Vitezi jezika za obloženo mizo
30. 10. 2015
V predinternetni eri je bil t. i. apokrifni Prešeren dobro varovana skrivnost, ki je na obraz dijaka, še tako sovražnega do predmeta slovenski jezik s književnostjo, pričarala hudomušen nasmešek (ustnice profesorice pa stisnila v prezirljivo črto).
Kosmati verzi in kvante so iz našega največjega pesnika na mah naredili človeka iz mesa in krvi, o katerem se ni bilo več tako mučno učiti. Tudi ATL 220 ali Neznani Linhart , predstava Andreja Rozmana - Roze o prvem slovenskem dramatiku in njegovih sopotnikih, prav tako kanoniziranih vitezih slovenskega jezika, ne skriva, da jih hoče sklatiti s piedestala in narediti bolj človeške. A nikakor ne na škodo njihovega umetniško-znanstvenega delovanja.
V uvodnem prizoru za mizo »pri Zoisu doma« sedijo: baron z izrazitim čutom za umetnost, kulturo in kranjščino, Anton Makovic, mestni kirurg s posebno afiniteto do porodničarstva, Blaž Kumerdej, ravnatelj normalke in nesojeni avtor slovnice, in Anton Tomaž Linhart, uradnik, ki ravno išče službo – položaj, v katerem se bo pozneje znašel še dostikrat. Smo v letu 1780, kar je zapisano tudi v domišljeni ilustraciji interjerja, projicirani na ozadje. Štirje fantje se od današnje mladine, stare med dvajset in trideset, pravzaprav razlikujejo samo po opravi in umetelno skodranih pričeskah (Zois ima kot znamenje posebne prefinjenosti celo sivo lasuljo). Radi dobro jedo, za kar poskrbita baron in njegov služabnik Matiček (cameo vloga Roze), ki na mizo nosi razne ekscentrične specialitete, od prepelic, polnjenih z bohinjsko skuto, do medvedjih šap z rožmarinom. Še raje pijejo, in Zois jih razvaja z dobro kapljico od blizu in daleč (če po večerji žeja ni pogašena, pa nekateri zavijejo še k Bombabirtu, ki toči najbrž manj prestižna vina). Toda najraje – vendar obvezno ob obloženi mizi – se pogovarjajo. Pretresajo svetovno dogajanje, najbolj pa njihovo pozornost pritegne kulturno-literarno prizorišče in njegovi akterji, ki jih znajo z dobro odmerjeno besedo pobiti v prah (recimo Pohlina in njegova neposrečena prizadevanja za slovenščino) ali jim priznati, da njihovo pero dobro teče (Valentin Vodnik). Pomenkujejo se tudi o svojih lastnih literarnih poizkušanjih in si svetujejo. Tem bolj je njihovo udejstvovanje vznemirljivo, ker z vsakim novim korakom (danes bi rekli »projektom«) stopajo, kamor dotlej še ni stopila noga Kranjca: na njihova ramena je padla (oziroma so si jo rade volje oprtali sami) naloga razvijati nekaj, kar bo pozneje postalo znano kot slovenščina.
Utiranje poti k neosvojenim področjem
Konec 18. stoletja se govorica, ki jo bogatijo z novim izrazjem in ji utirajo pot k novim, še neosvojenim področjem, imenuje kranjščina in je njena domovinska pravica omejena predvsem na krčme oziroma zasebnost. Zelo drzno bi bilo trditi, da so se vitezi slovenskega jezika, zbrani okrog Zoisove obložene mize, zavedali, kam bo kranjščina odvijugala v naslednjih stoletjih. Zagotovo pa so se zavedali, da počno nekaj pionirskega, vznemirljivo svežega, morebiti celo prevratnega. (Mogoče se brkati hipsterji ob mizi, obloženi z bio živili in zrezki iz srečnih krav, danes z enako vznesenostjo pogovarjajo o razvijanju novih aplikacij za iPhone? Vsekakor ne več o jeziku, vsaj ne slovenskem, se bojim …) Kakorkoli že, Zois, Makovic, Kumerdej in Linhart so v svojem početju neskončno uživali, težko bi se bilo odločiti, v čem bolj: v jedači, pijači ali ukvarjanju z jezikom? Najti odgovor na to vprašanje v resnici ni nujno, kajti – če ste morda že pozabili – beseda teče o gledališki igri, ne pa o resničnem življenju. To pomeni, da je Rozmanu uspelo, kar si je najbrž zadal za cilj: oborožen z odkritji v rokopisnem oddelku NUK vdihniti v svoje like toliko življenja, da se bodo po odru suvereno premikali in govorili, in to pred gledalci v Linhartovi dvorani, ki poldrugo uro niso odvrnili pogleda od nastopajočih.
