Združevanje "nezdružljivega"
Srečanje afriške in evropske glasbene tradicije ni novo. Novejše pri srečanjih, kjer so glavni nosilci glasbeniki, je resnično sodelovanje med njimi, skupno ustvarjanje. Ni lepšega od tega, ko glasbeni veščini na glasbilih, ki imata vsako posebno simbolično težo v različnih glasbenih tradicijah, združita glasbenika s posluhom za skupno igro. Takrat pride do pretoka in sinteze idej iz bogatih zalog in oblikovanih izvajalskih konvencij, ki jima pripadata, a ju hkrati tudi nadgradita, zavijeta z utrjenih poti.
Zamislimo si duet zahodnoafriške harfe kora in violončela. Na misel pride marsikaj, tudi pomislek, da zaradi različnih akustičnih značilnosti, načinov učenja glasbil, tonskih sistemov, železnega glasbenega repertoarja in njunih zakoreninjenih vlog v dveh glasbenih kulturah predstavlja nekaj nezdružljivega. Tak zadržek graciozno odrineta vstran malijski veščak na kori Ballaké Sissoko in francoski čelist Vincent Ségal.
Njuna glasbena dogodivščina in prijateljevanje trajata deset let, prvi skupni album sta objavila leta 2009 s pomenljivim, zelo evropskim »klasičnim«, a navsezadnje primernim naslovom – Chamber Music (Komorna glasba). Sissoko in Ségal sta nastopila v Cankarjevem domu v okviru ciklusa Glasbe sveta, kar bo imenitna priložnost za preverjanje združevanja navidezno nezdružljivega.
Dvojec je lani – ponovno v malijskem glavnem mestu Bamaku, največ na Sissokojevem domu – posnel nov album, Musique de nuit (Nočna glasba), ki pa je tematsko že pestrejši, saj med drugim seže tudi po sofisticirani priredbi brazilske sambe. Kakor je povedal Ségal, je bilo prevroče, da bi muzicirala podnevi, album sta snemala pod zvezdami na terasi harfistove hiše. Poleg tega se je od njunega prvega snemanja v studiu pop zvezdnika Salifa Keite v Maliju dogajalo preveč drugega: vojna na severu države, uboji, državni udar, francoska vojaška mirovna operacija, parlamentarne volitve pod mednarodnim patronatom. Spokoj, ki veje iz njune glasbe, je v popolnem nasprotju z družbenim nemirom in strahom pred razpadom v tej veliki zahodnoafriški državi ob reki Niger. Novice pravijo, da se je zaradi tega v Bamako preselilo veliko glasbenikov s severa, kjer so islamistične skupine prepovedale igranje glasbe. To je popolna blaznost, prepovedati glasbo v družbi, kjer je neločljivi del vsakdanjega življenja; je v nasprotju z islamom, kakršnega so gojile generacije in z njimi znameniti glasbeniki, kot je bil Ali Farka Touré.
Ballaké Sissoko je v Ljubljani nastopil že lani kot član tradicionalne griotske zasedbe velikega malijskega pevca Kasseja Madyja Diabateja. Pozornim proučevalcem zahodnoafriških godb ni ušla posebnost griotske (»džélijske«) glasbene tradicije različnih mandejskih etničnih skupin, razprostranjenih v Maliju, Gvineji, Burkini Faso, Gambiji in Senegalu. Ravno svetovljanski grioti so ohranjali in prenašali bistveno v starih tradicijah, ki so jih hkrati integrirali v mednarodno glasbeno govorico. Zato so ostali tako posebni v sodobnem glasbenem svetu, ki ga je v Zahodni Afriki zaznamovalo redčenje lokalnih dialektov ali pa povsem brezsramna organizacija srečanj glasbenikov z različnih koncev sveta z njimi brez kakršnega koli poglabljanja ali vsaj poskusa razumevanja njihovega izročila. To resnici na ljubo velja za precej velik del produkcije v polju world music.
Toda griotom, stari dedni kasti glasbenikov, je ne glede na številne spremembe njihovega položaja v družbi in glasbenem življenju vseeno uspelo ohraniti kontinuiteto in integriteto lastnega glasbenega jezika, četudi se ta odvija v sodobnem snemalnem studiu v Parizu, v elektrificiranem modernem orkestru, kjer je v času po neodvisnosti novih držav vlogo pokrovitelja prevzela država, v današnjih klubih v Bamaku, kjer igrajo za mešanico tujih obiskovalcev in domačinov. Razlika glede na stare čase je geografska. Če so včasih potovali od vasi do vasi in z glasbo prenašali modrost, komentar, ustno zgodovino, peli hvalnice veljakom, se danes večinoma gibljejo od enega svetovnega mesta do drugega in nazaj domov, če se zaradi hudih razmer doma niso nastanili kar v enem izmed njih. V devetdesetih letih je bil glavna lokacija Pariz, deloma tudi London in severnoameriška mesta.
