Pogovor z Lazarjem Džamićem, avtorjem študije Cvetličarna v Hiši cvetja
Alan Ford, heroj za vse sisteme
Foto: Blaž Samec
24. 03. 2015
V svojem žurnalističnem opusu sem večkrat poudaril, da preteklost pogosto poišče človeka. Podobno se je zgodilo s strokovnjakom za marketing Lazarjem Džamićem, ki se je moral preseliti v London in se narediti Angleža, da bi zaslišal »klic divjine« ali svoje mladosti v nekdanji državni tvorbi, ki je predstavljala pravi (nad)realni poligon za strip naše mladosti – Alana Forda. Tako je, najprej kot blog, začela nastajati iskriva in duhovita študija Cvjećarnica u Kući cveća ali Kako smo usvojili i živeli Alana Forda, da bi zapiski pozneje izšli tudi v tiskano-vezani obliki, pred kratkim tudi pri nas z naslovom Cvetličarna v Hiši cvetja (Maska, 2015). Že v uvodnih odstavkih spoznamo, da knjigo, v kateri se prepoznamo v preteklosti in sedanjosti, lahko beremo zgolj na lastno odgovornost, saj demitizira vrsto spoznanj o (vsiljenih) družbenih sistemih in normah te ali one vrste. Razlik med njimi ni, zato ne preseneča, da je študija postala uspešnica na območju države, ki se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja prepoznala v stripu. Zahod do tega še ni prišel. V bistvu bi se lahko vprašali, kaj bi se zgodilo, če bi se s pisanimi (anti)junaki Alana Forda soočili tudi na »divjem« Zahodu? Do takrat nam ostane le omenjena knjiga, ki razlaga, zakaj je Alan Ford postal neodtujljivi del naše kulturne dediščine.
Kako človek z varno in donosno marketinško službo v tujini v sebi razvije idejo in sestavi študijo o splošnem kulturnem fenomenu Alana Forda v Jugoslaviji?
Najprej moram poudariti, da nisem jaz poiskal ideje, temveč je ona zvito poiskala mene. V sebi sem namreč začutil potrebo, pravzaprav hrepenenje, da bi se ponovno izrazil v maternem jeziku, v katerem nisem pisal že celih enajst let. Življenje v Londonu – kamor sem se umaknil zaradi vsem znanih razlogov – je zahtevalo določene oblike prilagajanja in domači jezik sem vedno bolj potiskal vstran. Ko so se stvari v novem okolju uredile, me je hitro zagrabilo, da bi znova nekaj spisal v svojem jeziku. V vmesnem času sem se tudi učil o aktualnih tehnikah pisanja, kar je željo po pisanju še okrepilo. Nekega dne sem v nekem članku naletel na zanimiv podatek, da naj bi leto 2012 predstavljalo štiridesetletnico prve objave Alana Forda v Jugoslaviji, kar se je pozneje sicer izkazalo za dokaj netočno, saj naj bi bil – po nekaterih virih – strip objavljen že vsaj dve leti prej. Vendar tudi ta podatek ni povsem zanesljiv. V tistem trenutku so se zunanje in intimne stvari poklopile.
V nekdanji državi smo zavoljo manjše prepustnosti znali marsikaj vzeti za svoje, a prav nobenemu artefaktu ni uspelo na način, kot je to uspelo Alanu Fordu. Lahko bi celo dejali, da je postal nadfenomen. Strip smo dobesedno živeli.
Drži. Dolgo časa sem razmišljal, kaj je bilo tisto, kar je Alana Forda naredilo tako enkratnega v bivši Jugoslaviji, da je, poleg matične Italije, doživel uspeh samo še pri nas. Počasi sem začel raziskovati in spoznal, da je zgodba kompleksnejša, kot se zdi na prvi pogled. Poskusi objave Alana Forda so se zgodili tudi v drugih državah, a redko kje je strip preživel več kot deset zvezkov. Izjema je bila le stara Jugoslavija, kjer je strip postal ne samo fenomen, temveč del kulturnega tkiva. To je bil efekt, ki me je pritegnil tako s kulturološkega kot semiotičnega vidika: zakaj je tuji kulturni izdelek postal praktično domači kulturni izdelek. Ne moremo namreč govoriti o posvojitvi, saj je šlo za veliko več – za poistovetenje! Spoznal sem, da gre bolj kot za strip za zgodbo on nas samih. Razlog za to je kombinacija različnih aspektov življenja in mentalnega podnebja. Tema me je zasvojila in nastala je serija besedil na blogu bašta Balkana. Reakcija bralcev je bila neverjetna, ker me je opogumilo, da sem razmišljanja pretopil v knjigo.
