Luc Ferry, filozof in nekdanji minister
Dober profesor je mnogo pomembnejši od interneta
Foto: Leon Vidic
09. 03. 2012
Z valovitimi črnimi lasmi, tankimi očalci in elegantno črno obleko Luc Ferry ne more skrivati, da se med francoskimi intelektualci ne uvršča ravno ob bok tistim, ki so izšli iz miselne dediščine študentskih demonstracij maja '68. Takratne nemire je v enem svojih filozofskih razmišljanj celo označil za prelomnico za francosko družbo, ki pa je v nadaljnjem zgodovinskem razvoju povzročila, da je ista družba nekako okostenela in se upira spremembam. Kljub vsemu je nekaj izjav nekdanjega ministra za mladino, izobraževanje, raziskovanje in visoko šolstvo, izrečenih med pogovorom s kolegico Lucijo Čok v Cankarjevem domu, poslušalcu dalo misliti, da Ferry le ni tako reakcionaren, za kakršnega ga francoski (levičarski) mediji radi označujejo. Prej bi te drobce iz njegovega razmišljanja lahko označili za – zdravo pamet.
»Danes je na spletu na voljo na milijone knjig. In če vaši otroci preberejo dve knjigi na deset let, kaj jim torej bodo vsi ti milijoni knjig? Na spletu je na milijarde koristnih informacij, a čemu nam bo vse to, če naših otrok ne zanima več književnost? «
Luc Ferry, letnik 1951, je študiral filozofijo in (med drugim) diplomiral na univerzi v Heidelbergu. Nemško odlično obvlada, v francoščino je prevajal velika dela nemških klasičnih filozofov, začenši s Kantom, in temeljna spoznanja priobčil v več sintetičnih filozofskih knjigah. Nemalo prahu je dvignilo tudi njegovo delo Novi ekološki red (prevedeno v slovenščino in izdano pri založbi Krt), kjer je ekologijo primerjal z ideologijami, kot sta nacizem in komunizem. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da si je s to knjigo nakopal hude zamere pri naravovarstvenikih. Ljubezen do narave slabo prikriva sovraštvo do ljudi, je ena ključnih misli v delu, ki skladno s podnaslovom Drevo, žival in človek analizira pojmovanje vseh treh elementov narave v različnih zgodovinskih obdobjih in skozi različne filozofske optike.
Od leta 1994 do 2002 je bil Ferry poklicno dejaven v šolstvu, zasedal je mesto predsednika nekakšnega nacionalnega kurikularnega sveta (Conseil national des programmes au ministère de l'Éducation nationale). Med letoma 2002 in 2004 pa je bil minister za mladino, izobraževanje, raziskovanje in visoko šolstvo. V pičlih dveh letih mu je vsaj dvakrat uspelo nakopati si sovraštvo javnosti: leta 2003 so po ulicah francoskih mest šolniki in študenti kričali proti njegovemu predlogu reforme visokega šolstva, ki naj bi omogočala večjo avtonomijo univerz in zagotovila skladnost z evropskim sistemom izobraževanja, prizadeti pa so v tem videli krčenje svojih pravic. Februarja 2004 je Ferry predlagal razvpiti zakon, ki prepoveduje nošenje vidnih verskih simbolov, od ovratnih križev do naglavnih rut, v šolah (zakon je bil pozneje s precejšnjo večino tudi sprejet).
Po izteku ministrskega mandata je vsem, ki so ga hoteli poslušati – in takih je veliko, saj Luca Ferryja kot elokventnega misleca pogosto vabijo v razne radijske ali televizijske oddaje –, zatrjeval, da se nikoli več ne bo vrnil v politiko. V Ljubljani se je mudil v začetku prejšnjega tedna, odzval se je na povabilo Francoskega inštituta in se udeležil pogovora na temo Šola in multikulturalizem: priložnost ali izziv? V poldrugi uri živahne diskusije je večkrat poudaril, da šola ne more biti krivec za vse. Prav tako ne more razrešiti vseh problemov, ki so se nagrmadili nad Francijo od zmagovitih in gospodarsko uspešnih šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, ko so z odprtimi rokami sprejemali priseljence iz nekdanjih francoskih kolonij v državah Magreba ali črne Afrike, zdaj pa so njihovi otroci stisnjeni v kot in zrinjeni v getom podobna blokovska naselja. Ni ti treba biti sociolog tipa Pierre Bourdieu, da ugotoviš, da se od tam ne da prebiti, da imajo bistveno več možnosti v življenju otroci družin, ki stanujejo v kakšnem uglednem pariškem okrožju v stanovanju, polnem knjig, kot pa potomci fizičnih delavcev iz severne Afrike. Vsi, ki trdijo, da bi morali učitelji poskrbeti za boljšo integracijo druge generacije priseljencev, bi morali vstopiti v razred v kakšnem od težavnih predmestij, stavim, da ne bi zdržali dlje kot četrt ure, se je pridušal Ferry. »Biti učitelj v eni takih šol je danes izjemno naporno, utrujajoče, jemlje ti voljo. Imam veliko prijateljev, ki učijo v takih predelih in so na robu depresije,« je zaupal pozneje, v pogovoru za Poglede. Zato ne prenašam socioloških razprav, kot je knjiga Machine à trier (ki je izšla oktobra lani in v kateri skupina avtorjev šolo prikaže kot stroj za poglabljanje razrednih razlik, op. p.), je nadaljeval. »Če bi sociologa, ki je to napisal, dali poučevat v tak razred, kaj pa bi naredil s svojo sociološko pametjo? Učenci so tam pasivni, omalovažujoči in podajanje znanja ima več skupnega s krotenjem živali kot s poučevanjem!«
Zakaj ste se, ko vam je potekel ministrski mandat, odločili, da se ne boste več vrnili v politiko? Zakaj ste sploh privolili v opravljanje ministrske funkcije?
