Andrej Gelasimov, pisatelj
Bil je Tolstoj, in konec. In Dostojevski. Saj je to dovolj.
Vaš roman Leto prevar je mogoče brati kot roman o ljubezenskem trikotniku ali pa kot roman o sodobni ruski družbi ...
V resnici je oboje. Vendar je glavna tema, ki me je zanimala, narava laganja, narava laži. Kako ljudje lažejo drug drugemu. Ko sem začel pisati ta roman, sem študiral na gledališki fakulteti in vadili smo dialoge Oscarja Wilda Razkroj laganja; takrat me je tema laganja začela zanimati, ker je prav v času naših vaj razpadla Sovjetska zveza in to je bila velikanska prevara, prevarana so bila pričakovanja vseh sovjetskih ljudi, mojih staršev, dedov, babic, ki so v trenutku izgubili ne le vse prihranke, temveč tudi vero v komunizem in v tisto, za kar so živeli vsa ta dolga leta, sedemdeset let. Zato je bil ta naslov, Leto prevar, zame zelo pomemben. To je bilo zame povezano predvsem z izgubo idealov in vrednot. Da pa bi mi bilo s tem zanimivo delati, sem si izmislil ljubezenski trikotnik in na materialu tega trikotnika spremljal, kako ljudje lažejo drug drugemu.
Res sta laž in prevara rdeča nit romana, vsi glavni liki nenehno lažejo drug drugemu, pogosto iz plemenitih vzgibov, pa kljub temu … Vtis imam, da so ljudje v Rusiji bolj strpni do laži kot drugod, verjetno iz zgodovinskih razlogov, saj so bili časi, ko je bilo brez laži in prevar zelo težko preživeti. Ali se motim?
Prav imate. Odnos do laganja je strpnejši kot v Evropi, in sicer do vsakdanjega laganja. Ne vem, zakaj. Mogoče zato, ker smo na pol Azijci – to je azijska zvijačnost. Vedno je bilo tako, tudi pred komunizmom, v 19. stoletju. Zvijačnost, navada ne povedati vsega, kar bi morali, je bolj značilna za azijsko kulturo. Poleg tega je bila v Rusiji vedno zatrta osebnost. Pri nas še vedno ne vemo, ali je človek zaradi države ali država zaradi človeka. Dokler tega vprašanja ne bomo rešili, Rusija ne bo vedela, kam naj gre. Pred komaj dobrimi sto petdesetimi leti smo ukinili tlačanstvo, ki je bilo praktično suženjstvo. To je suženjska mentaliteta – nate pritiska gospodar, in če hočeš preživeti, mu ne smeš povedati vse resnice, moraš zvijačiti, se prilagajati, modulirati resničnost.
Na začetku romana Mišo vržejo iz službe zaradi nesposobnosti, potem pa ga šef pokliče in mu ponudi dvakrat več denarja za to, da bi »vzgajal« njegovega mehkužnega sina, tako da bi ga »naučil piti, tepsti se in kurbati se, skratka, da bi iz njega naredil človeka«. Ta zgodba zveni kot čista fantastika, ampak, kot sem nekje prebrala, se je to zares zgodilo. Najbrž si sami te zgodbe ne bi izmislili, saj je preveč neverjetna …
Ne, česa takega si pisatelj ne more izmisliti.
Vas je prav ta zgodba spodbudila k pisanju romana? So v knjigi tudi drugi resnični elementi in osebe?
Res so mi povedali to zgodbo, ki se je primerila nekemu mladeniču, ne pa tudi tega, kako se je to končalo, kaj je bilo potem z njim. Zato mi je bilo zanimivo izmisliti si nadaljevanje. Takrat sem si zamislil ta ljubezenski trikotnik. Tudi resnični ljudje so v romanu, uporabil sem nekaj svojih prijateljev, je tudi nekaj tipičnih likov, značilnih za Rusijo tistega časa, konca devetdesetih let, časa kolapsa, Jelcinovega obdobja, v knjigi so resnični dogodki.
In tista famozna klopca, ki krasi platnice slovenske knjige, v Aleksandrovem parku tik za kremeljskim obzidjem, kjer so si petične dame lahko izbrale čakajoče mladce?
