Silvia Federici, feministična teoretičarka in aktivistka
Christine Lagarde je za nas sovražnica
Silvia Federici je doktorica filozofije, znana predvsem po kampanji Plačilo za gospodinjsko delo (Wages for Housework) z začetka sedemdesetih let in raziskovalnem delu v nekaterih afriških državah, kjer so obtožbe čarovništva danes ponosno oživele. Federicijeva pa jih pripisuje razraščanju kapitalizma (o tem je pisala v knjigi Caliban and the Witch: Women, the Body and Primitive Accumulation, 2014 ). Dvainsedemdesetletna zaslužna profesorica z newyorške univerze Hofstra se je v Ljubljani mudila kot gostja festivala Mesto žensk in imela predavanje z naslovom Vrnitev prvotne akumulacije in potekajoča vojna proti ženskam ter celodnevno delavnico Revolucija v točki reprodukcije: od plačila za domače delo do reproduktivnega skupnega (prevod naslovov je organizatorjev, op. p.).
Rodili ste se v Parmi, v Italiji, v ZDA ste prišli v poznih šestdesetih letih na doktorski študij in tam ostali. V enem od intervjujev sem prebrala, da ste bili zgroženi nad prevlado moških, ki jo je bilo takrat čutiti – čeprav je akademsko okolje v tistem času brstelo od naprednih gibanj, kot so gibanje proti vojni v Vietnamu, feminizem ipd. So se po tej plati stvari v zadnjih desetletjih kaj izboljšale? Kako kaže feminizmu v vaši rodni Italiji – ali kdaj obžalujete, da niste ostali in širili svojih idej tam?
Nisem bila edina, ki jo je zbodla prevlada moških v ZDA. Tja sem prišla leta 1967, leto 1969 pa je skorajda uradna letnica začetka feminističnega gibanja. Začelo se je silovito in ZDA so bile takrat pravi kraj za feministke. Ženske so se najprej udejstvovale v protivojnih ali študentskih gibanjih, kjer so ugotovile, da se vsa ta gibanja, čeprav je bil njihov motiv boj proti izkoriščanju, niso ukvarjala s pravicami žensk. Bila sem zelo vesela, da sem se znašla sredi vsega tega in v resnici nikoli nisem obžalovala, da sem zapustila Italijo. Pogosto sem si sicer poskušala predstavljati, kako bi bilo, če bi ubrala drugačno pot. Priznala sem si, da se mi toži po vsem, kar ima Italija najboljšega, v resnici pa sem tam pogrešala širše gibanje, ki bi kritiziralo tradicionalni socializem, torej uradno ideologijo italijanske levice – komunistične partije v Italiji. Dobro, potem so se pojavila gibanja, kot je bilo operaismo, in tudi sama sem se povezala z njimi že zelo zgodaj, točneje leta 1972, ko smo z Marioroso Dalla Costa in še nekaj ženskami začele mednarodno kampanjo Plačilo za gospodinjsko delo (Wages for Housework).
V nekem intervjuju ste namreč omenili, da je bila podoba ženskosti v povojni Italiji povezana z idejo žrtvovanja, matere svetnice – oboje je bilo, si predstavljam, precejšnja ovira za oblikovanje feminističnih gibanj …
Pogosto se vračam k drugi svetovni vojni, ki je bila po mojem mnenju prelomnica za pravice žensk in feminizem – tako v ZDA kot v Evropi, kjer so bili razlogi sicer nekoliko drugačni. Ženske v ZDA niso neposredno izkusile vojne, a so jih pritegnili v vojno industrijo, kjer so delale namesto moških, ki so se ta čas v Evropi borili. Spoznale so, kako je delati in zaslužiti lasten denar. V Evropi, vsaj v Italiji, so ženske doživele napad na proces reprodukcije, vojna je razvrednotila vse, kar naj bi poosebljala družina; na tisoče ljudi je bilo ubitih. Pogosto poudarjam – in v tem mi pritrjujeta tudi Mariarosa Dalla Costa in Leopoldina Fortunati, še ena feministka iz Italije –, da se je takrat razdrla nenapisana pogodba med ženskami in državo. Pretrgala se je tudi popkovina, ki je povezovala žensko in družino. Ženske so si pridobile več neodvisnosti, saj so morale prevzeti naloge, ki jih moški niso več mogli opravljati, in so tako postale steber družine. Spoznale so tudi, da se morajo postaviti same zase, da te družina ne more zaščititi, zavrnile so logiko žrtvovanja in logiko rojevanja otrok. Za koga, za kaj naj bi jih rojevale? Za državo, ki jih potem pošlje v klavnico druge svetovne vojne? Mislim, da je druga svetovna vojna spremenila pogled žensk na rojevanje in je bila prelomnica za feministično teorijo in prakso.
