Zvočno žarenje
22. 05. 2015
Keith Jarrett, najvplivnejši džezovski pianist našega časa, je 8. maja praznoval sedemdeseti rojstni dan. Pravzaprav bi lahko zapisal tudi največji pianist našega časa, kajti v skoraj petdesetletni karieri je Jarrett snemal pravzaprav vse od pop pesmi do klasike, prav tako pa tudi v najrazličnejših zasedbah.
Poleg tega je ustvaril skoraj nepregledno množico skladb najrazličnejših žanrov, od solističnih in takih za majhne zasedbe, zlasti za trio, do pravih klasičnih mojstrovin za soliste in orkester. In če Jarrettova »klasična« dela in izvedbe (med drugim Bacha, Mozarta, Šostakoviča, v počastitev jubileja pa pravkar Bartoka in Barberja) niso tako cenjene, kot bi si sam morebiti želel, so pomembno vplivale vsaj na tisto področje njegovega ustvarjanja, ki ima še posebno ceno. Gre za klavirsko improvizacijo, ustvarjalno nišo, ki jo je veliki ameriški mojster bolj ali manj »izumil« in povzdignil v neslutene višine.
Srečno naključje, sinergija ali kakorkoli že hočete to imenovati, je tudi zveza Keitha Jarretta in nemškega producentskega maga Manfreda Eicherja, ustanovitelja danes najvplivnejše in najtrajnejše neodvisne založbe plošč ECM, ki je svoje džezovske začetke že zdavnaj nadgradila z glasbeno vsestranskostjo in hkrati z žlahtnostjo, ki se trmasto upira vsesplošnemu ukalupljanju najnižjega skupnega imenovalca okusa in povprečnosti. Eicher je Jarretta prvič slišal na evropski turneji nekje v Skandinaviji in mu takoj ponudil snemalno pogodbo. Bilo je čisto na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, in čeprav Jarrettova plošča Facing You ni ravno med prvimi za novo založbo, je takoj nakazala izjemni potencial umetnika, takrat starega dobrih petindvajset let, ki si je drznil v studiu sam sesti za klavir in posneti glasbo, za katero je mogoče reči, da je zaradi več razlogov ena najpomembnejših v sodobnem džezu. Ne samo, ker do tedaj take solistične klavirske plošče še ni bilo, prav tako ne zato, ker je značilen primer zgodnjega (in še vedno veljavnega) estetskega kreda založbe ali ker gre za izrazit odmik od tedaj prevladujočega glavnega toka džeza, niti ne zato, ker je pomenila Jarrettov dokončni prodor in temelj njegovih poznejših improviziranih solističnih mojstrovin, ampak tudi zato, ker je glasba na njej čudovito zamišljena in bleščeče izvedena. Ali z drugimi besedami, čeprav je od nastanka minilo skoraj štiriinštirideset let, glasba na njej ni izgubila privlačnosti, lirične lepote in svežine.
In vse odtlej ostaja zveza genialnega ameriškega glasbenika z nemško založbo trdna in plodna kot najbrž še nobena. V slabih petinštiridesetih letih je Jarrett pri ECM izdal skoraj nepregledno vrsto plošč, na katerih je z neizčrpno imaginacijo improviziral sam ali s skupinami, interpretiral džezovske standarde in velikane klasične glasbe, igral na klavir, njegovo električno različico, orgle, čembalo, včasih pa tudi na saksofon, različna tolkala in bog vedi kaj še. Ne, ni vse odlično ali vsaj dobro; vmes so plošče, ki so avtorju bolj kot karkoli drugega rabile za eksperiment, odskočno desko, s katere je posegal po novih vrhuncih, toda teh je bilo vendarle toliko, da vseh ni mogoče omeniti.
Med drugim (najprej dvojno vinilno) ploščo Köln Concert (izšla je točno pred štiridesetimi leti), ki je z več kot 3,5 milijona prodanih primerkov daleč najbolje prodajana klavirska plošča vseh časov, vsekakor pa brez dvoma najbolje prodajana plošča improvizirane glasbe, ki je kdajkoli izšla. In čeprav je Jarrett pred leti izjavil, da se je ta koncert, posnet v razprodani kölnski operi pozno zvečer, po končani redni operni predstavi in na precej razmajanem Bösendorferjevem malem koncertnem klavirju, ki so ga sicer uporabljali samo za vaje, in to potem, ko je popolnoma neprespan v renaultu 5 Manfreda Eicherja do Kölna pripotoval iz Züricha, spremenil v glasbo za ozadje in da bi se ljudje morali naučiti pozabljati, si česa takega pravzaprav ni mogoče predstavljati. Ta izjemno lirična in popolnoma improvizirana mojstrovina, ki s skoraj hipnotičnim ponavljanjem preprostega melodičnega motiva prepriča in navduši zlasti v prvem, najdaljšem delu, je namreč za džez v naslednjih desetletjih navdušila množico poslušalcev, ki ga sicer nikoli ne bi poslušali, hkrati pa je polna neprecenljivih osebnih spominov milijonov kupcev, da so jo le redki pripravljeni pozabiti.