Tudi taka klopca je res bila. Zame je bilo pomembno, da bi se resnična zgodba, ki sem jo slišal, gladko prelila v mojo izmišljijo, da bi se to zgodilo brez stika. To je bila moja laž. Tudi jaz sem v tem primeru lagal, moral sem lagati to zgodbo, in to tako, da bi bila podobna resnici. Ta naloga me je zelo pritegnila. Bila je zabavna, vendar se je meni kot pisatelju takrat zdela zanimiva. Zato je tudi nastal zabaven roman. Zabaven in žalosten hkrati, o strtih srcih, o ljubezni in, najpomembneje, o vrednotah. Pravzaprav moj junak na začetku nima vrednot, vendar jih v odnosih z drugimi liki postopoma pridobiva. Sprva je popoln cinik, ne verjame ne v ljubezen ne v prijateljstvo; v tistem trenutku je bil čisto sodoben tip človeka, značilen za Rusijo. Takrat smo vsi na lepem izgubili vero v vse. Nismo več verjeli v komunizem, nismo več verjeli drug drugemu in najpomembnejši je postal denar, glavna vrednota je postal dobiček.
V intervjuju na francoski televiziji so mi pred kratkim postavili zelo težko vprašanje: »Pri Američanih je nacionalna ideja demokracija, pri Francozih so to ideje francoske revolucije – svoboda, enakost, bratstvo. Ruska ideja je bila prej komunizem, kaj pa je zdaj?« Takrat nisem vedel, kaj naj rečem, potem pa sem spoznal, kaj je zdaj ruska nacionalna ideja – in tej knjigi to ustreza: to je draga vila na Azurni obali. Vsi Rusi to hočejo. To združuje vse Ruse. Kaj je pravzaprav nacionalna ideja? To je, ko ves narod nekaj hoče. Pojavila se je ideja uspeha.
Najprej je treba preživeti, potem pa uspeti, ne glede na sredstva. Kdo so ruski junaki? Predvsem Roman Abramovič. Prej so vsi poznali astronavte in junake druge svetovne vojne, zdaj pa oligarhe in glamurozne televizijske novinarje. Tudi Hodorkovski je junak, le da je on padli junak – tako kot padli junaki iz vojne. Ta roman je bil napisan že prej, vendar je v njem napovedano, da gre ruska družba v to smer, v smer nove religije – religijo komunizma je zamenjala religija uspeha.
V prizoru na tržnici, kjer starka psuje vlado z grobimi besedami, nenavadnimi za staro gospo, je najbolj čutiti, kako težko je bilo ljudem v času takratne krize, leta 1998. Kako ljudje doživljajo sedanjo krizo v Rusiji, v primerjavi s tedanjo?
Zdajšnja kriza ni tako huda. Moram pa reči, da to niso čisto nenavadne besede za starejšo damo, to je odvisno od socialnega cenzusa. Starejši ljudje iz socialnega dna res tako govorijo. To tudi zdaj lahko slišite na tržnici. Upoštevati morate, da kljub vsemu nismo Evropejci in naš kulturni cenzus ni zelo visok. Pri nas se ne zanimajo vsi za balet.
Saj se tudi pri nas ne vsi …
(smeh) Takrat, v tistih letih – tisto ni bila kriza. Bila je katastrofa. V bistvu smo bili na robu vojne, državljanske vojne. Molim v zahvalo za to, da se država ni sesula, ker bi se lahko zgodilo to, kar se zdaj dogaja v severni Afriki. Ljudje bi se lahko začeli pobijati, ker so vsi izgubili svoj denar, v nekaj dneh. Denimo, včeraj je dolar stal šest rubljev, jutri jih bo pa trideset. Vlada je za menjavo denarja dala samo dva ali tri dni. Ljudje so ponoči stali v dolgih vrstah pred bankami, vse to so prenesli. Takrat nismo dobivali plače. Predaval sem na univerzi in pet mesecev nismo dobili nobenega denarja. Smo pa vseeno hodili v službo. Zakaj smo hodili? To je ruska potrpežljivost. In v teh petih mesecih je bila država rešena. Če bi takrat vsi nehali hoditi v službo, bi se začela vojna. Mi pa smo hodili. Zato bi morala vlada ljudstvu postaviti spomenik, zaradi teh petih mesecev.
Veliko pišete o šoli, o mladosti, o mladih. Pred kratkim ste napisali celo otroški roman Prstan belega volka – ali je to prav roman ali so črtice, pravljice, povezane med sabo?
To je roman pravljica. To niso črtice, to je celovita zgodba. Pisal sem jo za svoje otroke, ko so bili stari tri, štiri in pet let. To sem napisal kot darilo za sina. Pol leta sem bil v Angliji na praksi in zelo sem pogrešal otroke in Nadjo. Bližal se je sinov rojstni dan in začel sem mu pisati pravljico. Napisal sem prvo poglavje kot sklenjeno zgodbo in mu jo poslal za rojstni dan. Prebrali so jo in mi pisali: Kaj pa je bilo potem?
