenosti, ko po umoru Učenke vajeti naenkrat prevzame v roke Služkinja. Ta v upodobitvi Nine Skrbinšek s svojo suho strogostjo in večinoma neuspešnimi intervencijami vseskozi daje vedeti, da ve, kako se bo inštruiranje končalo. Ali je nad tem zgrožena ali navdušena ali s tem preprosto sprijaznjena, ne ugotovimo, zlasti ker se ob prihodu nove učenke zapre v enako sfingično pozo kot na začetku.
Matjaž Zupančič je uprizoritev zasnoval na natančnem preigravanju vseh nians tega pervertiranega, a hkrati precej predvidljivega prikaza izvrševanja avtoritete na eni in razkroja vsakršne logike na drugi strani. Predstava je najbolj učinkovita in vznemirljiva v trenutkih, ko se v mizansceni sklicuje na burleskno dinamiko in mehaničnost, pri vodenju igralcev pa takrat, ko se opre na psihoanalitičen pristop. Zanimiva in duhovita – ter primerno absurdna – je tudi uporaba raznih rekvizitov, od majhne kocke, ki služi kot stol in učni pripomoček hkrati, pa do lasulje in očal, s pomočjo katerih Profesor in Učenka za hip celo zamenjata identiteto, s čimer spodmakneta celo samega Ionesca. Zato pa je manj posrečena pri izbiri edinega zunanjega znaka – svastike (pa čeprav jo v didaskalijah kot možnost res ponudi tudi sam avtor), ki Ionescovo besedilo vseeno poskuša postaviti v bolj konkreten kontekst; sklicevanje oziroma razlaga dogajanja v Inštrukciji s pomočjo nacizma izzveni nekam preveč preprosto, čeprav res prikladno.
Predstava zaradi igralskih kreacij učinkuje kot dovolj razigrana vaja v slogu, vendar pa se zdi, da ni našla ključa za branje, ki bi omogočil, da bi bila kaj več kot to. Tako kot ob nekaterih drugih predstavah, ki v letošnji sezoni posegajo po besedilih, nastalih v zelo specifičnih zgodovinskih okoliščinah, lahko tudi tu ugotovimo, da zgolj dejstvo, da so bili v času svojega nastanka prelomni, še ne zagotavlja avtomatično tudi relevantnega gledališkega dogodka.
Pogledi, let. 4, št. 8, 24. april 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
