Žanrska shizofrenija
Medzvezdje (Interstellar). Režija: Christopher Nolan. ZDA, 2014, 164 min. Ljubljana, Maribor, Kranj, Koper, Murska Sobota, Novo Mesto, Celje, Cankarjev dom, Cineplexx
12. 11. 2014
Res je sicer, da so v Cankarjevem domu občasno izvajali tudi omejeno obliko klasične kino distribucije, a tovrstno prikazovanje filmov je bilo še posebej v zadnjem letu sila redko in skoraj izključno namenjeno t. i. art filmom, zato smo bili ob najavi distribucijskega prikazovanja novega filma Christopherja Nolana mnogi nemalo presenečeni. Gre za napoved nove programske politike osrednje domače kulturne ustanove (vsaj na področju filma) ali pa je Medzvezdje vendarle nekaj več kot le eden izmed najbolj pričakovanih hollywoodskih visokoproračunskih spektaklov letošnjega leta?
Na prvi del vprašanja ni težko odgovoriti. Čeprav so si v Cankarjevem domu pridobili pravico do ekskluzivnega predvajanja tega filma, pa pri tej odločitvi ne gre za »komercializacijo«, temveč prej za še eno korekcijo anomalije. Na filmsko ponudbo v Ljubljani – zaradi števila potencialnih gledalcev pa tudi v preostalih slovenskih mestih – je namreč vse prepogosto vplival dolgoletni monopolni položaj Koloseja med kino prikazovalci. Položaj, ki ga je najprej zamajal prihod Kinodvora, svoje pa k njegovi rušitvi tokrat dodaja tudi Cankarjev dom.
»Medzvezdje je po svoje močno shizofreno, saj je razpeto med različnimi žanri (družinsko dramo in znanstveno fantastiko) in se ne zna prav odločiti, ali bi znanost zagovarjalo ali zavrnilo.«
Medzvezdje ni tiste vrste znanstvena fantastika, kakršno nam na primer prinašajo filmi, kot so Maščevalci ali Transformerji, temveč prej avtorski projekt, kakršnega sta bila v tem žanru v preteklosti zmožna že na primer Stanley Kubrick (Odiseja 2001) ali Ridley Scott (Iztrebljevalec). Temu pritrjuje že distopični začetek filma, ki nas prestavi v bližnjo prihodnost, ko se zaradi silovitih podnebnih sprememb človeštvo znajde pred grožnjo izumrtja. Nolan se pri upodabljanju tega sveta ni zatekal v spektakelsko naravnane domišljijske svetove, pač pa se je naslonil le na predvidevanja, ki izhajajo iz znanstvenih spoznanj. Tako se pred nami izriše v pesku dušeča se ameriška ruralna pokrajina, sredi katere nekdanji astronavt danes kot kmet poskuša preživeti s svojo družino. Čeprav se svet pod to kopreno peska ne zdi nič kaj drugačen od sveta, ki ga poznamo danes, imamo vendarle opraviti s temeljno drugačnim okoljem: to okolje je zaradi sprememb v naravi postalo izrazito monokulturno, v njem je poklic kmeta vreden več kot poklic astronavta; to je okolje, ki je v imenu spremenjene družbene klime (vsesplošnega nižanja izdatkov za javno sfero, od znanosti do šolstva) pripravljeno celo potvarjati zgodovino. Že v tem pogledu Medzvezdje temeljno odstopa od siceršnje znanstvenofantastične produkcije, ki se raje kot tkanju gostega družbenega tkiva posveča površinskemu vizualno-pirotehničnemu spektaklu. Zdi se celo, da vanj vsaj enakovredno vstopajo tudi elementi družinske drame.
Nolan se je v kreiranju svojega vesolja v največji možni meri oprl na znanost in pri tem mu je svetoval Kip Thorne, ameriški teoretični fizik, s katerim sta domislila enega najbolj osupljivih in menda najnatančnejših približkov upodobitve črne luknje. Čeprav je znanost tista, ki diha v vsaki pori njegovega morda najbolj ambicioznega projekta do zdaj, pa Nolan očitno meni, da ta ni tista, ki človeštvu kot vrsti lahko zagotovi obstanek. Preko svojega glavnega lika sicer vseskozi zagovarja znanost in nujnost znanstvenega napredka, a na koncu tistemu, ki ga v zgodbi lahko prepoznamo kot agenta znanosti, povsem spodleti in se prej izkaže za grožnjo človeškemu obstanku. Nasprotno pa astronavt Cooper, ki je sicer vseskozi zagovarjal nujnost izobraževanja in zaupanja v znanost, na koncu spozna, da človeštvo lahko reši le ljubezen, tista ena in edina stvar, ki mu omogoča transcendenco.
Medzvezdje se tako zdi po svoje močno shizofreno, saj je razpeto med različnimi žanri (družinsko dramo in znanstveno fantastiko) in se ne zna prav odločiti, ali bi znanost zagovarjalo ali zavrnilo. A tako je tudi prav, saj za »razcepljeno osebnostjo« boleha tudi žanr znanstvene fantastike, ujet med znanostjo in domišljijo, med odmevi znanstvenega in tehnološkega napredka ter odrazi kolektivnih strahov družbe. Ne nazadnje pa tudi sama filmska umetnost, ki je še vedno neizbežno razpeta med avtorsko vizijo in komercialno industrijo.
Pogledi, let. 5, št. 21, 12. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