Lepo darilo. Se pravi, da so vas oni pripravili do tega, da ste pisali naprej?
Ja, rekli so: Kaj je bilo potem? Pa sem moral nadaljevati. V pol leta sem napisal to knjigo. Vendar je petnajst let nisem objavil, ker je bila darilo. Zdaj pa sem jo izdal, saj so otroci stari že osemnajst let in več in avtorske pravice so prešle name.
Fox Mulder je podoben prašiču prav tako govori o mladini, o šoli. Je to avtobiografska novela? Sami ste se namreč pri štirinajstih letih, pri dokaj občutljivi starosti, s starši preselili iz Irkutska daleč na sever. To je bilo najbrž težko za vas?
Zelo težko. To je bila huda izkušnja, saj sem iz velikega mesta – Irkutsk je veliko kulturno središče, z lepo arhitekturo, ki v marsičem spominja na ljubljansko, prav tako ima staro mestno jedro, le da iz 18. in 19. stoletja – prišel v popolno divjino, v majhno naselje, ki stoji na območju zemeljskega mrzlega tečaja, v Ojmjakonski regiji, kjer so namerili najnižjo temperaturo na planetu, pod minus sedemdeset. Od tam smo se pozneje preselili v Jakutsk, ki je kljub vsemu mesto, a severno, majhno mesto, hiše so na pilotih. Zdaj pišem roman, ki se dogaja v tem mestu, njegov naslov je Mraz. Tam sem napisal novelo Fox Mulder je podoben prašiču. Res je precej avtobiografska, pisal sem o svojih šolskih izkušnjah, o učiteljih, o tem čudnem učiteljskem ‘muzeju nakaz’, ki me je obdajal. Ne vem, kakšni so učitelji v Sloveniji, ampak pri nas so taki, kot tam piše.
Dolgo ste živeli čisto na meji, kjer je sploh še mogoče živeti. Kako je bilo živeti tam?
V Ojmjakonski regiji sploh ni mogoče živeti, ampak mi smo živeli. V naselju Ust-Nera, to je skoraj tisoč kilometrov daleč od Jakutska, proti severovzhodu.
In kako je sploh živeti v Sibiriji, kakšna je razlika med Irkutskom in Jakutskom?
Razlika je velika. Sibirija je še v redu – Krasnojarsk, Novosibirsk, Irkutsk, to so dobra, civilizirana mesta s kar sprejemljivo klimo, celo pozimi. Temperatura ne pade pod minus trideset, povprečno je pozimi kakih minus petindvajset. Nič hudega – oblečeš kožuh, se pokriješ s kučmo in greš. Jakutsk pa je že minus petinštirideset, petdeset, in to je povprečna temperatura celih pet mesecev. Gosta megla je, ker je mesto v kotlini. Ob mestu teče velikanska reka Lena, velikanska, ne predstavljate si, kako široka je. Če stojite na bregu, ne vidite drugega brega, kakor morje je, samo otoke vidite. Drugi breg je več kilometrov daleč. Kakšen milijon vaših Ljubljanic bi šlo v Leno.
No, mogoče ne milijon …
Kakih sto tisoč pa gotovo. To je čista divjina. Najbližje mesto je več tisoč kilometrov daleč. To je poldrugi tisoč, dva tisoč kilometrov tajge. Pet mesecev traja zima, imeti moraš posebna oblačila, posebno obutev, kožuhovinaste unte, škornje iz jelenje kože, kožuhovinaste palčnike in kučmo. Obraz si moraš zakrivati kot muslimanke.
Kaj pa tisti severni pojav, ko se naredi nekakšna črna stena in se lahko izgubiš in umreš?
V Jakutsku, v mestu tega ni, čeprav tudi v mestu ljudje umirajo. Če se ti zunaj mesta, lahko samo tri kilometre daleč, pokvari avto in v dvajsetih, tridesetih minutah nihče ne pripelje mimo, je s tabo konec. Ampak v takem primeru odviješ kolesa in jih zažgeš. Tako si povečaš možnost, da te kdo reši. Čisto na severu, v mestu Tiksi na bregu Arktičnega oceana pa je močan veter, ki lahko odnese človeka v tundro. Tam nisem bil, to so mi samo pripovedovali. Drevje je tam čisto nizko, kakor tole okno (kaka dva metra). To je tajga.
