Dr. Žiga Turk, minister za izobraževanje, šolstvo, kulturo in šport
Elite imajo odgovornost do družbe
Foto: Jure Eržen
05. 03. 2012
Še noben minister za kulturo ni doživel sprejema tako na nož kot dr. Žiga Turk. Res pa je tudi, da noben dosedanji minister za kulturo ni hkrati vodil še resorjev za izobraževanje, znanost in šport. In bil pri tem zapletenim razmeram in srditemu delu javnosti navkljub optimističen.
»Če vzamete obstoječi Nacionalni program za kulturo in si ogledate apetite po financiranju, boste hitro ugotovili, da je zadeva preprosto nerealna.«
V marsičem bi se dalo reči, da tako na področju znanosti kot kulture v obdobju po osamosvojitvi sistemsko ni prišlo do resnejših sprememb. Je to tudi vaša izkušnja? V tem času ste bili tudi sami profesor na ljubljanski gradbeni fakulteti.
O tem sem že pisal v Viziji 20 + 20. Številna področja javnega sektorja so bila izolirana od sprememb, ki so vplivale na gospodarstvo. To se je znašlo v socialno tržnem gospodarstvu in globalizaciji. Marsikateri izmed javnih podsistemov pa ni na takšen način udeležen v svetovni tekmi; vsaj neposredno ne, čeprav znanost marsikje odlično tekmuje v mednarodni konkurenci.
Ob tem pa brez dvoma drži, da so organizacijske oblike zvečine ostale takšne, kakršne so bile pred desetletji in v drugem sistemu.
Je njihova prenova eden od izzivov tega mandata ali gre za tako velik zalogaj, da bo zahteval več kot en mandat?
To je bil izziv vseh dosedanjih mandatov, je pa verjetno, da bo finančna kriza in iz nje izhajajoča potreba po racionalizaciji dodatna spodbuda za tak projekt.
Kulturnega področja sicer niste spremljali od znotraj, kako pa ste doživljali spremembe v kulturi kot uporabnik?
Mislim, da se je na področju kulture razvil razmeroma močan in bistveno aktivnejši nevladni sektor. Tudi javni zavodi ponujajo veliko vrhunske produkcije, tako da imam kot potrošnik kulture občutek, da mi je na voljo vedno več zanimivih predstav, knjig, filmov in drugega. Tudi v evropskem in svetovnem merilu imamo nekaj vrhunskih posameznikov tako v kulturi kot v znanosti.
V znanosti je mednarodna relevantnost verjetno lažje merljiva. Javni interes v kulturi je morda bolj obrnjen navznoter, vzpostavlja nacionalno identiteto. Nekateri slovenski klasiki v evropskem kontekstu morda niso ravno temeljni avtorji, za slovensko identiteto pa so bistveni.
Pa saj gre denimo pri Prešernu za duha največjega svetovnega formata, ki pa bi ga večji narod zagotovo učinkoviteje promoviral. Podobni osebnosti sta tudi Jože Plečnik in Boris Pahor. Kakovost ni sporna, vprašanje pa je, kaj smo in kaj bi še lahko naredili, da bi jih svetovni javnosti bolje predstavili.
V predstavitvi pred parlamentarnim odborom ste v zvezi s kulturo zelo ambiciozno uporabili pojem smisel.
Prepričan sem, da je kultura sprejeta kot temelj identitete slovenskega naroda. Pisal sem že o tem, kako je bila celo v prejšnjem sistemu sprejeta kot politično korektna komponenta narodove identitete, medtem ko podjetniki, tehnična inteligenca ali slovensko meščanstvo to niso bili. Pri večini drugih narodov so narodotvorne osebnosti tudi vojskovodje, pri nas pa smo Maistra dvignili iz pozabe šele po osamosvojitvi. Podobno se nikoli ni kaj prida omenjalo, da so bili za razvoj slovenskega jezika ključni številni duhovniki s Trubarjem in Vodnikom na čelu.