Med prebiranjem študije se v nobenem poglavju ni mogoče znebiti občutka, da ste poleg splošnih pogledov razlago Alana Forda vzeli tudi zelo osebno.
Vsaj v mojem primeru bil drugačen pristop nemogoč. Alan Ford mi namreč predstavlja neko obliko prizme, skozi katero so se oblikovali moji pogledi na nekdanjo Jugoslavijo; je moje otroštvo in moje odraščanje. Z njegovo pomočjo sem se izoblikoval tudi kot osebnost. Vektorji, ki so bili zaslužni za uspeh Alana Forda na tem območju, so bili taisti vektorji, ki so oblikovali državo, njeno zgodovino in mentaliteto ljudi še v marsičem drugem. Strip sem doživel kot objektivnost, skozi katero je bilo mogoče spremljati način življenja v tem prostoru v tistem času. In skozi način, kako je funkcioniral v družbi, sem spoznal, da lahko razložim tedanjo državo sebi in svoji generaciji.
Govora je seveda o generaciji, kateri je strip odločilno oblikoval poglede na svet. Kam se je izgubila danes?
Če pogledamo takratno medijsko krajino, je to popolnoma normalno. To je bil čas pred internetom; čas, ko nismo imeli na voljo tristo ali štiristo (satelitskih) televizijskih kanalov, temveč le enega ali dva državna, prav tako so bili zelo redki časopisi in revije namenjeni mlajšim generacijam. Strip je takrat predstavljal to, kar internet predstavlja danes, ne samo okno v svet, temveč tudi pobeg iz resnobnosti vsakdanjega življenja v državi, ki je sebe jemala presneto zares. Po eni strani je na površini nudila kakovostno in mirno življenje, vse okrog tega pa je bilo urejeno po strogih patriarhalnih in akademskih metodah. Stripi so nam odpirali vrata v druge, bolj živopisne svetove, proč od odraslosti, ki so jo od nas zahtevali na vsakem koraku. Oblikovali so nam alternativno realnost in drugačen civilizacijsko-medijski okvir. Zato ni naključje, da danes stripi niso več tisto, kar so nekoč bili. To ne velja samo za manjše regijske postavke, temveč za ves svet.
Študijo o Alanu Fordu ste zasnovali kot impresionistično in introspektivno. Zakaj bolj ljubiteljski kot strokovni pristop k fenomenu?
Poiskal bi lahko več razlogov, a glavni je ta, da nisem teoretik ali zgodovinar stripa, tako da o Alanu Fordu ne morem govoriti iz tega zornega kota. Meni se je zdelo pomembneje, da na fenomen stripa pogledam mimo vseh ozkih ali akademskih razmišljanj. Simbolna vloga Alana Forda v naši družbi je bila veliko večja od suhoparnih teorem, ki bi jih lahko stresal iz rokava in jih razumel samo jaz in še nekaj razgledanih komolčnikov.
Kje so po vašem mnenju izhodiščni parametri, da je bil Alan Ford pri nas celo bolj popularen kot v rodni Italiji? Preostali svet v tej zgodbi sploh ni omembe vreden.
To je ena izmed stvari, ki je nisem mogel narediti, ne toliko zaradi pomanjkanja časa, kolikor zaradi pomanjkanja uradnih podatkov o Alanu Fordu na spletu in nedostopnosti ljudi, ki so bili kakorkoli povezani z izdajanjem stripa pri nas, vključno z avtorjem Maxom Bunkerjem, ki ne daje intervjujev. Razen e-maila z njegove strani ni bilo nobenega drugega angažmaja, četudi sem mu poslal kopico vprašanj, preden sem začel pisati knjigo. V nasprotnem primeru bi se raziskovalno delo kronološko in faktografsko poglobilo. Vse, kar sem imel na voljo, so bili trije ali štirje viri informacij s spleta, ki so si bili podobni, iz česar sem sklepal, da prihajajo iz istega vira in da so informacije že večkrat preverjene. Govora je zgolj o številu zvezkov v drugih jezikih.