K temu so me povabili, sicer pa sem se že leta poklicno ukvarjal s šolo in izobraževanjem. Potem pa mi je žena rekla: Če ne boš poskusil, si res reva! To sta bili dve krasni leti, brez dvoma najimenitnejše obdobje moje kariere. Toda to ni moj poklic; ko so mi po preteku mandata ponudili, naj ostanem v politiki, sem zavrnil. Odločil sem se, da se bom vrnil k pisanju knjig, to se mi zdi pomembnejše kot si razbijati glavo z ministrskimi opravki. Po pravici povedano imam še vedno precej moči, lahko pokličem vse svoje nekdanje ministrske kolege. Ko se pogovarjamo na štiri oči, mi priznavajo, da niso udejanjili niti desetino tistega, kar so si zadali za cilj, kajti vsi veliki projekti so danes globalizirani, zato je tem težje delovati samo na nacionalni ravni. Po eni strani je delo ministra zelo vznemirljivo, po drugi pa pogosto doživljaš razočaranja.
»Države, katerih gospodarstvo temelji na posnemanju, so že vnaprej obsojene na propad, države, kjer so v gospodarstvu v ospredju inovacije, pa bodo zmagale.«
Se vam torej zdi, da je pisanje knjig učinkovitejši način, s katerim lahko prispevate k izboljševanju družbe, kot opravljanje ministrske funkcije?
Ja, kar zadeva posredovanje novih idej, je odgovor gotovo pritrdilen. Kot minister imate namreč manj kredibilnosti, kar je sicer čisto upravičeno. Ste v nekem političnem mehanizmu, lojalni vladi, zato ste obvezani – če že ne lagati, pa vsaj redko govoriti resnico. To pa je za filozofa nesprejemljivo. Mislim, da imajo moje knjige, ki so danes prevedene v nekaj deset jezikov, mnogo bolj daljnosežen vpliv. Nazadnje sem bil v Braziliji, imel sem predavanja, kjer je občinstvo štelo kakšnih tri tisoč ljudi, in to je zame mnogo večji izziv kot govoriti na kongresu politične stranke, ki se ga sicer tudi udeleži enako številčno občinstvo, vendar gre za strankarske privržence.
Še preden ste prevzeli funkcijo ministra, ste vodili kurikularni svet, kar pomeni, da ste krojili pojem splošne izobrazbe. Se je njena raven, čeprav se šolski sistem v Franciji v zadnjih sto letih ni kaj prida spremenil, kot ste dejali v pogovoru z ministrsko kolegico Lucijo Čok, znižala?
Mesto predsednika kurikularnega sveta ni bila politična funkcija in na tej funkciji sem se veliko ukvarjal z vprašanji, zakaj se več časa namenja določenim vsebinam, zakaj prevladuje mnenje, da je v učnem načrtu pouk matematike pomembnejši od seznanjanja s kiparstvom ali glasbo. Ta vprašanja so se mi zdela zelo pomembna in želel sem odpreti javno debato. To po mojem mnenju namreč ne bi smela biti stvar učnega načrta, temveč stvar izbire. Zakaj imajo nekatere vsebine na lepem večjo veljavo in težo kot druge? Uspelo mi je, da se je razvnela javna razprava o teh temah, no, potem pa sem prevzel mesto ministra in se s tem nisem več ukvarjal.
