Veličasten dogodek, glasba v drugem planu
Foto: Tomi Lombar
Gustav Mahler: Simfonija št. 8. Orkester Slovenske filharmonije in Zagrebška filharmonija: 21 zborov, 8 solistov. Dirigent Valerij Gergijev. Kongresni trg, Ljubljana, 3. 7. 2011
14. 07. 2011
Vesoljna himna radosti ustvarjanja, ljubezni in hrepenenja po popolnosti ter nedosegljivem je na prenovljenem Kongresnem trgu v Ljubljani zbrala veliko množico. Ta je spremljala slavnega dirigenta, odlične soliste in ne najbolj posrečeno izvedbo.
»Maestra Gergijeva, ki je v Ljubljano prišel šele nekaj ur pred nastopom, smo vajeni doživeti v boljši formi. da je himne držav gostiteljic ob njunem prazniku dal dirigirati asistentu, pa je bilo milo rečeno nespoštljivo.«
Tradicionalno nagnjenost slovenske glasbene produkcije k preverjenim konvencionalnim programom, kdaj pa kdaj tudi za ceno povprečnosti, je letos precej zamajalo velikopotezno odprtje 59. festivala Ljubljana: zelo zahteven mednarodni produkcijski projekt, ki je iz zamisli prezgodaj preminulega hrvaškega dirigenta slovenskega rodu Vjekoslava Šuteja (1951–2009) zorel nekaj let, sta Festival in mesto Ljubljana promocijsko spretno strnila v slavnostno odprtje festivala in prenovljenega Kongresnega trga, poklon 20-letnici samostojnosti Republike Slovenije in Republike Hrvaške, obeleženje stoletnice smrti skladatelja Gustava Mahlerja, ki je pred sto tridesetimi leti kratek čas deloval v Ljubljani, in priročno še manj pomembnim obletnicam slovenske Academie Philharmonicorum in Zagrebške filharmonije.
Prizorišče, velikanski oder in avditorij z množico, ki je napolnila Kongresni trg in park Zvezda, je delovalo impresivno. Zgodil se nam je spektakel! Toda, dogodek, ki je svoj uspeh gradil predvsem na merilih množičnosti – in ob rekordnem številu izvajalcev in obiskovalcev resnično triumfiral –, je, četudi nehote, precej potisnil v drugi plan bistvo dogajanja: glasbo. Temu so pripomogle tudi neugodne akustične razmere, neizogibna past tovrstnih dogodkov. Med odprtim odrom in zajetno ravnino avditorija se je zvok – brez možnosti, da bi pridobil na volumnu, se oblikoval in barvno oplemenitil – razblinil v prazno. Tako je bila zvočna percepcija izvedbe v celoti prepuščena podpovprečno zasnovanemu ozvočenju (z neustrezno pokritostjo in odnosi med izvajalskimi skupinami, ozkim dinamičnim razponom, skromno barvitostjo itd.), ki je niti redki, naključni naleti naravnega zvoka niso kaj dosti spremenili. Kako je potekala komunikacija med glasbeniki in skupinami na odru, lahko domnevamo, zagotovo pa ni bilo preprosto. Škoda, saj bi se z bolj premišljeno zasnovo odra, predvsem z izkoriščanjem bližnjega zaledja, pročelja Slovenske filharmonije in vsaj delnim zapiranjem strani dalo omiliti omenjene pomanjkljivosti in doseči spodobne zvočne učinke. V tem kontekstu, zaradi nereferenčne zvokovne percepcije, se da glasbeno plat dogodka komentirati le z določenimi zadržki, saj je bilo marsikaj slišati, kar se ob naravni akustiki stopi v celoto tonske slike, prav tako pa marsikaj, kar bi bilo nujno za popolnejši vtis o izvedbi, ni prišlo do ušes poslušalcev.