»Pravi« ljubitelji džeza bi seveda izbrali nekaj drugega: Jarrettovo prvo solistično ploščo, nekoč trojni vinilni album, posnet na koncertih v Bremnu in Lozani. Solo Concerts: Bremen and Lausanne (1973) je dokončno poskrbel, da je Jarrett zaslovel, in ob izidu je bilo skoraj zastrašujoče, s kakšno lahkoto pianist, ustvarjajoč iz nič oziroma iz tišine, nadaljuje in vzdržuje improvizacijo, ki se razteza čez tri strani vinilnih plošč in traja neverjetnih 64 minut! Oziroma še bolj osupljivo, da glasba (danes razdeljena na dva ploščka) kljub trajanju, ki krepko presega dve uri, ni niti za trenutek dolgočasna in predvidljiva. Kot niso njegovi sloviti vriski, stoki in zamrmrane melodije, s katerimi ta nekako samodejni izliv idej in vrhunske izvedbe vedno dopolnjuje.
Skrajneži pa morda Sun Bear Concerts (1978), prvotno gargantovski desetorni album, sestavljen iz koncertov na japonski turneji leta 1976, ko je Jarrett med 5. in 18. novembrom nastopal v petih različnih mestih in vsakokrat »iz tišine« izvedel popolnoma improviziran in fenomenalno svež solistični koncert, ki zgolj za odtenek zaostaja za njegovimi največjimi mojstrovinami. Seveda so se nekateri (pogosto tisti, ki so za kölnski koncert govorili, da ni drugega kot easy listening) trdili, da gre za ultimativen ego trip, toda ti si gotovo nikoli niso vzeli časa, da bi temu neverjetnemu ustvarjalnemu izbruhu kdaj zares v celoti prisluhnili.
In to je šele začetek zgodbe o genialnem otroku, ki je pri treh letih na klavirju spremljal melodije z radia, pri sedmih prvikrat javno nastopil in začel nekoliko pozneje »popravljati« Mozartove skladbe, ki jih je igral. Ki ga je v džez zapeljala prav možnost improvizacije, hkrati pa je vanj prinesel tehnično brezhibnost, fluidnost in lahkotnost igranja, ki za večino džezovskih glasbenikov ni značilna. Jarrett sicer meni, da so džezisti pred njim v roke komaj kdaj dobili klavir, ki ne bi bil tehnično pomanjkljiv, kar še zlasti velja za tiste iz klubov. Vse te kvalitete sta izpričevala tudi oba kvarteta, s katerima je nastopal v sedemdesetih. Če je ameriški (Dewey Redman, Paul Motian in Charlie Haden) izhajal iz bebopa, se je evropski (Jan Garbarek, Palle Danielsson, Jon Christensen) naslanjal na klasično izročilo in skandinavsko ljudsko pesem, oba pa sta ustvarila nekaj izjemnih mojstrovin, prvi recimo The Survivor's Suite (1976), drugi Belonging (1974).
Kot jih je njegova tretja, najstalnejša zasedba, trio s kontrabasistom Garyjem Peacockom in starim prijateljem, bobnarjem Jackom De Johnettom, ki je nastal leta 1983 in začel na začudenje večine snemati standarde, torej skladbe, ki so v zlati dobi džeza vanj prihajale najpogosteje iz filmov ali muzikalov. Toda kaj kmalu se je pokazalo, da nudi temeljna forma standarda toliko izvedbenih možnosti, kot si jih lahko izmislijo izvajalci. In tukaj so bili trije vrhunski mojstri, ki so od samega začetka dokazovali, da kljub redkim skupnim vajam premorejo skoraj telepatsko usklajenost, ki jo je recimo mogoče slišati na ploščah Bye Bye Blackbird (1991), posvečeni Milesu Davisu, na Whisper Not (2000) ali na My Foolish Heart: Live at Montreaux (2007).
Bil je čas, ko je Jarretta v drugi polovici devetdesetih sindrom kronične utrujenosti tako dotolkel, da je popolnoma nehal nastopati in je resno razmišljal o tem, da morda nikoli več ne bo mogel stopiti iz svoje hiše, zato si je v njej uredil studio in posnel nekaj novih mojstrovin, in bila so leta zmagoslavne vrnitve z novim konceptom improvizacije, sestavljene iz krajših, bolj zaključenih delov.
Kot je pravkar objavljena solistična mojstrovina s pomenljivim naslovom Creation. Tokrat si je prvikrat dovolil uporabiti »božjo roko« in ploščo sestaviti iz devetih improviziranih skladb s šestih koncertov v štirih mestih in petih dvoranah, ki jih je imel lani. Prav tako se je sam odločil, v kakšnem vrstnem redu bodo oštevilčene improvizacije (Part I-IX) razporejene. Ploščo zaznamuje temnejše in bolj zadržano vzdušje, brez težnje po virtuoznosti izvedbe. Toda to še ne pomeni, da ni od prvega do zadnje tona, da o redkih premolkih niti ne govorim, mojstrsko izvedena in bleščeče zamišljena. Kolikor je mogoče reči po prvih poslušanjih, je Creation novo zmagoslavje ustvarjalne domišljije, hotenja in volje, ki na najlepši način dokazuje, da je Jarrett s »prazne palete« še vedno sposoben ustvarjati zvočno celoto izjemne barvitosti in do najmanjše potankosti harmonične celote. Da ostaja eden tistih redkih glasbenikov, ki jih je nujno vsaj enkrat slišati in videti na odru, da se s svojimi očmi, ušesi, pravzaprav s celim telesom prepričamo, kako čarobno je lahko nastajanje glasbe.
Pogledi, let. 6, št. 9, 13. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