Mar niso v tajgi visoka drevesa?
Pri Irkutsku so, veliki bori, ob Bajkalskem jezeru. Tajga na severu pa je čisto nekaj drugega. Jakutsk je popolnoma odvisen od sistema centralnega ogrevanja. Tam je toplovodno omrežje in toplarna na mazut. Mislim, da je decembra leta 2006 tam nastala okvara in vse mesto je za tri ure ostalo brez ogrevanja. Če bi to trajalo še nekaj časa, na primer čez noč, bi cevi v vseh stavbah popokale, saj so notri cevi iz železa. Tako ogrevanja ne bi bilo mogoče spet vzpostaviti, celo če bi odpravili okvaro. Še nekaj ur, pa bi morali odpeljati tristo tisoč prebivalcev Jakutska. Ceste pa ni, železnice tudi ne. Je samo zimnik, to je zamrznjena reka Lena – samo po ledu bi lahko šli.
Kako pa potujejo poleti?
Z ladjo, baržo. In letalom. Si predstavljate, da bi morali prepeljati tristo tisoč ljudi z letalom? Kaj bi se začelo? Na dan pa sta samo dva leta. In v letalo gre sto ljudi. In kam bi jih dali tristo tisoč? Takrat so mesto rešili. A ta dogodek me je spodbudil, da sem se lotil pisanja romana o tem, kaj se lahko zgodi z mestom v taki situaciji. In kaj bi se dogajalo z ljudmi, kako bi se počutili. Povedali so mi, da takrat ljudje v mestu niso bili več pri sebi. Po črnih ulicah so vozili avtobusi in ljudje so jurišali nanje, ven so metali starke, ženske, in se rinili vanje, samo da bi se prebili do doma. Vsi so prišli iz službe, ker so vse zaprli. Iz univerze je po glavni ulici šlo devet tisoč študentov. V tisti megli, strupenem mrazu. Vsi so hodili in niso vedeli, kaj je doma. Bilo je, kakor da bi padla jedrska bomba.
Nimajo nobene druge, nadomestne kurjave?
Nič nimajo. Popolnoma so odvisni od centralne kurjave.
Koliko časa pa ste živeli tam, v Ust-Neri in v Jakutsku?
V Ust-Neri sem živel eno leto. To je majhno naselje, kjer kopljejo zlato in pridobivajo antimon. Tam mimo je potekala kolimska magistrala, ki so jo zgradili kaznjenci iz gulagov. Zgrajena je bila na kosteh.
To mi je znano, saj že več kot leto prevajam Kolimske zgodbe Šalamova, tri cikluse črtic iz stalinističnih taborišč, ki govorijo o tem.
Potem pa veste – Ust-Nera stoji prav na kolimski magistrali Jakutsk–Magadan. V Jakutsku pa sem živel petnajst let. Tam so se rodili vsi moji otroci. Zato poznam te kraje, poznam te ljudi, vem, kako živijo, kako se oblačijo, vem, kako mraz vpliva na kožo, zato tudi pišem ta roman.
To tudi ne bo ravno vesel roman, kajne?
Veste, to je pa odvisno. Vzel sem zelo kontroverzno osebo, čudaško. V kontekst tega trdega, surovega okolja sem postavil lik, ki mu nikakor ne ustreza. To je moden, glamurozen moskovski gledališki režiser. Sploh ne razume, kaj se dogaja, a pri tem je ciničen, zanaša se na svoj denar, na svoj uspeh, in je poln humorja, vendar črnega, ciničnega humorja. Tu se opiram na byronsko tradicijo, razvijam jo. Se pravi Byron, Lermontov in zdaj moj junak Filja. To je ironičen lermontovski junak. Če je Pečorin pri Lermontovu resen, tragičen junak, prav tako pri Byronu, ga jaz ironiziram.
Sem mislila, da imate nekaj proti ironiji, da se vam zdi destruktivna?
To je res. Zato mi je ta junak skrajno nesimpatičen. Saj je negativen lik, slab je, počne odvratne stvari, baraba je in podlež. Ampak jaz ga imam zelo rad.
Nekje sem prebrala, da so vaša dela najprej zaslovela v tujini in šele potem v Rusiji. Taki primeri obstajajo; tudi pri nas. Prevajala sem recimo Andreja Kurkova …
To je moj dober prijatelj …
Ja, vem. On je še zdaj bolj znan v drugih državah kot v Ukrajini in Rusiji.
Drži …
Zakaj, mislite, je bilo tako? In zakaj ste najbolj priljubljeni prav v Franciji?