Sissoko doma in v tujini velja za virtuoza na kori, tej fascinantni, izjemno lepi 21-strunski harfi s kalabašem kot resonančnim telesom in nežnega, mehkega zvena strun. Prihaja iz griotske družine. Bil je napol samouk, napol pa v uku v šoli slavnega očeta, griota (džélija) Madija Sissokoja in tudi član nacionalnega instrumentalnega ansambla, v katerem je pozneje kot najstnik zamenjal očeta. Muziciral je tudi v priljubljenih električnih bendih kitaristov (orkestrih po francoskem poimenovanju). Njegova glasbena pot je podobna tisti drugega izjemnega korista, bratranca Toumanija Diabatéja, ki je nadaljeval in moderniziral izročilo očeta, virtuoza Sidikija Diabatéja, ki je koro osamosvojil in jo z osupljivo improvizacijsko žilico naredil za solistično koncertno glasbilo, kjer je do izraza toliko bolj prišel vpliv islamske, arabske kulture s poudarjenimi ornamenti in zapletenimi figurami.
Oba sinova slavnih očetov sta pripadnika nove generacije harfistov, ki so dodatno modernizirali koro, glavnim štirim uglasitvam sta dodajala nove in jih tudi prilagajala evropskemu tonalnemu sistemu, kar je bila deloma zahteva igranja harmonij v popularnih orkestrih kitaristov, nekdanjih izvajalcev na lutnjo kone, ki je bila del tradicionalnega griotskega ansambla. Ravno džéliji so zaradi svojega družbenega statusa in spreminjajočih se pokroviteljskih razmerij lažje sprejemali tuje vplive, medtem ko sta negriotska lovska in bobnarska godba ostali bolj zavezani tradicionalnim funkcijam in oblikam. Paradoks je bil torej ta, da je posvečena kasta glasbenikov, institucionaliziranih prenašalcev ustne tradicije, po svoje podlegla zahodnim vplivom oziroma se jim je odpirala bolj kot drugi segmenti glasbenih kultur Zahodne Afrike. Toda obenem je ostala zavezana sofisticiranemu glasbenemu sistemu griotov, ki je (bil) odvisen od njihove širše vpetosti v mandejsko družbo, medsebojno prežemanje tradicij in njihova številna zavračanja, posledica česar je vztrajnost kulturnih oblik in njihovo dinamično spreminjanje.
Na te probleme v svojih razpravah o predstavljanju afriške glasbe opozarja ganski muzikolog Kofi Agawu: pomemben vidik kolonizacije Afrike je bila tudi kolonizacija afriške glasbe. Funkcionalna tonalnost je bila kolonizirajoča sila v Afriki, evropska tonalnost je spremljala »t. i. civilizacijsko poslanstvo v Afriki« od prvih začetkov prodora Evropejcev na afriška tla prek krščanskih himen in hvalnic, glasbo za ples v plesnih dvoranah. Vse te glasbene oblike so kot del oblačila modernosti gradile iz tonalnih temeljev. Medtem ko danes vsi prevprašujejo vidike evropske zapuščine na afriških tleh – v širših kulturnih zadevah, v zvezi z jezikom, s političnim in izobraževalnim sistemom – so manj pozornosti posvečali stalnemu in vztrajnemu vplivu funkcionalne tonalnosti in z njo zatrtju bogastva in potenciala domačinskih oziroma predkolonialnih afriških tonalnih virov. Agawu trdi, da zato vsak resen program dekolonizacije, ki zanemarja preobrazbo afriške glasbene zavesti s prodorom evropske tonalnosti ali spregleda dejstvo, da so številni sodobni Afričani ostali zaprti v ječi tonalnosti, ne more doseči svojega končnega osvoboditvenega cilja.
Ozrimo se še na manj poudarjeno evropsko stran. Tudi tam (tu?) ni nič samoumevnega, vnaprej danega, kljub domnevni trdnosti in institucionalni moči. Zgled je ravno glasbena pot Ségala. Je klasično izobraženi violončelist, ki je osvojil veščino in konvencije na glasbenih izobraževalnih ustanovah zahodnega sveta, služboval je v opernem orkestru, nato pa se odločil, da prestopi v druge glasbene svetove, popularne in manj popularne, tudi eksperimentalne. To pomeni, da je moral širiti tehnike igranja, se posvečati obdelavi glasbila, ki je podobne starosti kot afriška kora (na prelomu 17. in 18. stoletja), in z njim negovati druge vidike, če je hotel muzicirati z brazilskimi glasbeniki, elektrofoniki, pop zvezdnikom Stingom ali Cesario Evoro. Tudi sam je moral zavestno zapuščati izoblikovani teren in se spustiti v drugačno glasbeno igro.
Duet Ségala in Sissokoja ne bo naše prvo vrhunsko evropsko srečanje z afriško koro. Na blejskem festivalu Okarina sta leta 2014 krasno nastopila klasična harfistka, Valižanka Catrin Finch, in senegalski korist Seckou Keita. Dobrodošli v svetu ubiranja strun, nežnih harmonij, a tudi begavih melodij zamaknjenih poudarkov in zrnatosti, ko evropsko in afriško glasbilo zamenjata predpisane vloge in – zadihata.
Pogledi, let. 7, št. 1, 13. januar 2016