Osma simfonija Gustava Mahlerja, vzdevek Simfonija tisočev si je bolj iz prozaičnih kot vsebinskih razlogov izmislil promotor krstne izvedbe v Münchnu leta 1910, je kljub simfoniji v naslovu imanentno vokalna stvaritev za nenavadno veliko zasedbo (2 soprana, 2 alta, tenor, bariton in bas, dvojni in otroški zbor, podvojene in/ali razširjene sekcije pihal, trobil, tolkal, pa z dodatkom orgel, harmoniuma, celeste, klavirja, mandoline, trombonov v zaodrju itd.). Približno 90-minutno simfonijo tvorita monumentalni, kleno zastavljeni sonatni prvi stavek, ki sloni na srednjeveškem binkoštnem besedilu Veni, Creator Spiritus Hrabanusa Maurusa, in drugi, najdaljši stavek v vsem Mahlerjevem opusu, epizodične zgradbe, v kateri je mogoče prepoznati nadaljevanje simfonične osi Andante-Scherzo-Finale, zgrajen pa je na besedilu zaključnega prizora Goethejevega Fausta. Nenavadna zamisel avtorja, da bi združil v eno delo besedili, ki ju časovno in miselno ločuje tisoč let, se je z manjšim posegom v besedilo, predvsem pa skozi glasbo zlila v vesoljno himno radosti ustvarjanja, ljubezni ter hrepenenja po popolnosti, po nedosegljivem.
Ob tej predzgodbi in z upi, ki me niso zapustili do konca večera, sem z vsakim delom skladbe potrpežljivo čakal na »zven in odmev vesolja«. Vendar pristnega mahlerjanskega navdiha, spleena in blišča kljub občasnim obetavnim nihajem nisem doživel. Namesto vznesenosti je na odru nekam odtujeno, rahlo utrujeno potekalo nekonsistentno nizanje delov glasbene zloženke. Po medlem in negotovem orgelsko-zborovskem začetku (Veni, Creator Spiritus), ki ga določata samosvoja, metrično in ritmično vihrava struktura (trikratna sprememba metra v pičlih petih taktih!), jasna dikcija udarnega motiva (es-b-as) in čiste, polne harmonije, je izvedba s samozavestnim vstopom solistov, v nadaljevanju še z veličastno spisanim zborovsko-orkestrskim kontrapunktom in ponovljenim Veni, Creator Spiritus zazvenela nekoliko bolj ubrano, vendar je v izrazu ostala nedorečena. Bistvenega interpretativnega premika nista prinesla niti z nekoliko več občutka zaigrani instrumentalni intermezzo, pa bolj razgiban dialog zbora in orkestra v Gloriji ali polovično izpeljan crescendo ob zaključku prvega stavka.
Drugi stavek je ob razmeroma neizrazitih zborovskih delih (Angeli, Mlajši angeli) le prinesel nekaj zanimivih utrinkov: zbran, s kadenco lepo zaokrožen uvod (flavta, rogovi, godala), subtilna valovanja zbora in orkestra, v katerih so se z uglajenim fraziranjem izkazali violončeli in rogovi (Sveti Anahoreti), izstopali pa so še kultiviran in izrazno dorečen solo baritonista Jožeta Vidica (Pater Estaticus), tercet (Maria Aegyptiaca) sopranistk Viktorije Jastrebove in Anastazije Kalaginove ter mezzosopranistke Martine Gojčeta Silić, barvno nekoliko bolj izstopajoči nastop otroškega zbora (Blaženi dečki), eterična interpretacija Mater Gloriosa Sabine Cvilak in prepričljiv zadnji solo tenorista Sergeja Semiškurja (Doctor Marianus, z zborom). Sopranistki Jastrebova in Kalagina sta pri svojih nastopih pokazali dobro pevsko šolo, lep glas, zanesljivost v intonaciji in ritmu, natančno fraziranje, vendar slogovno zgolj konvencionalen pristop. Nastop altistke Zlatomire Nikolove je bil tehnično in slogovno soliden, tehnično zanesljivi izvedbi Vladimirja Feljauerja (Pater Profundus) pa je v nižjih legah opazno zmanjkalo moči, jasne artikulacije in basovske barvitosti.
Združene zbore je dobro pripravila naša zborovodkinja Martina Batič, celotni izvajalski korpus pa je na vseh vajah vodil (in uvodoma dirigiral himne Hrvaške, Slovenije in EU) Christian Knapp, asistent Valerija Gergijeva, ki je v Ljubljano prišel šele nekaj ur pred nastopom. Maestra smo vajeni doživeti v boljši formi, da je himne držav gostiteljic ob njunem prazniku dal dirigirati asistentu, pa je bilo milo rečeno nespoštljivo. Že do predsednikov obeh držav v občinstvu.
Pogledi, št. 14-15, 13. julij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