Pravzaprav ne vem. Tako je naneslo. Moji prvi knjigi, Žeja in Fox Mulder, sta po naključju prišli v roke francoski prevajalki. Prijatelj ji je prinesel knjigo, njej je bila všeč, začela jo je prevajati, pokazala jo je založniku Actes Sud, izdali so jo in postala je priljubljena. Ko je Žeja izšla v Rusiji, je takoj dobila nekaj nagrad, vendar je pri nas pot od nagrade do bralca nekoliko daljša kot v Evropi, ker se povprečni ruski bralec ne meni kaj dosti za nagrade. Nagrade so za intelektualni in z literaturo povezani krog ljudi, za kritike, pisatelje, njihove žene, brate in otroke. In za filologe.
Kaj pa nagrada Nacionalni bestseller?
To je pa nekoliko drugačna zgodba. Ampak za Žejo sem prejel nagrado Apollona Grigorjeva. Te nagrade na žalost zdaj ni več, je pa bila zelo ugledna v filoloških krogih in popolnoma neznana širokemu bralstvu. Imela je tudi za tiste čase veliko denarno komponento – 25 tisoč dolarjev. Ni pa vplivala na bralce in ne na prodajo knjig. Nacionalni bestseller je drugačna nagrada, naravnana je na množičnega bralca in njeno geslo je: Prebudil sem se slaven.
A kljub vsemu pod besedo uspešnica ponavadi razumemo trivialno literaturo, vaša pa še zdaleč ni taka.
Tudi sam sem to vprašanje postavil ideologu te nagrade, peterburškemu kritiku Viktorju Toporovu, ki jo je uvedel, si jo izmislil in tudi zdaj obstaja zahvaljujoč njegovi energiji. In on mi je odgovoril: V mislih smo imeli intelektualno uspešnico. Ampak besedo intelektualna so črtali, jo dali v oklepaj, da bi se knjige prodajale. To je bila strateška poteza ustanoviteljev te nagrade. In posrečila se je. Letos je desetletnica te nagrade, zato nameravajo pripraviti tekmovanje, ki se bo imenovalo Super bestseller. Deset nagrajencev iz teh desetih let bo tekmovalo med sabo.
Z istimi deli?
S tistimi, s katerimi so zmagali. Izbirali bodo rusko knjigo desetletja, žirija pa bo sestavljena iz častnih predsednikov žirij iz preteklih let. Ti prej niso glasovali, razen v primeru, če je žirija glasovala neodločeno. V tem primeru ima častni predsednik pravico poseči vmes in reči: ta knjiga. Zdaj pa bodo oni žirija in izbirali bodo med desetimi knjigami. Tudi sklad za nagrado se je bistveno povečal – na sto tisoč dolarjev. To bo 29. maja. Člani žirije so zvezde: Irina Hakamada, znana ruska demokratska političarka, slavni oblikovalec Valentin Judaškin …
Se pravi, ne samo ljudje literature …
Ne, sploh ne. Je pa tudi pisatelj Eduard Limonov in še nekaj znanih imen. Častni predsednik žirije pa bo Dvorkovič, pomočnik ruskega predsednika Dmitrija Medvedjeva. Torej nagrada dobiva tudi nekakšen političen pomen. Mislim, da je namen te strategije popularizirati resno literaturo, ji dvigniti rating.
Napisali ste tudi scenarij za film po romanu Leto prevar. Kmalu bo premiera – se zelo razlikuje od romana? Videla sem, da ga predstavljajo kot romantično komedijo. Knjiga pa ni ravno komedija, kajne?
Film je zelo drugačen, in ko sem pisal scenarij, sem seveda predelal roman za ekranizacijo. V filmu je vse linearno, v romanu pa kompozicija ni linearna: so štirje letni časi, spreminja se pripovedovalec. V filmu ne moreš zamenjati pripovedovalca, ne morejo biti štirje letni časi, ker bi to snemanje zelo podražilo, zato se vse zgodi v dveh tednih. To so posebnosti snemanja filma, sicer bi moral imeti zelo velik proračun. Film je bolj dinamičen, v njem je več erotike, ljubezenska linija je v prvem planu, ker mlade gledalce zanima ljubezen, zato je to film o ljubezni. Pojavi se sicer tudi tema smrti, takrat ko Serjoža pravi Mihailu: »Saj boš ti tudi umrl«, ni pa takega resnega pogovora kot takrat, ko mu Oktjabrina Mihajlovna pravi: »Potipaj svoje koleno – notri je okostje.« Tako resno se v filmu ne pogovarjamo.
