Vsak konec je nov začetek
Foto: Urška Boljkovac
Jiří Havelka, Marek Zákostelecký, Tomsa Legierski: Misija X, Lutkovno gledališče Ljubljana
30. 03. 2016
Misija X je odrsko delo »za pet zvezdic«. Z enim pomislekom.
»Ker je predstava nema, ji je seveda nekoliko težje slediti, a to je pravzaprav celo dobrodošlo, ker otrokom prinaša možnost soočanja z diskurzom, ki ga niso vajeni, a ga lahko obvladajo, in spodbuja njihovo domišljijo.«
Edino, kar ji je – upoštevaje pomen recepcije in programsko shemo LGL – mogoče očitati, je, da to ni predstava za otroke, temveč za zahtevne, reflektirane, izobražene odrasle gledalce. Predstava je namreč izrazito metaforična, abstraktna ter simbolno, idejno in konceptualno težka ter zelo razvejana.
Fabulativno je ta nema lutkovna predstava relativno preprosta: brezimni astronavt na neznanem planetu »opravlja misijo X«, a zaradi neugodnih razmer je njegovo delovanje omejeno na boj za preživetje. Nenapovedano je njegovo plovilo, ki mu je med drugim zagotavljalo kisik, brez njega izstreljeno v vesolje, naknadno pa v viharju ostane tudi brez vseh drugih tehnoloških pripomočkov. Nase poskuša opozoriti z belimi zastavicami z naznačenim X, a vesoljska plovila se ne odzovejo na njegove klice. V nekakšnem predsmrtnem deliriju iz njegovih prsi izide »seme«, iz katerega vzklijejo rastline. Misija X je preseganje človeka, je naselitev svetov, v katere še nikdar nismo stopili.
Ker je predstava nema, ji je seveda nekoliko težje slediti, a to je pravzaprav celo dobrodošlo, ker otrokom prinaša možnost soočanja z diskurzom, ki ga niso vajeni, a ga lahko obvladajo, in spodbuja njihovo domišljijo. Tisto, kar je na ravni otroške recepcije problematično (sicer pa več kot le dobrodošlo), je abstraktnost tega gledališkega dela (nemalo spominja na film 2001: Vesoljska odiseja), ki ga je smiselno »brati« kot metaforo življenja nekega osamljenega, odtujenega, v mrzli svet vrženega posameznika (na oder se »astronavt« spusti po nekakšni popkovini, ki jo igralci kasneje prerežejo, čemur sledi prvi vdih), ki mu je temeljno onemogočen stik z drugim (in tudi »Drugim«).
Odrski premislek te osame in posameznikove usode je vzpostavljen na filozofskih idejah, ki bi jih lahko povezali z Nietzschejem (»nadčlovek«), Sloterdijkom (prihajanje k svetu) ter zlasti številnimi eksistencialisti. Še pomembnejše je, da predstava te pojme ne le uporablja, temveč jih tudi (ustvarjalno) kritično premišlja.
Tako lahko v prikazu počasne smrti »izgubljenega astronavta« razberemo nabor možnih usod sodobnega človeka ter te usode motrimo z različnih pozicij, ki pa se – in to je izjemno – med seboj vselej ujemajo, zaradi česar je to odrsko delo med drugim mogoče dojemati tudi kot izbrano študijo.
Pri tovrstnih predstavah je pogosto, da se gledalec v pomenski mreži izgubi – a zdi se, da so ustvarjalci Misije X računali tudi s tem: bolj jasno, kot smo v slovenskem teatru vajeni, atmosfero in občutja gledalca usmerjata vizualna ter glasbena (oziroma »glasovna« podoba): astronavtovo dihanje nezmotljivo nakazuje boj za življenje, vpad komada Davida Bowieja »z Zemlje« se duhovito prepleta z »belimi zastavicami z Lune«, ki so zdaj naznačene z »X« in brez vsakršne vrednosti. Temu človeku, ki je presegel človeka in vzpostavil izjemno tehnologijo, ta mu potencialno omogoča naselitev vesolja, je spodnesel tla pod nogami manko človeškega, manko bazičnega, kot je za človekov obstoj, denimo, kisik. Tako »astronavt« ni le človek, odtrgan od (človeške) bližine; ne, tehnologija ga je »zapustila« in spoznava, da je odtrgan tudi od samega sebe. Njegov napredek je njegova omejitev. Šele v predsmrtnem deliriju se, poražen, »sreča sam s seboj«, ki se mu za trenutek zazdi »bližji«. Ko privid izgine, astronavt (končno) izdihne. Skrajno ciničen je konec misije: rastline, ta prva zemeljska živa bitja, poženejo šele, ko premine. Zagotovile bodo kisik, zgodovina se bo ponovila. Potrebujemo nov začetek, ker smo že stopili korak predaleč. Ker smo že pogubljeni.
A najbolj navdušujoče je, da je to predstava, ki se vselej izmika dokončni interpretaciji in pušča na voljo še kak element (npr. element video nadzora, ki vzpostavlja astronavtov pogled kot nekakšen večkratno odtujeni pogled, posnetek posnetka posnetka), ki bi se ga dalo osvetliti in bi odprl nov prostor za premislek.
Vendar je – na drugi strani – le malo tistega, o čemer bi lahko ob tej predstavi starši govorili z otroki; predvsem bi težko govorili o predstavi. (In lažje povsem distancirano o temah, ki jih posredno načenja.)
In to je škoda. Ker je to predstava, o kateri bi bilo nujno govoriti. Čim več.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