V ZDA so ženske delale v vojaški industriji, izkusile so neodvisnost in nemalo jih je najbrž le stežka sprejelo, ko so jih spet poslali nazaj domov. To izkušnjo so posredovale tudi svojim hčerkam.
Vprašali ste me, ali se je v ZDA v zadnjih desetletjih na področju pravic žensk kaj spremenilo. Seveda se je, a ni tako preprosto. Po eni strani je feministična ozaveščenost zdaj razprostranjena, nekatere stvari, za katere smo se borile konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, so danes samoumevne. Vsi govorijo o pravicah žensk, prav zdaj se po ZDA razvnema razprava o nasilju nad ženskami. Po drugi strani pa se je feminizem udomačil in je institucionaliziran, zahteve žensk po samostojnosti in ekonomski neodvisnosti propagirajo in s tem tako rekoč zlorablja tudi OZN …
To pa naju spet pripelje h konceptu plačila za gospodinjsko delo, ki ste ga razvili v sodelovanju s Selmo James in Mariaroso Dalla Costa. Vsem ni bil po godu; zanimivo se mi je zdelo, da so vas nekateri obtoževali, da hočete ženske na ta način prikovati k štedilnikom, potisniti nazaj h gospodinjenju. Kako so se na to odzvale gospodinje?
Kadarkoli smo priredile kakšen javni shod in delile letake, so bile ženske z ulice do nas zelo naklonjene, izražale so željo, da bi se vpisale »v ta program«. Zavedale so, kako drugače bi bilo, če bi bilo njihovo delo denarno ovrednoteno, pa tudi družbeno priznano. Pripadnice feminističnih gibanj, tako socialistično kot liberalno usmerjene, pa so na našo iniciativo gledale drugače. Liberalno usmerjene feministke so žensko emancipacijo seveda povezovale z zaposlitvijo in s kariero. V kapitalističnem sistemu niso videle nobene hibe, po njihovem prepričanju je bila edina pomanjkljivost ta, da so bile ženske dotlej prikrajšane za vse privilegije, ki jim jih ima kapitalizem ponuditi. Njihov cilj je bil doseči, da kapitalizem odpre vrata vsem ženskam, da bodo tudi one lahko delale v vseh poklicih. Za feministke socialistične provenience je bilo gospodinjenje neka oblika predkapitalističnega dela in menile so, da se morajo ženske pridružiti delavskemu razredu in pika. Njihovo dojemanje je bilo sicer rahlo čudno, a globoko ukoreninjeno v tradicijo socializma.
Prav to se je v socialističnih državah tudi zgodilo: ženske so bile le redko gospodinje, večinoma so se zaposlile in to je bilo za emancipacijo žensk sicer odlično, po drugi strani pa drži tudi, da se takrat niso odločale za zaposlitev, ker so si tako želele, temveč ker niso imele izbire, saj bi družina brez njihove plače težko preživela. Razlika je sicer v tem, da ...