Po izobrazbi ste filolog in gledališki režiser. Pišete tudi scenarije za filme. Kako usklajujete različne dejavnosti?
Mislim, da je Aristotel rekel, da si najbolje odpočiješ, če se lotiš drugega dela. Napisal sem polovico romana Mraz in začutil, da si mora gradivo odpočiti. Ne jaz, ampak gradivo. Malo mora poležati, živeti svoje življenje in si sámo kaj izmisliti zase. Pozneje pa bom prišel in ga vprašal: No, kako? In gradivo mi bo nekaj povedalo. Vem, kaj mi bo povedalo. Ampak za zdaj leži. In medtem ko leži, moram kaj početi. In v tistem me pokliče producent in vpraša: »Hočeš napisati scenarij za film o baletu?« Jaz pravim: »Uf, nikoli nisem vedel, kaj je to balet.« On: »Gremo v Bolšoj teater.« Z Nadjo naju odpelje tja, posadi v prvo vrsto, gledava balet, jaz sem navdušen. Nadja je že prej poznala balet, včasih je plesala, in to profesionalno, zame pa je bilo to novo in sem se navdušil. Pogreznil sem se v ta svet in popolnoma pozabil na roman, pogreznil sem se tudi v začetek 20. stoletja, saj je Matylda Krzesińska baletka preloma 19. in 20. stoletja, obdobja secesije, ki jo imam zelo rad. Tudi magistriral sem z disertacijo o Oscarju Wildu. Zato je to obdobje zame zelo pomembno, estetsko in vizualno, Gustav Klimt je zame zelo pomemben umetnik. In ko so mi na lepem predlagali, naj se ukvarjam s tem obdobjem, jaz pa sem si predstavljal vse tiste klobuke, ki so jih nosile dame, pajčolane, obleke, korzete, krila ... Predstavljal sem si tudi častnike, velike kneze, Romanove, epolete, vojaške plašče, vse te odnose med velikimi knezi in baletkami, ljubezen, romance, varanje, prešuštvovanje – in balet. In potem revolucija, državljanska vojna, vse je izgubljeno, in tri leta bežijo iz Sankt Peterburga na jug. Baletke hodijo gledat usmrtitve boljševikov. Krzesińska piše v spominih: »Danes si je šla moja sestra Julija z možem ogledat usmrtitev boljševikov.« Grdobija – in to baletke! Kaj se dogaja, kajne? In pozneje, v Novorossijsku, zadnji mesec pred odhodom v Benetke, so stanovali v vagonu, v ogrevanem tovornem vagonu; velika baletka je živela tam s služabnico. Ostalo ji je eno samo krilo, prej pa je imela razkošne vile, bila je ljubimka ruskega carja. Zdaj pa ima eno krilo, ki ga nima kje oprati, ker na kolodvoru ni vode. Še umiti se nima kje. In ta prehod od sijaja do popolnega ponižanja je izredno dramatičen. Tako sem privolil, da bom napisal scenarij, končal sem ga ravno predvčerajšnjim in ga poslal producentu. Zelo sem vesel tega.
Vendar pa te vaše dejavnosti vplivajo druga na drugo, saj je denimo tudi ta roman, Leto prevar, zelo filmski. Ko bereš roman, ga lahko skorajda vidiš, še zlasti v dialogih. Se strinjate?
Zato tudi dobivam toliko ponudb od producentov. Kar naprej me kličejo. Pogosto moram odkloniti. Za roman Stepski bogovi sem dobil že štiri ali pet ponudb, pa sem vse zavrnil, ni mi bilo všeč tisto, kar so mi ponudili.
Ko so v okviru projekta Ljubljana – svetovna prestolnica knjige predlagali izmenjavo dveh mladih pisateljev, ljubljanskega in moskovskega, sem listala po delih zelo mladih moskovskih avtorjev in dobila sem občutek, da so to v glavnem zelo mračni teksti. Kaj mislite o trenutnem položaju teh pisateljev?
Mladi pisatelji so res v nekakšni depresiji, v stanju izgube, ker imajo nostalgijo po preteklosti, po pretekli komunistični socialni blaginji, čeprav je sami niso doživeli, in so zelo nezadovoljni z vsem, kar se dogaja zdaj. Jaz pa mislim, da se nekoliko motijo, saj je mlad pisatelj vedno reven pisatelj – tako tudi mora biti. Oni svojo revščino ekstrapolirajo na vso državo, mislijo, da je vsem tako slabo. Jaz pa odgovarjam: jaz sem v redu, dobro sem, rad pišem vesele zgodbe, čeprav sem preživel zelo težke čase.