Kar pa zadeva nižanje ravni splošne izobrazbe, se je v teh stotih letih zgodila demokratizacija šolstva. Ko sem se sam pripravljal na maturo, je ta zrelostni izpit opravilo štiri odstotke mojih vrstnikov. Danes je maturantov šestdeset odstotkov! Francoski šolski sistem je bil prej zelo elitističen in se je mogel pohvaliti z visoko ravnijo kakovosti, odkar se je demokratiziral, pa smo se znašli pred vprašanjem: kako združiti čedalje večjo množičnost izobrazbe in ohraniti raven kakovosti? Morali bi izpeljati neverjetno tranzicijo. Danes sta v Franciji dva milijona študentov, v mojih časih nas je bilo petdeset tisoč. Francoski šolski sistem je torej dobesedno eksplodiral, vanj so vključeni mladi iz vseh družbenih razredov in vseh narodnostnih skupnosti, postal je dobesedno množičen. Veliko časa bo treba, da se bo spet povrnila raven kakovosti, kakršna je bila zanj značilna pred demokratizacijo.
Kako pa si razlagate protislovje, da se je raven splošne izobrazbe v globaliziranem svetu znižala, medtem ko so zahteve na trgu delovne sile zrasle?
V globaliziranem svetu se zahodne države lahko enakovredno kosajo s konkurenco, ki jo predstavljajo BRIC (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska), samo na zelo specializiranih področjih. Francozi smo recimo dobri v izdelovanju letal znamke airbus, vlakov TGV, računalniških programov … Nemčija se osredotoča na ozko specializirane in visoko kakovostne sektorje. Delovna sila na področju sektorjev masovne porabe, na primer v tekstilni industriji, je tridesetkrat, štiridesetkrat manj plačana. Preživeti je torej mogoče le z zelo visoko, kakovostno izobrazbo. Zato bolj kot kdajkoli potrebujemo kakovosten sistem izobraževanja. Matematike, fizike, informatike na ravni znanstvenikov. Naj povem z enim stavkom: države, katerih gospodarstvo temelji na posnemanju, so že vnaprej obsojene na propad, države, kjer so v gospodarstvu v ospredju inovacije, pa bodo zmagale. Stroški proizvodnje v Evropi so namreč tridesetkrat dražji kot stroški proizvodnje na Kitajskem. Tam ne poznajo socialne države, nimajo sindikatov. Zaradi vsega tega v gospodarstvu potrebujemo visoko specializirane kadre. Raven splošne izobrazbe v takem okolju navidez šteje manj kot v meščanskem okolju iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Toda to je napaka, kajti splošna izobrazba je podlaga vsemu temu, in tudi v Franciji se po fakultetah ekonomske in naravoslovno-tehnične usmeritve uvaja vse bolj zahtevne učbenike splošne izobrazbe, precej ambiciozno je zasnovano tudi poučevanje zgodovine, filozofije.
Kakšna pa je pri višanju/nižanju ravni splošne izobrazbe vloga interneta?
Ah, internet je samo neki nov kanal. Pričakovalo se je, da se bo z internetom ogromno spremenilo, a tem napovedim nisem niti za trenutek verjel. Kot kanal je internet sicer izjemnega pomena, kaj več kot to pa ne. Poglejte: danes je na spletu na voljo na milijone knjig. In če vaši otroci preberejo dve knjigi na deset let, kaj jim torej bodo vsi ti milijoni knjig? Na spletu je na milijarde koristnih informacij, a čemu nam bo vse to, če naših otrok ne zanimata več književnost in zgodovina? Težava torej ni v internetu. Tisto, kar mlademu človeku res spremeni življenje in pojmovanje, so dobri profesorji, ne glede na to, kdaj nam prekrižajo pot. Izjemni so lahko vzgojiteljica v vrtcu, profesor v srednji šoli ali predavatelj na fakulteti. Vsi smo se v življenju srečali s profesorjem, ki je s svojo osebnostjo vplival na nas: gre za karizmatične ljudi, zaradi katerih se učimo, ker v njihovih očeh nočemo obveljati za nevedne bebce. Dober profesor je zato mnogo pomembnejši od interneta! Zato ne verjamem, da bo internet sprožil revolucijo mišljenja. Tudi v Franciji so ljudje, ki so se specializirali na razširjanje tez, da je internet zabloda, da se stvari dogajajo prehitro, da imamo pri tem opravka s komunikacijo, vsebina pa je v drugem planu, da je naše razmišljanje zato vse bolj plitvo … Vse to so oslarije! Naši otroci se morajo naučiti uporabljati internet, ki nam omogoča dostop do morja informacij, koristnih pri pisanju doktoratov, knjig. Nikoli pa ne bo nadomestil človekovega razmišljanja. To je preprosto zabloda, slepa ulica človeške družbe.
Je po vašem mnenju multikulturnost vrednota levice; se vrednote sploh da deliti na leve in desne?
