10. Kantfest: glasbeno-literarni festival (Ruše, 23. 8. 2012)
Kantavtorji nove generacije
Foto: Kantfest
21. 09. 2012
Kantavtorji so nekoč v zavesti kulturne javnosti veljali za enega najbolj vitalnih delov slovenske glasbene scene. Desetletje specializiranega festivala Kantfest dokazuje, da je še vedno tako, le da so poti do občinstva očitno postale bolj zavite. Na teh poteh pa se iz leta v leto najde več prijetnih presenečenj.
Korejski pesnik iz. 15. stoletja Seong Sam-mun je zapisal: »Nekoč sem opazoval mesec na nebu. Leta so minila, jaz pa ga še vedno opazujem. Spoznal sem, da leta minevajo, mesec pa ostaja na istem mestu.« Podobno misel bi lahko zapisal za našo kantavtorsko sceno: leta minevajo, kantavtorji pa kot mesec ostajajo na svojem mestu, in si – vsemu estradnemu senzacionalizmu navkljub – ne pustijo odvzeti svojega koščka zemlje. Prav vztrajnost in sposobnost samo-obnove je njihova bistvena lastnost, h kateri je v dosedanjih desetih ponovitvah pripomogel tudi letni (i)zbor Kantfest v Rušah pri Mariboru. Pri Kantfestu pa gre še za nekaj več, za spomin na pozabljene trenutke ob tabornem ognju (eksterno) in za oživljanje poezije (interno), ki je že davno tega izginila iz slovenskega glasbenega vsakdana. Še danes pomnim prav žalostno sliko iz leta 2007 na predstavitvi albuma Koncert Tomaža Pengova, na kateri – razen nekaj »Šumijevcev, prijateljev in študentov novinarstva« – ni bilo prav nikogar od »poklicanih,« ki bi morali biti tam po glasbenem ali literarnem klicu. Ali vsaj kot moralni podporniki nečesa izvirnega in preslišanega. Prav zaradi tega razloga pri udeležencih Kantfesta uporabljam besedo »naši« – ne samo zavoljo druženja, temveč ker se medsebojno vzpodbujamo, komentiramo, spremljamo … Ker sem na odru videl izjemne talente, katerih pesmi odlikujejo smisel, lepota in izjemen čustveni razpon, ki je v glasbi danes tako rekoč pozabljen. Nekateri novojazzovski mojstri so pri tem častno izvzeti. S svojo lo-fi vztrajnostjo me sodobni kantavtorji spominjajo na Wendersove angele, ki nas opazujejo, njih pa nihče ne opazi. Svoj prostor so našli v klubih na robu, zakotnih ulicah, zidanicah, knjigarnah in knjižnicah, koder včasih še zastane naključni mimoidoči in prisluhne, kaj ima pesnik obče prakse povedati.
»S svojo lo-fi vztrajnostjo me sodobni kantavtorji spominjajo na Wendersove angele, ki nas opazujejo, njih pa ne opazi nihče.«
Luknja pozornosti v devetdesetih
Pred prvim Kantfestom (2003) smo živeli od legend preteklosti, od reciklaže že slišanega. Živeti smo začeli hitro in instantno. Ljudje so začeli bežati od soljudi; in prepad se samo še poglablja. Bivanjski prostor se je zožil in postal hrupen. V tej (medijski) onesnaženosti je kar naenkrat zmanjkalo prostora za pesnike, katerih instrument je bila le njihova misel (emocija) in pretežno akustični verz. Njihova glasba namreč ni kulisa v prehitevajočem se svetu, prav tako ne osvaja na prvi posluh. Sprememba konteksta – ali bolje rečeno dominantnega okusa ter s tem načina doživljanja in vrednotenja – se je zgodila ne glede na stvarne spremembe na glasbeni sceni.
Letos je prvo nagrado, zlato kanto, osvojila Simona Černetič
Da ne bo pomote – prepričljivih kantavtorjev, ki bi lokalne zgodbe integrirali z globalnimi glasbenimi dražljaji, ni primanjkovalo, le organizirani niso bili. Na brezosebne bulvarske medije ali kroge okoli »elitne« kulture seveda niso mogli računati, njihova zvok in vizija – da o inteligenci ne izgubljam besed – prav tako nista zanimiva za raznorazne resničnostne šove. Kantfest je zato zatočišče in izhodišče, od koder ti pesniki korespondirajo z nami, si širijo krog poslušalcev ter upajo, da bodo poslušalci dvignili merila, kaj in kako hočejo poslušati. Tako se bodo tudi mediji prisiljeni odpreti »novi« ali drugačni glasbi, ji prisluhniti ter jo uvrstiti na svoj vsakodnevni meni. Prav na prireditvi, kot je Kantfest, namreč spoznavamo, da medijski turbo-šund in multikulturna stvarnost ne moreta zaustaviti poetov, ki še verjamejo v moč uglasbene besede in negujejo iluzijo, da človek s kitaro zna in mora povedati nekaj pomembnega o trenutku in prostoru, v katerem se nahaja(mo). Tudi če pogledamo onkraj meja, lahko opazimo, da so poslušalci dobesedno čakali na avtorje tipa Devendra Banhart, Bon Iver, Richard Hawley, Rykarda Parasol, Anna Calvi ali tUnE yArDs, katerih skladbe zahtevajo zbrano poslušanje; da ne začnem razglabljati o vrnitvi Leonarda Cohena, vztrajanju Paola Conteja, preporodu Boba Dylana ter pregrupiranju Patti Smith.