Mislite torej, da sedanja situacija v ruski literaturi ni ravno rožnata?
Saj nikoli ni bila rožnata. Tudi v času Tolstoja ne. Bil je Tolstoj, in konec. In Dostojevski. Saj je to dovolj. In tudi zdaj je tako. Je Ljudmila Ulicka, jaz malo pišem, je še nekaj resnih avtorjev. Več ni treba.
Praktično vsa ruska literatura, tudi sodobna, je dostopna na spletu. Kot prevajalka se v ruskih spletnih knjižnicah počutim kot miš v siru. Kako pa na to gleda pisatelj? Je to problem, ali je rusko tržišče kljub vsemu tako veliko, da se knjige dovolj dobro prodajajo?
Seveda je pojavitev spleta zelo spodkopala prodajo. Včasih pogledam, kaj pravijo bralci o mojih knjigah na spletu, v svojih blogih, in ponavadi ugotovim, da so knjige brali na spletu. Pravijo – naložil sem knjigo, našel sem jo na spletu, ne rečejo – šel sem v trgovino in kupil knjigo. To pomeni, da sem izgubil deset rubljev.
Ampak v trgovinah ljudje vseeno še kupujejo knjige?
Ravno predvčerajšnjim sem se na predstavitvi nagrade Super bestseller pogovarjal z Julijo Kačalkino, urednico založbe EKSMO, ki izdaja samo sodobno intelektualno prozo, nobene komerciale in nobenega Tolstoja. Rekla je, da je v državi, v kateri živi 150 milijonov ljudi, njihovo tržišče omejeno na tristo tisoč ljudi. To so izračunali glede na letno prodajo svojih knjig. Izdajajo pa, denimo, Ulicko, Makanina, Gelasimova, Pelevina, sama znana imena, in njihovo tržišče je tristo tisoč ljudi, se pravi za eno Ljubljano. To kljub vsemu ni veliko in je problem. Vsaj milijon bi jih moralo biti, ne?
Lahko poveste še kaj o svojih literarnih vzorih? Brala sem, da sta vaša literarna vzornika tako Tolstoj kot Dostojevski, čeprav sta zelo različna pisatelja.
Ponavadi pravijo, da se bralci delijo na tiste, ki imajo radi Tolstoja, in tiste, ki imajo radi Dostojevskega. Ampak pri meni je bilo tako, da sem v različnih obdobjih bral različne avtorje in takrat rekel: To je moj najljubši avtor, Dostojevski. Nato sem začel brati Tolstoja in sem rekel: Ne, ne Dostojevski, ampak Tolstoj. Po temperamentu sem tak, da se navdušujem nad tistim, kar trenutno počnem. Zdaj moja najljubša pisatelja nista ne Tolstoj ne Dostojevski, ampak Matylda Krzesińska. Ona piše z nogami. Navdušim se. Bil je čas, ko sem imel zelo rad Čehova, zaradi njegove suhosti. Če si hoče človek privzgojiti dober okus, naj bere Čehova. To je zelo dober okus, to je tako strogo, vse je odsekano. Dostojevski – to je zelo slab okus. To je genialno, genij je, ampak tam je toliko slabega okusa, razumete, tam je polno sentimentalnosti, polno nepotrebnega čvekanja itd., Čehov pa si česa takega ni dovolil. Mogoče ni tak genij kot Dostojevski, Dostojevski je velik genij, enak morda samo Shakespearu, Homerju. Čehov seveda ni pisatelj takega formata, ampak za dober okus je treba brati prav njega. Zato berem Dostojevskega in prodiram v te osupljive vrtince epileptične zavesti, potem začnem brati Tolstoja in všeč mi je michelangelovska mirnost, izrazitost podob, jasnost, razumljivost. Pri Čehovu pa je vse suho, na eni liniji. Ko prehajam od enega avtorja k drugemu, si jasno predstavljam, kaj kateri od njih pomeni. Najbrž sem pri tem samo tipičen Rus – Rus se lahko vživi v vse.
Kot anglist spremljate sodobno literaturo v angleščini. Kaj pa sodobna ruska literatura?