Razlika je v tem, da smo s kampanjo Plačilo za gospodinjsko delo poskušale povezati bitko proti družbeni hierarhiji in proti diskriminaciji z bojem proti kapitalizmu. Z drugimi besedami: če pogledamo na položaj žensk v kapitalizmu, ugotovimo nekaj zelo pomembnega, in to ne le o ženskah, temveč o kapitalizmu. Kapitalizem je sistem, ki mora razvrednotiti reprodukcijsko delo, če hoče ohraniti nizko ceno dela. Paradoks, da reprodukcijsko delo ni veljalo za delo, temveč je nekaj naravnega in ženskam prirojenega, ni naključen, temveč ima v kapitalizmu neko funkcijo. V kapitalizmu mora biti cela vrsta članov družbe podcenjena, recimo sužnji, kolonizirani prebivalci, vse zavoljo tega, da se ohrani nizka cena delovne sile. Plačilo za gospodinjsko delo je bilo za nas del širše strategije, saj nismo hotele sprejeti miselnosti, da se moramo zaposliti, če se hočemo emancipirati. Hotele smo sporočiti, da me že delamo, nismo pa hotele pomagati ohranjati fenomena razvrednotenja reprodukcijega dela. To delo je bilo za nas srž kapitalizma, srž kapitalistične organizacije dela, obenem pa tudi steber drugih vrst izkoriščanja. Cilj našega boja ni bil dobiti si plačano delo zunaj doma, tako in tako smo bile vse zaposlene. Nikoli nismo rekle, da ženske ne bi smele delati zunaj doma. Za nas je bilo ključnega pomena prav reprodukcijsko delo, glede katerega si nihče dotlej ni postavljal vprašanj. Zahtevale smo plačilo za gospodinjsko delo, ne za gospodinje ali za ženske – torej plačilo za delo. Naša kampanja je bila dobro zasnovana, kajti če bi ženske, ki so delale kot gospodinje, iskale delo zunaj doma, bi zaradi pomanjkanja izobrazbe dobile kakšno slabo plačano službico. Poskušale smo dokazati, da obstaja povezava med ženskami, ki delajo zunaj doma za uborno plačilo, in dejstvom, da toliko žensk dela doma – brez plačila in družbenega priznanja.
Kaj menite o emancipaciji žensk iz t. i. višjega družbenega razreda, ki se dogaja na škodo priseljenk ali žensk iz deprivilegiranih slojev, ki za nizko plačilo opravljajo njihovo gospodinjsko delo?
Prej, ko sva govorili o ženskah, sva govorili o ženskih proletarkah, o ženskah iz delavskega razreda. Nisva govorili o ženskah na splošno, temveč o ženskah kot kategoriji izkoriščanega razreda, kajti v kapitalizmu so ženske postale sopomenka izkoriščanja. Ne gre torej za ženske kot biološko, temveč družbeno kategorijo: ženske, ki opravljajo določeno delo. V primeru žensk iz višjega družbenega razreda …
Izobraženih žensk, tako rekoč …
Ne, ne, razlika je zelo pomembna, med privrženkami plačila za gospodinjsko delo je bilo najti vse sorte žensk in sčasoma smo spoznale, da mnoge med njimi, ki bi jih lahko označili za pripadnice višjega družbenega razreda, nimajo nikakršnega nadzora nad bogastvom, ki ga uživajo. Nekatere med njimi so mi zaupale, da podpirajo našo kampanjo, saj jih od socialne podpore loči samo mož: »Če si bo moj mož jutri našel mlajšo in me zapustil, se kaj lahko znajdem na cesti.«
Zdaj govorite o filmu Otožna Jasmine …
Ja! Po drugi strani pa imamo ženske, ki imajo nadzor nad kapitalom. Kot recimo Christine Lagarde – ampak to so sovražnice, one so proti nam, one so soudeležene, so pajdašinje v izkoriščanju. Zato nikoli ne rečem, da so vse ženske moje sestre. V zgodovini so bile ženske pogosto soudeležene pri različnih oblikah izkoriščanja; recimo v nacistični Nemčiji, pri apartheidu v ZDA in v Južnoafriški republiki. Poudarjam, ženske so zame socialna in ne biološka kategorija!
Kako pa se koncept plačila za gospodinjsko delo pokriva z uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka (UTD)? Ste proti temu?
