Vaja v slogu
Inštrukcija je od vsega začetka – tudi likovno (čista, estetska in asketska scenografija Alena Ožbolta ter poudarjeno strogo klasični kostumi Bjanke Adžić Ursulov) – zasnovana kot visoko ritualizirana predstava, v kateri je najmanjši detajl, zlasti igralski, načrtovan in tempiran do perfekcije. V sterilnem belo-črnem kockastem prostoru, kjer je na stenah natisnjeno celotno Ionescovo besedilo, nas v usodni obred najprej uvede nekakšna parodirana glasbena točka, v kateri Profesor in Služkinja na playback pojeta znano Laibachovo verzijo komada Life is life, pri čemer se postavljata v razne, pretežno oblast izražajoče poze, s čimer poskrbita za pomenljiv uvodni takt. Pod zofo, ki stoji na sredini, leži telo – truplo, lutka? –, ki prevzame vlogo Učenke in nenavadna inštrukcija se tako začne: uvodni dialog med Profesorjem in Služkinjo, skupaj z njunimi vajenimi gestami in drobnimi ponavljajočimi se opravili, pa da vedeti, da se bo pred nami odigrala ne-vemo-katera ponovitev enega in istega prizora.