Odločilen je bil seveda tudi izjemen prevod Nenada Brixyja.
Za naš prostor je bil prevod zares vrhunski, saj je strip v izvirniku, kolikor sem videl in uspel prebrati v italijanskem članku, pisan v posebnem milanskem narečju. Prijateljica iz Padove, ki mi je pomagala pri prevodu in razumevanju, me je podučila, da v Italiji tega sploh ne razumejo kot narečje, temveč kot samostojen jezik. Nenadu je uspelo lokalni jezik, ki je poseben tudi za tamkaj živeče ljudi, prevesti v enega izmed specifičnih in netradicionalnih jezikov, še zlasti, ker je uporabljal ceremonialni oziroma bolj artistični ali vpadljiv jezik od pogovornega hrvaškega jezika. Jezik Alana Forda zveni povsem krleževsko in že na prvi pogled sovpada z dramatiko in vizualno estetiko stripa, ki je farsična, nadrealna in satirična obenem. Samo poglejte: imamo razsuto cvetličarno, iz katere bruha živopisni jezik. Prav prevod je dodatno poudaril farsične občutke, ki jih je poetika stripa zaradi svoje nepredvidljivosti imela že sama po sebi.
In Alan Ford je dejansko funkcioniral samo in zgolj v Brixyjevem prevodu. Pozneje je bil preveden v pravo, »novo« hrvaščino, pa v slovenščino in srbščino, vendar so bili vsi ti prevodi slabi.
Razlogi za to tičijo predvsem v spoznanju, da je bila ceremonialna hrvaščina nenavadna tudi za Hrvate same. Diskrepanca med nadrealno poetiko stripa in kičastega jezika je bila intrigantna in kreativna hkrati. Poleg tega Srbi, kakor zapišem v knjigi, hrvaščino vedno doživljajo kot jezik farsične realnosti, zlasti če prihajajo s podeželja. In verjemite mi, provinca predstavlja večji del Srbije, le v Beogradu jo je za odtenek manj. Nadrealna farsa zagrabi takrat, ko uspeš tekoče povezati nepredvidljive elemente, in Nenad je bil v tem pravi genij. Znal je občutiti prevod, njegovo fonetiko, zaslišal je, da se razkošni krleževski model hrvaščine najbolj prilega realnosti Alana Forda.
Kje vidite razloge, da se strip nikdar ni prebil na Zahod? Morda v tem, ker predstavlja kritiko kapitalizma?
Te teze nikakor ne morem kupiti, saj so tukaj objavljene mnogo hujše ter ostrejše kritike kapitalizma, kot je Alan Ford. Razlogi so povsem komercialne narave. Po mojih dosedanjih izkušnjah z Max Bunker pressom Italijani niso prav vešči v poslovnih vodah, da o pomanjkanju profesionalizma niti ne izgubljam besed. Po mojem prepričanju se nikdar niti potrudili niso, da bi prodrli na tuje tržišče. Upoštevati je treba tudi osebne okoliščine v življenju Maxa Bunkerja, in sicer sodni spor z Magnusovim sinom o tem, kdo bo glavni skrbnik avtorskih pravic za strip.
Specifičnost anglosaškega tržišča je, da je prisotnih zelo malo prevodov. V glavnem se objavljajo dela avtorjev v originalnem jeziku. Prevodov je zelo malo in naklade niso velike. Zelo težko je izposlovati izdajateljski in distributerski sporazum v ZDA in VB, če za seboj nimaš močne podpore izdajatelja, kar je od majhne založbe Maxa Bunkerja težko pričakovati. Razlogi so torej bolj prozaične in trivialne narave.
Vi ste v stripu našli tudi kritiko komunizma.