Ne, nisem proti, čeprav me ljudje včasih obtožujejo tega. Toda obstaja razlika med zahtevami po UTD in po uvedbi plačila za gospodinjsko delo. Zahtev po uvedbi UTD po mojem mnenju doslej še nihče ni podprl s politično teorijo, tako kot je bila podprta zahteva po plačilu za gospodinjsko delo. Naša kampanja je, po drugi strani, samo z omembo »gospodinjskega dela« razkrila celotno območje izkoriščanja, na katero nihče dotlej ni bil pozoren. Razvnela se je glasna debata, naša zahteva je združila različne vrste žensk. Pri UTD doslej še nismo bili priče takšni mobilizaciji, občasno je sicer slišati zahteve po uvedbi …
Ampak zdaj ni več čas za kakršnekoli boje, dovolj je, če stvar lajkaš na Facebooku …
Toda če v neko stvar verjameš, se je treba boriti! To so zelo pomembna vprašanja: kako predstaviti neko stvar, za katero se zavzemaš? Od tega je namreč odvisno, ali ti bo uspelo mobilizirati ljudi ali ne.
Pri UTD se mi zdi presenetljivo zlasti to, da je všeč tako levičarjem kot desničarjem.
Ja, in zaradi tega je temeljna razlika med UTD in plačilom za gospodinjsko delo po mojem tale: z zahtevo po plačilu za gospodinjsko delo smo izzvale tako državo kot kapital, ki smo jima predočile, da delamo že dolgo, da jim tako rekoč omogočamo preživetje, kapital in država pa se okoriščata z našim neplačanim delom že cele generacije. Zakričale smo jim, da je njihovo bogastvo (tudi) naše in da ga hočemo nazaj, da je to naša pravica. Veliko žensk se je čutilo nagovorjenih, počutile so se del te bitke, zavedele so se, da je njihova zasluga, da so njihovi možje hodili na delo. »Me smo motor kapitalizma,« so si rekle te ženske. Po drugi strani pa je UTD neodvisen od dela, je nekaj, kar bi dobili ne glede na opravljeno delo. Vprašanje je, kakšno moč je mogoče vdihniti takšnemu boju.
Vašo raziskovalno pozornost so pritegnile tudi afriške ženske in njihov boj za pravice. Predavali ste na univerzi v Nigeriji, ste ena od soustanoviteljic Odbora za akademsko svobodo v Afriki (Committe for Academic Freedom in Africa), bivanje v Afriki pa vas je brez dvoma navdihnilo za pisanje ene vaših najbolj znanih knjig, Caliban and the Witch. Mar ne gre za nekaj podobnega kot v srednjem veku, ko so po Evropi čarovništva obtoževali ženske, ki so bile pametnejše, bolj učene od drugih – ali že nekako štrlele iz povprečja, da so si zaslužile smrt na grmadi …? Je v Afriki enako?
Ne, sploh ne! Tudi v Evropi v 16. stoletju so bile čarovništva obtožene čisto navadne, proletarske žene, lahko so bile kmetice, ki so kaj vedele o kontracepciji ali so bile domnevno promiskuitetne ali so imele nezakonske otroke … Bile so, skratka, čisto povprečne ženske.
Danes pa so obtožbe čarovništva povezane s širitvijo kapitalistične ureditve. Čarovništva obtožujejo ženske v različnih afriških državah, pa tudi v Indiji in na Papui Novi Gvineji. Povezano je s privatizacijo zemlje in globalizacijo. Je posledica uničenja srenjske zemlje; ko zemljo olastninijo, se pravi, da jo dajo moškim, ženske ostanejo praznih rok in so obsojene na – neplačano delo, torej gospodinjenje doma. Ženske, ki se temu upirajo, so obtožene čarovništva. Zemljo si želijo pridobiti rudarske družbe ali prehranska podjetja, ki želijo gojiti poljščine za izvoz ali celo surovine za biogorivo. Afrika je ena najbogatejših celin, kar zadeva naravne vire.
Ja, in nekje ste zapisali, da so človekoljubne organizacije tiste, ki preprečujejo, da bi se afriško kmetijstvo in gospodarstvo razvila po domačih potrebah.
