Zakaj Stefanovski potrebuje Odiseja?
Foto: Tiberiu Marta
Goran Stefanovski: Odisej. Režija Aleksandar Popovski. Koprodukcija SNG Drama Maribor, Gledališče Ulysses Brioni, Gavella Zagreb, Atelje 212 Beograd, Festival Sterijino pozorje Novi Sad, SNP Novi Sad in Teatar na navigatorot Skopje. Premiera v Mariboru 10. 10. 2012 (ogled ponovitve 12. 10. 2012), 120 min.
26. 10. 2012
Na sredi odra je velikanska razbitina antičnega kipa – polovica glave (najbrž kakega boga), po kateri se od zadaj priplazijo razcapani popotniki. Vsak si poišče svoj košček prostora na kipu, a ko pride naslednji za njim, se mu mora umakniti, da bo za vse dovolj prostora. S sabo nosijo naključno, na hitro nagrabljeno prtljago, kak manjši kovček, kako posebej ljubo sliko, begunci torej. Potem eden od njih vstane, stopi k mikrofonu in v znanem, všečnem balkanskem melosu zapoje: »Dom je, kjer te nekdo čaka, dom je tam, kjer je bolečina.« Ostali pritegnejo.
Tako se začne velika koprodukcijska uprizoritev Odiseja, kot ga je po naročilu brionskega gledališča Ulysses napisal eden vodilnih makedonskih dramatikov Goran Stefanovski. Stefanovski izhodišče svojega Odiseja seveda črpa iz Homerjevega epa, a ga hkrati z nekaterimi prijemi poskuša zasidrati v naš čas in prostor. Dogajanje poteka tako na dveh linijah: na prvi spremljamo Odisejevo preizkušenj polno pot domov iz trojanske vojne, druga pa poskuša v to vplesti aluzije na balkansko morijo iz prve polovice devetdesetih. To je razvidno zlasti iz obeh okvirnih monologov, začetnega Pevčevega in zaključnega Zevsovega, ki naj bi s (Pevčevim) slikovitim zgoščenim opisom trojanske vojne in njenih posledic ter (Zevsovim) pokroviteljskim relativiziranjem objektivnosti zgodovine pokazala na nerazčiščene travme danes. Nekaj streznjujočih klicajev je posejanih tudi vmes: ko na primer Odisej naleti na svojo tavajočo vojsko, ki se hvali s svojimi zločini, klanji, posilstvi in ropanjem; ko se njegov sin Telemah nepričakovano sooči z usodo žrtve očetovega morilskega zavojevalskega pohoda; ali ko se s posledicami svojih dejanj sreča tudi Odisej v prizoru v Hadu.
»Glavni izplen te predstave ostaja fascinacija, pa ne nad vsebino, ampak nad formo.«
A večino časa in prostora v predstavi vseeno zavzemajo epizode na Odisejevi poti, ki se – značilno – lahko začne šele po volji prav nič božanskih bogov. Odiseja tako spoznamo, ko se na začetku skoraj duši v nadležno osladnem ujetništvu pri Kalipso in se šele potem, ko ga Atena osvobodi nevidnih okov, spomni na dom. Stefanovski po svoje začini in preoblikuje znane like in peripetije na Odisejevem tavanju proti Itaki in, kot se bo izkazalo, ne povsem neproblematičnem Penelopinem objemu. Z veseljem prikaže svojevoljnost, lahkotnost in popolno neodgovornost bogov: mi ljudje smo res zgolj igračka v njihovih rokah, saj se izkaže, da Atena želi odrešiti Odiseja, ker se je v njega zaljubila, Pozejdon je nanj kronično besen iz golega samoljubja, Zevs pa očitno več žara in energije posveča svoji nebrzdani pohoti kot modremu vladanju. Po svoje interpretira tudi razna utelešenja Odisejevih skušnjav (Navzikaa je na primer erotično zelo prebujena in prav nič sramežljiva najstnica) in trikov (Kiklopa lahko oslepi potem, ko ga preslepi z močjo poezije), pomenljivo pa spremeni tudi konec: emancipirana Penelopa mu namreč očita njegovo samoumevno pričakovanje, da ga bo zvesto čakala, in ugotavlja: »Uspelo ti je zbežati od vsega, tudi od sebe samega. Tako, to je cena tvoje svobode!«
Odisej se zato pri Stefanovskem spet odpravi na pot: »Gremo naprej!« so njegove zadnje besede. A ta preobrat je v kontekstu dodane aktualne note nekam na silo in zelo na hitro poantiran in hkrati ambivalenten. Kaj je torej glavna tema: tavanje (slehernika) ali zločini (vojaka)? Kdo je torej Ojdip Stefanovskega? Zdi se, da je odgovor le umetno dvoumen.
Režiser Aleksandar Popovski se je tega raznorodnega besedila sicer lotil predvsem z zvrhano mero ironije in zanj značilne odrske magije, ki za vsak prizor posebej poskuša poiskati najučinkovitejša izrazna sredstva. Na odru se tako zvrsti niz natančno zrežiranih, duhovito osmišljenih, z ogromno mero fantazije podloženih epizod in detajlov. V spominu ostaja na primer prizor s sirenami, kjer najprej vidimo samo njihovo odpiranje ust, ko pa si Odisej odmaši ušesa, se razleže najbolj kičast možen pop napev, ob katerem se Odisej kar zdruzne od gnusa in groze; ali duhovito Pozejdonovo razočaranje nad Kiklopom, ki je postal pesnik in svoj božji srd izrazi tako, da polije vedro vode, medtem ko je njegov trizob v resnici ofucana metla; ali srhljiv prikaz v Hadu ujetih duš; ali improvizirana podoba Kiklopa, ki je sestavljen iz raznih kosov drugih nastopajočih. Večina nenehno lahkotno prehaja iz ene vloge v drugo, zdaj so begunci, zdaj zločinska Odisejeva vojska, zdaj zbor, zdaj konkretni liki, zdaj potujoči pevci.
V vlogi Odiseja ponovno prevzame prvak zagrebškega gledališča Gavella Ozren Grabarić (pred dvema letoma smo ga videli kot nepozabnega Peera Gynta, tudi v nepozabni režiji Popovskega). Ves čas je pravzaprav bolj antijunaški kot junaški, nikakršen junak, ki se zmagovito vrača iz vojne, ni, usoda ga nepripravljenega meče iz ene preizkušnje v drugo, zlahka pade v vse pasti, odkoder ga vedno znova povleče vedno večja želja po vrnitvi domov. Vse to pa prežame s skrito osnovno izgubljenostjo slehernika, ki se najbolje izraža v njegovem zdaj zaskrbljenem, zdaj negotovem, zdaj zgroženemu vprašanju, ki ga zastavlja tistim, ki mu pridejo na pot: »Kdo si? Za koga delaš?«
A kljub temu ostaja glavni izplen te predstave fascinacija, pa ne nad vsebino, ampak nad formo – nad dovršenostjo režije, nad fenomenalno naravnostjo glavnega igralca, nad iskrivimi humornimi koščki, ki jih Popovski razporedi po vsej predstavi, ki je res estetsko dovršena in na trenutke navdihujoča. Ne more pa rešiti osnovne neuravnoteženosti besedila.
Pogledi, št. 20, 24. oktober 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