»Osnovno vprašanje danes ni to, ali je kultura temelj naše identitete in tudi državnosti. Seveda je – pravo vprašanje pa je, če bi bila lahko še kaj več? Je samo referenčna točka naše preteklosti ali je tudi del naše prihodnosti?«
Osnovno vprašanje danes ni to, ali je kultura temelj naše identitete in tudi državnosti. Seveda je – pravo vprašanje pa je, če bi bila lahko še kaj več. Je samo referenčna točka naše preteklosti ali je tudi del naše prihodnosti? Je kultura, če sem nekoliko provokativen, muzejski eksponat ali je nepogrešljiv kazalec poti naprej? Na predstavitvi sem želel izpostaviti prav to komponento kulture kot bistvene sestavine prihodnosti Slovenije. Ključno se mi zdi zavedanje, da samo v kulturnem okolju v najširšem pomenu besede lahko tudi gospodarstvo in znanost prideta do izdelkov in storitev, ki bodo globalno konkurenčni.
Intelektualna inovativnost na znanstvenem in poslovnem področju ter bogata kulturna ponudba ne moreta obstajati druga brez druge: dobre ideje, nova znanstvena vprašanja, novi tehnološki problemi se porajajo v okolju, kjer je ustvarjalnost doma na vsakem koraku, tudi v galerijah, muzejih, knjižnicah, klubih, kjer se najrazličnejši ustvarjalci nenehno srečujejo drug z drugim in izmenjujejo čim številnejše spodbude tako z umetniškega kot z bolj racionalnega pola življenja. Kje na svetu so tehnološka in podjetniška središča? Brez izjeme tam, kjer je močna tudi kultura: San Francisco, New York, Boston, okolica Londona, Berlin, v vseh teh mestih imate preplet kulture, posla in tehnologije.
Del stimulativnega okolja za kulturo in za znanost je povezanega tudi z davčnimi spodbudami. V Sloveniji so tako vaši predhodniki na ministrstvu za kulturo kot tudi nekateri znanstveniki trdili, da je bila ovira za to doslej na ministrstvu za finance. Razmišljate o tem, da bi poskusili končno odpreti ta kanal za nova sredstva?
Vsekakor. V marsikateri državi se številni projekti (so)financirajo tudi z davčno spodbujenimi vlaganji. Zavzemal se bom za to, da bi te stvari smotrneje uredili tudi v Sloveniji, in se bom o tem čim prej pogovoril s finančnim ministrom. Moramo pa se zavedati, da bo vrsta tistih, ki bodo finančnega ministra prepričevali o tem, da so oni izjema in zato upravičeni do posebnih olajšav, nedvomno zelo dolga.
Mislim, da bi bilo najbolje, če bi v en sam paket združili razne fundacije, donacije in podobno na vseh področjih, z dobrodelnostjo vred. Pri nas je v danih razmerah paradoksalna situacija, ko nevladne organizacije v pretežni meri financira država, torej vlada, s čimer se tako rekoč zanika njihovo ime. Na tem področju bomo vsekakor delali, razumeli pa boste, da v tem trenutku žal to ne more biti prioriteta.
Kdaj pa bo?
Trenutno se država ukvarja s tem, kako stakniti konec s koncem. Te škarje so se odprle za dve milijardi evrov na leto.
Ampak saj ravno zato dve desetletji ni bilo sprememb – ker država teh področij ni spustila iz rok.
To drži, velik del teh dejavnosti je ostal vezan na proračunske vire. Ni prišlo do nekakšne pozitivne privatizacije, ki bi jo omogočile zasebne donacije in drugi viri financiranja.
Lani so bili velika zgodba na ministrstvu za kulturo trije odstotki sredstev za delovanje javnih zavodov, ki so bili preusmerjeni k nevladnim organizacijam. V javnih zavodih, kjer so plače fiksne, je to neposredno zarezalo naravnost v produkcijo. Zadeva se ni razrešila, bo pa razmerje med tako imenovanimi programskimi (plače) in projektnimi (produkcija) sredstvi verjetno tudi tema tega mandata.