Vsak, ki je listal Alana Forda, je kmalu uvidel, da ne gre samo za kritiko kapitalizma, temveč kritiko vsakega totalitarnega ali avtoritativnega sistema. Že postavitev v prostor in čas (uboj Kennedyja, vietnamska vojna, velika demokratična gibanja na Zahodu) je epizoda v zgodovini, ko je moderni Zahod začel drseti iz stanja liberalne demokracije v stanje avtoritativne mentalitete, ki se je začela z uvajanjem industrijskih koncernov kot reakcije na ideološko grožnjo iz vzhodnega bloka. Ameriški generali so se zoperstavili Rusiji tako, da so se poistovetili z metodami generalov na drugi strani. Kritika kapitalizma je bila torej v svojem bistvu kritika enakega totalitarnega režima na drugi strani železne zavese. Povsod so obstajale velike razlike med bogatimi in revnimi. Na žalost, tudi danes ni nič drugače. Alan Ford je samosvoja kritika vsakršnega totalitarnega birokratskega sistema, ne glede na predznak; le da je sledil prevladujočim trendom svojega žanra tistega časa in je postavljen v New York in zahodne metropole, ki so bile vizualno bolj zanimive od Moskve in Prage.
Torej bi lahko celo rekli, da je Alan Ford naša, družbena terapija?
Da, ker smo se v Alanu Fordu prepoznali takšni, kakršni smo. Prepoznali smo diskrepanco med stvarnostjo in sanjami, med propagando in realnostjo. Broj 1, mestni očetje ali raznorazni vojaški karakterji so poosebljeni liki te umazane in surove propagande, ki nas hočejo prepričati, da je življenje lepše, kot v resnici je.
Zaključimo lahko, da je naše življenje pravzaprav strip.
Naše življenje je bilo vedno umetniška oblika stripa ali nadrealistična farsa, in sicer ne kot neka umetniška smer, temveč kot čisto preprosto življenje. Takšno je tudi naše kulturno in zgodovinsko podnebje, v katerem na srečo ali na žalost živimo. Govora je o slikovitem in dramatičnem prostoru, v katerem so se zgodili zares veliki dogodki, ki so bili osnova za zanimive zgodbe. Interakcija Alana Forda z našim okoljem je samo eno izmed potrdil tega stanja.
V knjigi ste poudarili, da je bil Alan Ford zelo popularen v Srbiji, na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Kaj pa Slovenija? Vsaj za del svoje generacije lahko govorim, da nam je strip močno zaznamoval življenje. In ni nas malo!
To je odlično vprašanje in dejstvo, ki ga nisem poznal. Zelo mi je žal, da nisem imel dovolj časa, da bi raziskovalni del študije zastavil tako, kot bi ga moral. Moja percepcija je bila oblikovana na temeljih količine podatkov, ki sem jih dobil od prijateljev iz Slovenije. Vprašanje je bilo, kako mislijo, da je Alan Ford vplival na življenje v Sloveniji. Šlo je za ljudi pretežno moje generacije, ki so bili mnenja, da je bil strip popularen, vendar ta skupina ni bila tako množična kot na primer v Srbiji, potem v BiH in šele potem na Hrvaškem. Slovenija se je v ljubezni do Alana Forda uvrstila na četrto mesto.
Sami ste zaključili, da se album skupine Buldožer posluša kot idealen soundtrack za prebiranje Alana Forda.
Na koncu knjige obstaja posebno poglavje, kjer sem navedel tudi druge primere t. i. alanfordovskega univerzuma, torej posameznike ali skupine znotraj ali zunaj bivše države, ki so počeli podobne stvari, v katerih je prepoznavna poetika stripa. Pri tem ne trdim, da so bili pod vplivom Alana Forda, nekateri ga zagotovo niso niti poznali. Kar se Buldožerjev tiče – oni so pogodbo za prvi album podpisali s PGP RTV Beograd, ker so predvidevali, da jih bo tukajšnja publika veliko bolje razumela. Buldožer so resda slovenska skupina, ki pa je gojila senzibilnost blizu naši, kar je samo poudarilo mojo tezo o presežni količini nadrealizma v teh krajih.