Linearno dogajanje
Uvodni prizor je rdeča nit, ki se ciklično ponavlja skozi celotno igro. Iz leta v leto, od ene pionirske jezikoslovne naloge k drugi. V imenu obešenjaštva, ki včasih prav prijetno popestri igrano besedilo, bi lahko zapisali, da tudi od enega Kumerdejevega otroka k drugemu, kajti vseh šestero je drug za drugim žalostno končalo svoje mlade dni (»Če ni sušica, so pa norice. Če niso norice, je pa kočija,« stoka nesrečni družinski oče, vendar je v tragičnosti toliko črnega humorja, da se občinstvo brez slabe vesti nasmeji). Med letoma 1780 in 1794 se sicer zgodi še cel kup prelomnih reči: smrt cesarice Marije Terezije, ki jo nasledi sin Jožef, francoska revolucija, ki tudi v baronu Žigi Zoisu spodbudi razmišljanje, kako se vede do svojih podložnih kmetov, uprizoritev prve veseloigre v kranjščini, katere priredbe iz Richterjeve Die Feldmühle se loti Linhart in ji da naslov Županova Micka. V njej zaigra tudi njegova žena Joži, hči krčmarja Bombabirta. Poroči, in sicer vnovič, se tudi Zoisova mama, ki se nikakor noče sprijazniti z vdovskim stanom, prav tako pa ji ne gre v glavo, kako se lahko njen sin ukvarja samo s knjigami. »Knjige lahko brez slabe vesti odložiš na polico,« ji odvrne. »Ampak, Žiga, brez slabe vesti ni življenja!« vzklikne Johana, urejena, razgledana in simpatično hrupna gospa. Nekakšna Manca Košir iz 18. stoletja, skratka.
Edino, kar bi igri lahko očitali, je, da avtorju kljub občudovanja vrednemu potrpežljivemu brskanju po arhivih, od koder je izvlekel gradivo za zabavne replike in polnokrvne like, ni uspelo zaokrožiti dogajanja na odru v pravo zgodbo z zapletom in razpletom. Dogajanje namreč ostaja linearno, življenje teče in vsako leto prinese kaj novega, eden od vrhuncev je sicer uprizoritev Matička, kjer na premieri druščina vitezov slovenskega jezika modruje o prihodnosti kranjščine in kranjskega življa nasploh, to pa je tudi vse. Gledalec se ne more znebiti vtisa, da spremlja dokumentarni posnetek – k temu navsezadnje napeljuje tudi »odjavna špica«, ko se, tik preden oder zagrne zavesa, na ozadje projicira besedilo z nekaj kratkimi podatki o tem, kam je tok življenja zanesel slehernega od nastopajočih, pardon, zgodovinskih osebnosti.
Igrani odrski dokumentarec
Še zlasti zabavno je Rozmanovo spogledovanje s sedanjostjo skozi filter 18. stoletja. Kot danes so se tudi tedaj Slovenci oziroma Kranjci, predvsem izobraženi, izseljevali na tuje, lik emigranta je utelešen v Linhartovem prijatelju Martinu Kuraltu, ki naposled konča v »ječi za krivoverne duhovnike«. Kaj takega je bilo tudi pričakovati, saj duhovnik Kuralt Linhartu povsem prostodušno pripoveduje o ženskah iz Lvova (enega od krajev, kamor ga je zaneslo delat), ki da so »take čvrste«. Makovic beg možganov komentira takole: »Kdor se seznani s tukajšnjo zahrbtnostjo, je v tujini mojster. Zato pa toliko naših ljudi na tujem uspe.« Mestni kirurg, ki je v kranjščino prevedel priročnik za babištvo, ve o ukvarjanju z jezikom povedati tole: »Kdor se ukvarja s kranjščino, je nor. To vem iz lastne izkušnje.« Tudi Linhart, ki proti koncu svojega življenja (umrl je leta 1795, v starosti 39 let, od nenadne kapi) izda prevod priročnika za bolezni goveda (»Ljudje so v teh zmedenih časih vse bolj poživinjeni, zato zdaj prevajam Bukve od kug inu bolezen goveje živine.«), namesto da bi še naprej prevajal drame v slovenščino (»Za tistih sto ljudi, ki to berejo?«), se zave jalovosti svojega početja: »Svet se spreminja ekonomično, zato kranjščina nima prihodnosti.« Ampak na tej točki ni več čisto jasno, kaj je Rozman izbrskal iz rokopisov dotičnih zgodovinskih likov in kaj jim je na lastno pest položil na jezik. Recimo tole Makovicu: »Zakaj pa ne bi dali tovarn strokovnjakom, dobiček bi si pa vsi delili?« Težko si je predstavljati, da bi kdo izrekel kaj takega leta 1793, čeprav so pravkar oddrobili glavo Marije Antoanete. Ampak saj res, saj ni pomembno – beseda ne teče o resničnem življenju, temveč o novem dramskem besedilu, kjer je vendarle dovoljeno nekaj, čemur se tudi v slovenščini še vedno reče licentia poetica. In mogoče bi ATL 220 ali Neznani Linhart, ki ji v gledališkem listu dodelijo oznako »romantična razsvetljenska drama«, lahko opisali kar kot »igrani odrski dokumentarec«. Skoraj gotovo bo zelo všeč šolajočim se generacijam, ki se trudijo vbiti si v glavo glavne poudarke Linhartovih veseloiger, ne da bi čisto dobro vedele, kdo je bil njihov avtor. Rozmanova drama jim bo to razodela v obliki, zaradi katere si bodo še kdaj želeli prestopiti prag kakšnega gledališča.
Pogledi, let. 6, št. 20, 28. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