Podrobnosti ne poznam, moje izhodišče pa je, da mora državljane zanimati produkcija, ne pa to, ali je nekaj nastalo v takšnem ali drugačnem institucionalnem okviru. Zanimati jih mora, da je produkcija čim obsežnejša, čim bolj pestra in vrhunska; če je pri tem nevladni sektor učinkovitejši od vladnega, verjetno pomeni, da se bo moral vladni sektor nad tem zamisliti. Minister ni varuh monopola javnega sektorja, temveč je njegov edini interes, da javnost za javna sredstva dobi kar največ in najboljše.
Prav tako v prejšnjem mandatu so začeli velik projekt modernizacije javnih zavodov. Ob predstavitvi predloga delovne skupine je bila izpostavljena želena večja avtonomija zavodov, ob tej pa je bila poudarjena tudi pristojnost »večinskega financerja«. To je seveda država. Na prvi pogled se zdi, da bi bila ta modernizacija lahko bolj radikalna.
Za zdaj sem s tem predlogom seznanjen le v obrisih; mislim, da gredo premiki v pravo smer, podrobnosti in posledic pa še ne poznam. Vsekakor se mi avtonomija zdi nekaj, kar bi morali pozdraviti, seveda pa mora biti vezana na jasno opredeljeno odgovornost, še zlasti, če je povezana z večinskim javnim financiranjem.
O odgovornosti je nedavno v Sobotni prilogi Dela pisal Luka Novak: opozoril je, kako si uradniki na ministrstvu in razne komisije, pri institucijah pa sveti zavodov in strokovni sveti medsebojno podajajo odgovornost, ki je zaradi številnih instanc zelo ohlapna.
V Sloveniji smo uspeli oblikovati sistem, v katerem se je država poskušala odpovedati možnosti, da bi o čemerkoli odločala. Odločanje smo prenesli na naštete organe, na razne agencije in podobno, ki pa jih spet imenuje država, tako da se oboji lahko sklicujejo drugi na druge. Hkrati so odgovorni vsi, realno pa ni nihče. Prepričan sem, da ni prav, če država delegira odločanje nekam drugam, češ da naj bi se s tem izognila političnemu vplivu, ki naj ga ne bi bilo. Naloga države je po mojem mnenju v ustvarjanju, ki bi zagotavljalo uravnoteženje in nadzor, checks and balances, kot rečejo v anglosaškem svetu. V praksi to pomeni, da mora imeti vsaka institucija protiutež v nekem organu, ki jo nadzoruje in ki ima po možnosti nasprotne interese. Tako sistemsko vgrajeno nasprotje nato skrbi za to, da ne prihaja do anomalij.
Uveljavljanje takšnega institucionalnega okvira bi bila vsekakor radikalna sprememba. In odgovornost.
In verjetno tudi koristna sprememba.
V koalicijski pogodbi je navedena operacionalizacija nacionalnega programa za kulturo, za katerega v pogodbi piše, da je sam postal birokratska ovira. Imate že urnik in roke za glavne naloge ministrstva?
Urnika še ni, gotovo pa bomo obstoječe gradivo vzeli kot osnovo in nato poskušali narediti dokument, ki bo vseboval odločitve. Če je v nekem dokumentu vse ali pa če ni nič, med tem ni kakšne res bistvene razlike. Tudi v matematiki se ničla in neskončnost pri marsikaterem problemu zelo podobno obnašata.
Cilj je pripraviti strateški dokument in poskrbeti, da to ne bo seznam neuresničljivih želja. Če vzamete obstoječi dokument in si ogledate apetite po financiranju, boste hitro ugotovili, da je zadeva preprosto nerealna.
Tik pred najinim pogovorom ste imeli tiskovno konferenco, na kateri ste jasno povedali, da državnega denarja za univerzijado ne bo. Po več letih je bil to odločilen korak, in to v prvem tednu nove vlade.