Hkrati vam je uspelo »titoizirati« Broj 1, kar je zelo posrečena aplikacija, še zlasti, ker sta oba usodno povezana s Hišo cvetja. Gre za eno prvih asociacij, povezanih z nastankom knjige, kar se je na koncu prevedlo tudi v njen naslov. Vse to je povezano z že omenjenim dejstvom, da je Alan Ford kritika vsakršnega totalitarnega sistema, torej tudi komunizma in bivše Jugoslavije. Broj 1 po mehanizmih delovanja in načinu funkcioniranja (piar in propaganda) spominja na Tita. Poleg tega ima absolutno oblast, saj v šahu drži vse ljudi okrog sebe. Tu je seveda še zloglasni črni notes, ki je fantastična metafora delovanja SDV. V njem so podatki o prav vsakem živem človeku, s pomočjo katerih so pozneje po potrebi izsiljevali ljudi. Gre za neposredno in nenamerno vzporednico s tem, kakšno je bilo nekoč življenje pri nas. Tudi zato sta se Hiša cvetja in Cvetličarna v kreativnem procesu povezali z zaključeno sliko, mimo katere nisem mogel.
Za nas, rajo, bi rekel, da smo »obsojeni« biti Bob Rock.
Narod je vedno Bob Rock. To je tipično za družbo, kjer oblastniki delujejo sami in samo zase ter maltretirajo večino, ki za njih opravlja razna težka in umazana dela, nihče pa jo nikdar ne vpraša za njeno mišljenje. Ti ljudje sanjajo o lepši prihodnosti, ki je ni in ni od nikoder. Bob Rock je simbol proletariata v najbolj osnovnem marksističnem pomenu. Je nekdo, ki bi bil rad milijonar, a se ga milijoni na daleč izogibajo.
Kakšno je bilo presenečenje, ko ste na koncu le dobili odziv Maxa Bunkerja?
Kadarkoli sem jim poslal vprašanje, odgovora ali ni bilo ali je bil pozen in brez prave vsebine. Dobil sem samo e-mail, ki je objavljen v knjigi, ko je bil Max tik pred odhodom na počitnice.
Po drugi strani pa moram priznati, da je bil stavek, od kod izvira ideja za nastanek stripa, zame ključnega pomena, saj do tistega trenutka te povezave nisem videl oziroma zanjo nisem vedel. To je odprlo celo vrsto dodatnih raziskovanj in razumevanja Alana Forda kot kulturološkega in ne zgolj stripovskega fenomena. Max Bunker je v strip namreč neposredno preslikal standarde renesančne commedie dell'arte. Broj 1 je tako – v fizičnem in karakternem pomenu - poosebljen lik Pulcinelle, večno bolni Jeremija predstavlja lik Cariatide, Alan Ford je leni lepotec … V commedii dell'arte obstaja deset tipičnih likov, zato sta Magnus in Bunker klasični TNT sedmerici dodala še zgovornega papagaja Klodovika, psa Nosonjo in hrčka Skvikija. To spoznanje je bilo za raziskovalno področje in splošno razumevanje Alana Forda nekaj povsem novega. Če obstaja moj doprinos k osvetlitvi novih zornih kotov stripa, je to prav to.
Morda veste, je Max Bunker vedel za popularnost Alana Forda v Jugoslaviji?
Kolikor mi je uspelo razbrati iz redkih intervjujev zelo starega datuma in anekdot ljudi, ki so bili na nekaterih stripovskih srečanjih, kamor je občasno zahajal, je vedel. Vem tudi, da se je vsaj enkrat srečal z Nenadom Brixyjem in sta se pogovarjala o Alanu Fordu.
Ali ste mu poslali podpisano knjigo, kot je zaprosil?
Njemu in njegovi hčerki Raffaelli, ki zdaj skrbi za podjetje, sem poslal knjigo in v italijanščino preveden sinopsis na dvanajstih straneh, sestavljen iz kratkih povzetkov vseh poglavij in strukture študije. Odgovora nisem prejel. No, zanimalo jih je, zakaj jih nisem zaprosil za pravice, saj sem v knjigi objavil ilustracije. Na žalost je komunikacija z njimi zelo težka in naporna.
Pogledi, let. 6, št. 5, 11. marec 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