Multikulturnost je bila dolgo vrednota skrajnih desničarjev, predvsem desničarjev, ki so nasprotovali revolucijam po Evropi, pri čemer imam v mislih predvsem francosko revolucijo, pa tudi revolucionarna gibanja v Angliji in Nemčiji. Veliki romantični protirevolucionarji, ki so bili sovražni do idej razsvetljenstva, enciklopedistov, do dediščine francoske revolucije in demokracije nasploh – eden najbolj znanih je Edmund Burke –, so bili multikulturalisti. Bili so namreč prepričani, da more človek obstajati šele v neki skupnosti, da se realizira kot njen član. Iz te perspektive so se torej zavzemali za soobstoj različnih skupnosti. V trenutku, ko se je začela dekolonializacija, pa se je multikulturalizem preselil k levici. Kot protistava kolonialističnemu univerzalizmu so se razvneli boji za nacionalno osvoboditev, za črnsko svobodo, za osamosvojitev afriških držav. Trenutek, v katerem je multikulturalizem kot vrednota prešel z desnega političnega pola na levega, je zelo zanimiv, a malo proučevan. Iz tega se je razvil anglosaški model, v katerem etnične skupnosti živijo druga ob drugi. V Nemčiji, Angliji, v ZDA priseljenci živijo malone v getih, Little Italy ali Chinatown v New Yorku, Judje v Brooklynu. Danes pa to ni vrednota levice, temveč ekstremne levice.
Kaj pa človekove pravice, so te lahko univerzalna vrednota?
Ja, saj izvirajo iz ideje, da je človek bitje, ki je vredno spoštovanja, neodvisno od svoje pripadnosti skupnosti – ne glede na versko, narodnostno, jezikovno pripadnost. Opraviti imamo z univerzalizmom in abstrahiranjem – človek je abstrahiran pripadnosti različnim skupnostim. Ta ideja, ki je temelj demokracije in moderne republikanske ureditve, je naravnost sijajna. Afričana ne spoštujem samo zato, ker je temnopolt, temveč zato, ker je človek – več kot temna barva njegove polti šteje podatek, da je človek. Ženske ne spoštujem samo zato, ker je ženska, saj so tudi ženske ljudje (stavek se v francoščini sliši kot zabavna besedna igra: »... parce que les femmes sont des hommes comme les autres«, op. p.), temveč zato, ker je človek. Nekoga ne moreš spoštovati samo zato, ker je drugačen, temveč zato, ker je enak. V tem je pomen človekovih pravic, ki ostajajo velika ideja – in so pravzaprav nasprotje multikulturalizma. Kajti multikulturalizem zapoveduje, da nekoga spoštuješ samo zato, ker pripada neki določeni skupnosti.
Če se povrneva k šoli: eno od vaših glavnih prizadevanj, ko ste prevzeli ministrsko mesto, je bila bitka za izkoreninjenje nepismenosti. Kaj to pomeni?
To pomeni, da ima dvajset odstotkov mladih pri osemnajstih letih povsod po Evropi velike težave s pisnim in ustnim izražanjem. Teh težav je manj v državah, ki so, kako bi rekel, manj moderne. Bolj ko so države moderne, več težav imajo šoloobvezni otroci z branjem, pisanjem in ustnim izražanjem. Kdo je torej kriv za to, da naši otroci ne znajo pisati in delajo ogromno slovničnih napak? Krive so t. i. aktivne metode, po katerih zadnjih štirideset let poskušajo poučevati pedagogi. Toda učenje jezika, naj gre za slovenščino ali francoščino, nima kaj prida skupnega z invencijo, s kreativnostjo. Učenje jezika je čista tradicija, dediščina. Kreativnosti na področju slovnice bi po mojem mnenju lahko rekli tudi slovnične napake. To je bistvo problema! Razvili so cel kup novih pristopov poučevanja, denimo samonarek in podobne traparije, ki spodbujajo kreativnost, inovativnost in samoizražanje. Vse to na škodo učenja na pamet in slovničnih pravil. To je katastrofa! In takšno razmišljanje še zdaleč ni reakcionarno, moj diskurz je modernističen. Bodite reakcionarni, kar pomeni, bodite modernistični, povrnite se k tradicionalnim metodam, da se bodo vaši otroci naučili brati in pisati. Nič ni bolj modernega od tega! Povsod po razvitem svetu – drugje pa ne! – smo priča upadanju obvladanja jezikovnih veščin. Otroci po Evropi, po Združenih državah, vsepovsod, niso več sposobni normalno končati enega samega stavka, prebrati enega časopisnega članka ali celo cele knjige, ker jim je pretežko razvozlavati napisano. To je škandal! In to nima nič opraviti z internetom, s televizijo, to so neumnosti, to je posledica izobraževanja. Vse sodobne izobraževalne metode pa dajejo prednost inovativnosti, kreativnosti … , ki pri učenju jezika kratko in malo nič ne koristijo. Jezik je zelo konservativna stvar, zato mora biti táko tudi poučevanje.
Pogledi, št. 4, 22. februar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Dialogi:
|
komentarjev: 3
09.03.2012 Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