Tega nisem naredil z lahkim srcem, ampak naša osnovna odgovornost je do davkoplačevalcev in do državljanov, nenazadnje pa tudi do organizatorjev, ki so mesece živeli v agoniji, ne da bi vedeli, ali prireditev bo ali je ne bo.
Prvi teden, ja, ampak nekaj morate vedeti: če bi se odločil, da bom zagovarjal ta v marsičem vprašljivi projekt, bi imel velike težave vsakič, ko bi k meni prišel direktor te ali one institucije s takim ali drugačnim izrednim stroškom. Kako bi lahko komurkoli rekel ne, če bi imel za sabo 15 ali celo 20 milijonov vložka v zimsko univerzijado?
Želel bi si, da bi bila ta odločitev signal vlade večjim ali manjšim skupinam, ki si želijo organizirati razne prireditve, ob tem pa po možnosti tudi zgraditi kakšen objekt, ki ga brez tiste prireditve ne bi gradili. Zgodi se, da tovrstni organizatorji nimajo povsem jasnega finančnega načrta in po tihem računajo, da bodo v neki točki projekt preložili v breme države. Takih projektov poznamo kar nekaj in da bi se jim v prihodnje izognili, je skrajni čas, da država reče: če imate denar, seveda, organizirajte, če ga nimate, pa ne pričakujte, da vas bo reševala država.
V Sloveniji se javni interes pogosto kaže kot nekaj, kar je bolj v interesu prejemnikov javnih sredstev kot pa uporabnikov njihovih storitev, se pravi javnosti oziroma občinstva ali, pompozno rečeno, nacionalne kulture. Tukaj smo na spolzkem terenu: na eni strani hitro pridemo do demonizacije trga kot populističnega mehanizma, na drugi pa gotovo drži, da je treba kulturo vpeti v širše družbene procese, o čemer ste že govorili. Ste morda lahko bolj konkretni glede korakov, ki jih načrtujete v začetni fazi?
V Sloveniji poznamo koncept nacionalnega interesa, ki nam je v preteklih letih naredil ogromno škode. V praksi se običajno izkaže, da gre za povsem zasebne interese. Žal bi se kaj podobnega kdaj lahko reklo tudi za javni interes, kar pa seveda ne pomeni, da bi h konceptu javnega interesa morali a priori pristopati z nezaupanjem. Nesporno je v javnem interesu, da imamo v Sloveniji živo, raznoliko, dinamično kulturno sceno. Nihče tudi ne ugovarja dejstvu, da se ta scena ne more financirati samo s prihodki od vstopnic – se pravi samo z denarjem tistih, ki imajo nekakšen osebni interes za to sceno.
Javni interes je zagotovo tudi, da imamo v državi resnico-ljubne medije, ki s svojim delovanjem omogočajo participatorno demokracijo.
Seveda pa to ne pomeni, da je v javnem interesu vse, kar nekomu pade na misel, da bi počel ali organiziral.
V glavnem velja, da je korektiv trga oziroma populizma – stroka: pogosto se javni interes brani z njeno avtoriteto. Velikokrat pa slišimo tudi očitek o strokovnem klientelizmu, o veliki medsebojni prepletenosti posameznikov, ki izmenično sedijo v številnih strokovnih komisijah ministrstva.
Stroka se pogosto uporablja kot pozitiven argument zoper skorumpirano politiko. Kot alibi zveni zelo prepričljivo, ima pa lepotno napako: le redko boste našli problem, o katerem so vsa strokovna mnenja enoznačna. Vedno boste našli strokovnjake, ki bodo o določeni stvari trdili eno, in enako ali vsaj zelo podobno kompetentne strokovnjake, ki bodo trdili nekaj drugega. Tako je celo v tehniki in v gradbeništvu, čeprav je v tehniki določene stvari lažje kvantificirati, kar debatam daje bolj oprijemljiv kontekst.