Ta me manj zanima. To je zaradi moje izobrazbe – študiral sem angleško filologijo, ne ruske. Pri osemnajstih letih sem začel brati Hemingwaya in Fitzgeralda, onadva sta bila ljubezen moje mladosti, in tako se nadaljuje. Potem sem začel brati Faulknerja, nato Salingerja in naprej, naprej do 21. stoletja, in zdaj vse knjige, ki postanejo bolj ali manj opazne v Angliji in ZDA, kupim in preberem. Včasih poskušam brati tudi sodobno rusko književnost, vendar ne vidim ničesar takega … Všeč mi je, če je stvar narejena profesionalno in dobro. Kadar človek zna delati tisto, kar dela. Da pozna tisto, o čemer govori. Da obvlada predmet. In za zdaj razen Ljudmile Ulicke ne vidim nikogar. Lahko berem njo, odlomke. Njene črtice me včasih ganejo do solz. Ko sem letel v Barcelono, sem bral njeno črtico in sem jokal. V letalu.
Imam pa en problem – težko preberem knjigo do konca, ker začnem sam ustvarjati namesto pisatelja in vem, kaj bo naprej. Zato mi ni več zanimivo. Preberem pet strani, zdi se mi zanimivo, nov svet, novi liki, nova pravila. Na sedmi strani začnem razumevati pravila in si mislim: Na osmi bo tako. Berem naprej – in res je tako. Edini, ki me je v zadnjem času presenetil, je bil McCarthy, ki je napisal Cesto in Ni dežela za starce.
Obe knjigi sta prevedeni v slovenščino …
Tudi Pulitzerjevo nagrado je dobil. On me preseneča, čeprav mi ni všeč, ker je protihumanist, vsem nam izreka obsodbo, naravnost pove: Ne zaslužite si, da živite, nihče. Človeštvo je napaka. To je čisto nekaj drugega kot Faulkner. Ta pravi: Človeštvo ni napaka. Izgubili smo se, vendar iščemo, pošteno gremo naprej. Motimo se, prizadevamo in goljufamo drug drugega, a pošteno iščemo. McCarthy pa pravi: Bedaki ste, umreti morate. A to počne z veliko nadarjenostjo. S tem me je presenetil. Protihumanistično stališče mi ni blizu, v resnici je satanistično in meni kot globoko vernemu človeku ni blizu. Ponavadi pa mi je pri knjigah vse jasno.
Na koncu pa še klasično vprašanje: o čem pišete sedaj?
Trenutno me še vedno vznemirja junak romana Mraz, ki ga bom, upam, končal do jeseni. Ta junak je namreč prezebel, zanima me, ali se bo pogrel ali ne. Ne vem niti tega, ali bo preživel. Možno je, da ne bo.
Vaši junaki očitno živijo svoje življenje?
Junaka opazujem. Ko sva z Nadjo pisala scenarij o Krzesiński, sem producentom, še preden sem začel pisati, povedal, kakšna je. Prebral sem njene spomine, potem pa sem rekel: Taka je, taka in taka. Oni so rekli: Super. Tu imaš denar in piši. Všeč jim je bilo. Rekel sem jim: Ona je prva menedžerka. Prva ženska 20. stoletja. Je glasnica Coco Chanel, nove ženske, nove emancipacije, ko ženska ni več odvisna od moških, ko ni igračka v moških rokah. Bila je ljubimka carja in dveh velikih knezov, njegovih bratov, in morda se zdi, da so se oni igrali z njo. Ne, ona je izbirala! In ko sem to spoznal, sem spoznal, kako narediti ta film. Izbirala je med carji, razumete, kakšne višave? Pred kratkim sem bral razlago imen in tam o imenu Matylda piše vse, kar sem o njej ugotovil, v njenem imenu je sinopsis našega filma. Moral bi bil najprej pogledati tja, pa se mi sploh ne bi bilo treba izmišljevati. Piše, da je voditeljica, menedžerka, da vedno doseže svoje. Likov si ne izmišljam, samo pozorno jih opazujem. Opazuješ lik, potem pa poslušaš, kakšen je, kako hodi, kako sedi, kako kadi, kako se razjezi … in naprej je zelo lahko pisati. Ne razumem pisateljev, ki pravijo, da pišejo stežka. Takim pravim: Zamenjaj poklic. To je kot tango. Ko plešete tango, vam ni težko, če ste mojster. Všeč vam je drseti po parketu, čutiti partnerko. Vse razumete, tega ni mogoče opisati z besedami. Prav tako je, kadar pišete, če ste res na pravem mestu. Nietzsche pravi: Kdor ne pleše, ni filozof. Tako je govoril Zaratustra. Tako se knjiga začne. Tisti, ki ne pleše, ni filozof. Rad imam ta stavek.
Pogledi, št. 10, 11. maj 2011