Nova kvaliteta, nova sredstva
Prav Kantfest je zbral kantavtorje nove generacije in jim dal prvo priložnost. In zgodilo se je nekaj neverjetnega – izkazalo se je, da je v našem prostoru veliko pesnikov, ki instrument razumejo tako kot Woody Guthrie. Medtem ko s(m)o staro gardo bardov poznali starejši, si je nova generacija pot začela utirati prav na Kantfestu. Albumi Marka Groblerja, Katarine Juvančič in Dejana Lapanje, Boštjana Narata, Leona Matka so vzorčni primer, da še obstaja posluh in (resda omejen) trg za introspektivno liriko, oblečeno v čutne akorde.
V času rušenja etičnih normativov in estetskih kriterijev v glasbi so se kantavtorji v sozvočju z dušo svojega klica postavili v opozicijo vsem nesmislom. Pri tem ne smemo preslišati bratrancev iz žanra rapa (Toxic), ki prav tako sodijo med kantavtorje, a v zadnjem času na Kantfestu močno pogrešamo njihove prispevke. Nasploh je nesmiseln stereotip, da kantavtorju pritičeta samo glas in kitara: za svoje početje ima na voljo celoten instrumentalni in tehnični arzenal – vse dokler s svojim ustvarjanjem izraža sebe in svet, ki ga (m)uči.
Festival vseh deset let išče nova imena in (še) neizdana dela, ki jih želi predstaviti čim širši javnosti. Odpira se proti številnim prezrtim, ki znajo spojiti dva talenta – pesniškega in glasbenega. Če k temu pridajo še kanček ironije ali črnega humorja, še toliko bolje, da o socialnopolitičnih vsebinah niti ne izgubljamo besed. Dejstvo, da so se nekateri »varovanci« Kantfesta v tem času razvili v profilirane in vešče kantavtorje, je najlepši dokaz ustrezne stimulativne vloge festivala.
Poleg tega je iz leta v leto opazen napredek v smislu odprtosti in dovzetnosti za raziskovanje novih poti. Letos je med ducat izbranimi še posebno pozornost vzbudila Simona Černetič, lani Katarina Juvančič, predlani … Ah, le kdo bi gledal za nazaj. Pred nami stojijo vse bolj samozavestni umetniki (Jana Sen), celo iz mednarodnega okolja, denimo hrvaška gostja Zvonka Obajdin, ki zna zložiti čutne skladbe, s katerimi smo nekoč na plažah pozdravili sončni vzhod. Na drugi strani imamo iskrive pripovedovalce zgodb (Elvis Berljak), folk-rockovske izvajalce (Mihael Lajlar) z občutkom za melodijo, kot jo je imel nekoč Jeff Buckley, pevce s socialnim čutom (Peter Pock) ali dialoge med moškim in žensko (Žiga Gros & Daša Pogačnik), kjer se z izbrano besedo prepleta rokerski etos.
Kantfest pa ni samo festival, kakor zna povedati njegov spiritus agens Peter Andrej: gre za gibanje, ki poskuša zaorati tudi z delavnicami, glasbenim založništvom in drugimi podpornimi projekti, da kantavtorji ne bi končali na smetišču samoironije – v kanti oziroma na kantu. Peter je pred desetimi leti skoraj gverilsko »sestavil« festival in ga umestil v rodne Ruše. Z leti je Kantfest prebolel otroške bolezni in postal tako uveljavljen, da je letos ob pogledu na zasedenost dvorane Peter festival odprl z besedami: »Le zakaj vas je tako veliko?« Presenetljivo? Niti ne, saj tudi scena na Otoku doživlja neverjeten preporod, čez lužo pa se prav tako vedno bolj profilira v svojem odporu zoper dominacijo digitalne glasbe. Časi so pač taki, da ljudje potrebujemo glas razuma, ki so ga kantavtorji vedno znali ubesediti in uglasbiti. Njihov glas je že od nekdaj politična gesta, introspektivni manifest, kateremu človek še posebej pozorno prisluhne v časih preizkušenj in dvomov. Negotovost današnjega sveta pomeni, da se za prihodnost kantavtorjev ne pri nas ne drugod po svetu ni bati.
Pogledi, št. 17, 12. september 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