Dejstvo je, da so stroke po korenu lastnega imena – ozke, se pravi specializirane. Problem politike pa je, da se pogosto srečuje s pravilnimi mnenji različnih strok, ki pa se v večji ali manjši meri izključujejo. Politika mora npr. ob gradnji cest uskladiti pravilno mnenje prometnikov s pravilnim mnenjem okoljevarstvenikov, oboje pa z interesi varovanja kulturne dediščine pa še posameznikov, ki so lastniki zemlje.
Seveda je treba upoštevati strokovna mnenja, obenem pa se moramo tudi zavedati, do kod sega njihov domet. Stroke so dobronamerne, a zgodi se, da ne vidijo celotne slike. Naloga politike pa je, da na osnovi mozaika različnih strokovnih ocen sprejema odločitve in v pretežni meri tudi prevzame odgovornost zanje.
Vlado Miheljak vam je v svoji kolumni očital antielitizem, ker ste v istem stavku omenili umetnost in prodajo vstopnic v Stožicah. Se vam zdi, da se to nujno izključuje?
Ne vem točno, na kaj se je skliceval dr. Miheljak. Lahko pa vam povem, da sem v prvem tednu svojega tokratnega ministrovanja nagovoril kolege s slovenskih univerz in jim položil na srce, da so kot visokošolski učitelji elita. To pa predvsem pomeni, da imajo določeno odgovornost do družbe, v kateri živijo, da ta družba sliši svojo elito. Tako svoje delo razumem tudi sam in v tem smislu gotovo nisem antielitističen.
To velja tudi za kulturo: umetniki so gotovo prav tako elita kot znanstveniki in vodilni gospodarstveniki, pa še kdo, pri tem pa prav tako velja, da večje sposobnosti pomenijo predvsem večjo odgovornost.
Kaj bi si ob koncu mandata želeli predstaviti kot merljive spremembe, ki ste jih dosegli med svojim vodenjem ministrstva?
Merjenje v znanosti in šolstvu je mogoče in imamo organizacije, ki to delajo, včasih z velikimi težavami, ker npr. članek v fiziki ni isto kot članek v pravu. Kulturo in umetnost je še dosti težje kvantificirati in štetje, npr. prodanih vstopnic ali števila nastopov lahko vodi k upadanju kvalitete in vrhunskosti na račun kvantitete in popularnosti.
Ste prepričani, da v okvir tega »superministrstva« sodi tudi direktorat za medije? V decembrskem intervjuju za Delova Ozadja ste dejali, da ni potrebe po posebni medijski zakonodaji, ker da vse ustrezno ureja ustava.
V medijih se zaradi tehnoloških sprememb trenutno dogajajo tektonski premiki. To velja za ves svet, Slovenija ni nobena izjema, razen morda v tem, da se družba skoraj bolj ukvarja z mediji kot mediji z družbo. Dejstvo je, da družba za svoje delovanje potrebuje resnicoljubne, kakovostne medije in da se medijske družbe po svojih močeh borijo za svoj delež medijskega kolača. Ministrstvo bo največ naredilo za medijsko področje, če bo medije pustilo pri miru, kot smo se zavezali v koalicijski pogodbi.
Pri tem pa morajo svoje narediti tudi novinarji: če denimo vzamem v roke The Wall Street Journal, berem članke in nikjer ne zaznavam, kaj si misli novinar. Predstavi mi dejstva in dejavnike, ki vplivajo nanje. Potem pa pridem do mnenjskih strani, kjer so komentarji in različne vrednostne in drugačne opredelitve do teh dejstev. Nekateri teksti na teh straneh so podpisani, drugi pa ne, kar pomeni, da za njimi stoji uredniška politika časopisa. Pri nas so ti žanri marsikdaj pomešani. Gotovo pa to vedo tudi bralci in danes si pri iskanju medijskih vsebin lahko pomagajo z množico ponudnikov.
Pogledi, št. 4, 22. februar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
