Skromen začetek sezone
Dvořák, Mahler, Chaslin: Oranžni 1. Orkester Slovenske filharmonije, Slovenski komorni zbor, Komorni zbor Ave. Dirigent Frederic Chaslin, solist Jonathan Michie (bariton). 15. in 16. 9. 2011, Ljubljana, Cankarjev dom, Gallusova dvorana
04. 10. 2011
Ob opazno skromnem obisku in za otvoritveni koncert dvomljivem sporedu se je začel letošnji Oranžni abonma Slovenske filharmonije. Izbrani spored naj bi sledil rdeči niti letošnjih koncertov orkestra Slovenske filharmonije, povezavi med glasbo in naravo. A če zamisli že ne gre pripisovati posebne originalnosti, tudi ne kaže spregledati priložnosti, ki se je s tem ponudila: po bolj svežih sporedih. A je ta priložnost, na žalost, brez notranjega povezovanja sporedov in cikla kot celote zamujena. Celo teoretično, v utemeljitvi te zamisli, ker te utemeljitve kratko malo ni.
»Ne gre zanikati zagnanih menjav lirike in dramatike, razponov od pianissima do močnih secco zaključkov, vendar ob vsem tem dirigent Chaslin in orkester nista dosegla interpretativne nadgradnje. «
Ob priljubljeni Moja domovina in nekoliko redkeje izvajani Husitska je Dvořák ustvaril še tri uverture, tokratno V naravi, op. 91, ter Carnaval in Otello. Nastale so skorajda v enem dihu, v letih 1891/92, pred avtorjevim odhodom v Ameriko, običajno pa se izvajajo posamezno. Prvo, V naravi, ki razgrne paleto čustev, ki jih lahko spodbudi prispodoba narave, je orkester izvedel solidno, tekoče, vendar brez vrhuncev. Ne gre zanikati zagnanih menjav lirike in dramatike, razponov od pianissima do močnih secco zaključkov, vendar ob vsem tem dirigent Chaslin in orkester nista dosegla interpretativne nadgradnje.
Podoben vtis sta pustili izvedbi dveh (na način učnih ur glasbene mladine uvrščenih) Mahlerjevih del, Kaj mi pripovedujejo rože na travniku –Tempo di Menuetto (2. stavek Simfonije št. 3, v priredbi Benjamina Brittna) in izbor pesmi iz Dečkovega čudežnega roga, pri čemer se je zdelo, da je izvedba nekako zaobšla magično lepoto Mahlerjeve glasbe. Skromnejša, Brittnova priredba Mahlerjevega dela, oskubljena za izvirno zasedbo, je že načela razkošje njegove glasbe. S Chaslinom, ki je vodil orkester kakor stroj –usklajeno v vseh vidikih, a na površju Mahlerjeve sporočilnosti – je vse skupaj izzvenelo kot daljni odmev izvirnika.
Baritonist Jonathan Michie je pri pesmih (Hvalnica razumu, Antona Padovanskega pridiga ribam, Poletna zamenjava, Kjer trobentajo lepe trobente) pokazal solidno tehniko, gibljivost in sonornost glasu, z zadostno mero izraznosti (ob sicer korektni spremljavi, ki pa je občasno preglasila solista). Podobno velja za njegovo interpretacijo solističnega parta zadnje skladbe večera.
S to, zborovsko suito Viharni vrh, se je vsestranski Chaslin predstavil še kot skladatelj. Gre za žanr crossover, ki tudi v glasbenem smislu odseva plehkost literarne predloge, istoimenskega romana Emily Brontë. Skladbi ni pomagala niti vse prej kot običajna zasedba niti trud orkestra, dveh zborov, solista … Kako je mogoče, da je –ne glede na izvedbe na nekaterih drugih odrih in slavnostnih priložnostih –tako prazno, izumetničeno delo, slogovno od tu in tam in od nikoder, prišlo k nam, je težko razumljivo, vsekakor pa izven dobre programske prakse.
Pogledi, št. 19, 28. september 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
