Boj s samim seboj. In Z drugimi.
Hofesh Shechter, izraelski koreograf in skladatelj z domicilom v Veliki Britaniji, je o svoji izkušnji služenja vojaškega roka (no, namesto sicer zapovedanih treh je odslužil le eno leto) povedal: »Med odraščanjem so mi, kot vsem v Izraelu, privzgojili zelo močno zavedanje pomena svobode. Nato pa so me pahnili v ustanovo, ki je bila popolno nasprotje demokracije. Cele dneve smo morali tekati in vaditi streljanje, sami nismo odločali niti o tem, kdaj bomo šli na stranišče. Počutil sem se, kot bi imel kratek stik v možganih.« Ta dvojnost, pravzaprav dihotomija med stremljenjem po svobodi ter (prostovoljnim) vključevanjem v ustanove prisile in omejevanja svobodne volje, se zdi tudi kleč predstave Politična mati, enega vrhuncev hamburškega poletnega festivala.
Hamburški poletni festival z glavnim prizoriščem v kultnem nekdanjem tovarniškem objektu Kampnagel, kjer je leta 1994 s predstavo Molitveni stroj Noordung gostoval tudi Dragan Živadinov, v mesto ob ustju Labe vsako leto privabi nekaj vodilnih imen sodobne uprizoritvene umetnosti. Če je legendarni ameriški koreograf William Forsythe svojo navzočnost na letošnji izvedbi festivala omejil na postavitev nekakšnega napihljivega gradu, v katerem lahko obiskovalci poskakujejo kot na trampolinu, in tako nekako posredno namignil na svoj postopen umik iz skupine najbolj prodornih koreografov, pa je Hofesh Shechter s predstavo Politična mati upravičil svoj sloves enega najbolj drznih in naprednih koreografov tega trenutka.
Že vzpon po železni konstrukciji v dvorano, za katero se zdi, kot da bi visela sredi ogrodja stare tovarne, je stopnjeval vtis panoptične tesnobe, ki jo je dokončno zaostrila agresija Shechterjeve glasbe-hrupa in dramatične osvetljave Leeja Currana. Shechter nikoli ne govori o sporočilu svoje predstave; interpretacijo prepusti gledalcu. Njegovih deset plesalcev se zdi kot urbani gverilci, ki z odločnimi, hitrimi in nekonvencionalnimi gibi stremijo k begu iz nadzorovane in konvenciji zapisane družbe. A ti isti plesalci vedno znova zapadajo v gibanje kolektiva, »vzgojenega« v sodelovanje v ljudskem plesu. Ta ljudski ples pri Shechterju »sumljivo« spominja na ponavljajoče in zibajoče gibe ortodoksnih Judov. Skupaj s figuro na nekakšnem zidarskem odru, ujeto v gestikulaciji Hitlerjevih nastopov, in agresijo salv uniformiranih bobnarjev je ta ljudski ples torišče idejne napetosti predstave, za katero tudi ob koncu ne vemo povsem, ali želi biti še ena judovska obsodba vsega, kar se je godilo od afirmacije političnega antisemitizma v Srednji Evropi v sedemdesetih letih 19. stoletja? Privolitev v to razlago preprečuje drugi pol predstave, zgrajen okoli zvočne podlage peterice kitaristov in nastopa figure, ki sintetizira vse klišeje »koreografije« kakšnega rokovskega zvezdnika. Vsiljuje se razlaga, da Hofesh Shechter na isto raven »škodljivosti« za afirmacijo posameznikove avtonomnosti in osebne svobode zvede tradicionalne religije, politične ideologije in sodobno popkulturo. Vsem pripiše avtoritativni impulz, ki ga spretno nakazuje preplet izrazito svobodnega giba z občasnimi odmerki tradicionalnosti.
Predstava kaže nenehen pogajalski proces, ki ga vsak posameznik ves čas vodi v samem sebi in ki se navzven opazi v »pogajanju« med gestikulacijami različnih diskurzov. Zato pa Shechter ne dopušča pogajanja, ko gre za kakovost plesa. Tudi v najbolj svobodnih pasusih je gib plesalcev dovršen, jasno definiran in vedno zaključen. Za njim stoji baletna disciplina, ki jo je Shechter pridobil med šolanjem na jeruzalemski plesni in glasbeni akademiji, še bolj pa med sodelovanjem v slovitem plesnem ansamblu Batsheva Dance Company, ki ga je ustanovila Martha Graham. Tam je Shechter med drugim sodeloval z nizozemskim koreografom Wimom Vandekeybusom. Shechter je prevzel nekaj Vandekeybusovega impliciranja animaličnega giba in z njim zaznamoval svoje koreografije, pri katerih gre vedno za iskanje identitete, svojega prostora pod soncem in celo za darvinistični boj za obstanek.
Kljub odlični sintezi zvočne in gibalne agresije, ki je intrigantna zaradi nenehnega nihanja med anarhijo in elegantno urejenostjo, moram Shechterja ob koncu nekoliko okrcati. Morda bi bilo bolje, če ob napovedi predstave Politična mati ne bi vedno poudarjal, da je 70-minutna uprizoritev doslej njegov najdaljši izdelek. Bilo bi namreč še boljše, če bi bilo vse skupaj nekoliko krajše. Ko ob trenutku tišine in v zatemnjeni dvorani zasije napis »Kjer je pritisk, je ljudski ples«, se zdi vse dorečeno in končano. Sodelovanje v ljudskih plesih, na političnih zborih avtoritarnih ideologov in na množičnih pop koncertih ... vse to izdaja lažnost naše zahteve po osebni svobodi in razkriva našo s strahom pred samotnostjo in pred prevzemanjem odgovornosti za svojo lastno usodo prežeto potrebo po sodelovanju v neki kolektivni ideji, fascinaciji. A Shechter je šel po koncu predstave naprej in z vključitvijo blagozvočne skladbe Both Sides Now Joni Mitchell razblinil učinek zgoščene napetosti in vtisa, da je naše življenje boj. S samimi seboj.
Pogledi, avgust 2010