Ne, nikoli nisem obtoževala humanitarnih organizacij. Obtoževala sem Svetovno banko, Mednarodni denarni sklad (IMF) in Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO), nikoli pa ne človekoljubne pomoči. Svetovna banka, IMF in WTO, ki jih podpirata ameriška vlada in EU, izvajajo rekolonizacijo Afrike skozi proces strukturnega prilagajanja. Ta je bil Afriki vsiljen z vrsto strukturnih reform, končni rezultat pa je rekolonizacija Afrike, pravzaprav ponovna vzpostavitev kolonialnih razmerij na gospodarski ravni. Poteka s privatizacijo, z dezinvestiranjem države, vsiljevanjem proizvodnje za izvoz. V imenu dolžniške krize, ki so jo umetno ustvarili, so jim vsilili celo vrsto ukrepov, znanih pod imenom strukturno prilagajanje, s čimer se ponovno ustvarjajo kolonialna razmerja. Še dve stvari pri tem sta pomembni: človekoljubna pomoč ne obstaja. Poimenovanje je napačno, v resnici gre za zelo nečloveško pomoč, kajti to pomoč zlorabljajo. Vzemimo za primer pomoč v hrani: to pomoč ZN uporabljajo kot orožje za sistematično uničevanje kmetijstva v afriških in azijskih državah. Človekoljubna pomoč je kot človekoljubno posredovanje – ne obstaja, je le izgovor za vojaško delovanje.
Toda za to ne gre kriviti le mednarodnih organizacij, ki jih omenjate, svoj delež krivde nosijo tudi predstavniki afriških držav, ki so soudeleženi v tem …
Tudi v času trgovine s sužnji so imeli belski trgovci sodelavce v Afrike, plemenske poglavarje, ki so jim dobavljali sužnje. Tudi mnogo afriških vlad danes ravna tako. Toda za to jih ni mogoče kriviti, kajti ko se v kateri od afriških držav oblikuje vlada, ki se standardnim postopkom poskuša upreti, jo Svetovna banka in OZN napadejo, člane vlade pa pobijejo … Poglejte Thomasa Sankaro (predsednik Burkine Faso, znan tudi kot afriški Che Guevara; izvoljen 1983 in ustreljen 1987, vmes je poskušal izkoreniniti korupcijo in udejanjiti svoje levičarske ideje, op. p.)! Umorili so ga, ker se je upiral globalizacijskim procesom!
Omenjate, da so ženske v Afriki »novi moški«, da so steber družine – ker obdelujejo zemljo, vzgajajo otroke, jim posredujejo znanje …
V nemalo vaseh so afriške ženske vzele stvari v svoje roke, kajti moški se izseljujejo, predvsem mladi moški gredo v mesta iskat delo. To se ne dogaja le v Afriki, tudi v Mehiki, kjer se je visok delež prebivalstva izselil v ZDA. V mehiških vaseh pa so ostali ženske, otroci, stari ljudje – ki se morajo boriti za ohranitev pitne vode, gozdov, ki se zoperstavljajo mamilarskim kartelom. Tudi afriške ženske so v prvih bojnih vrstah. Ženske nikakor niso pasivne, upirajo se! V predavanju bom spregovorila o nasilju nad ženskami: nasilje nad ženskami in razširitev področja kapitalizma, to je moja tema – žrtve nasilja so prav zato, ker se upirajo! Ne gre le za nasilje v družini, kar nam pogosto poskušajo dopovedati institucije, gre tudi za institucionalno nasilje. Ženske se vsemu temu postavljajo po robu, saj so tiste, ki se ukvarjajo z reprodukcijo, poleg tega pridelujejo hrano in morajo vedeti, ali je voda neoporečna, ali se da v zemlji kaj pridelati. Tudi v Fukušimi so bile ženske tiste, ki so se organizirale in razkrinkale vlado, ki je prebivalce poskušala prepričati, da je tam vse v redu. Pa ni bilo, območje je bilo še radioaktivno in ženske so stopile skupaj in si kupovale geigerjeve števce!
Pogledi, let. 5, št. 19, 8. oktober 2014