Mila Turajlić, režiserka
Film je naravni zaveznik diktatorjev
Foto: Blaž Samec
15. 02. 2012
Na njeni vizitki piše »Mila Turajlić, filmmaker«. Na hrbtni strani je črno-bela slika Josipa Broza s pipo, v elegantnem svetlem suknjiču in v lagodno zleknjenem položaju. Mila Turajlić se je rodila eno leto pred Titovo smrtjo. Najbrž je bila prav zaradi tega najprimernejša za snemanje dokumentarca o »državi, ki ne obstaja več, razen v filmih«. Dovolj mlada, da na polpretekle dogodke gleda kot na film, in dovolj stara, da se zaveda, da je »zgodovina filma zgodovina ustvarjanja zgodovine« – misel francoskega filozofa Jacquesa Rancièra, s katero se začenja njen dokumentarec Cinema Komunisto.
»Beograd me kliče! To je fenomenalno mesto, čeprav je bilo tolikokrat zbombardirano in uničeno, premore neko energijo, zaradi katere se vračam.«
Celovečerni izdelek Turajlićeve bi zaradi obilice posnetkov s Titom v glavnem kadru zlahka razglasili za še en patetični krik jugonostalgije. Maršal na prizorišču snemanja Bitke na Neretvi in tri leta pozneje še Sutjeske (kjer ga je, na njegovo lastno željo, upodobil nihče drug kot Richard Burton), Tito, zatopljen v film, predvajan na domačem kinoprojektorju, pa mondene zabave ob robu puljskega filmskega festivala. Toda snovalka dokumentarca je po arhivih pobrskala globlje in poiskala tudi zgodbe in posnetke, ki so diktatorja prikazale v groteskni luči in razgalile vso bedo sedanjosti: še zdaj plačujemo račune za čase, ko smo se imeli dobro, je povedal eden od nastopajočih. Nič pa ne spremeni dejstva, da so bili zlati časi jugoslovanske kinematografije res zlati, da se je v filmskem mestu Košutnjak snemalo razkošne koprodukcije z zvezdniki, kot so Alain Delon, Franco Nero ... in da samemu vodstvu države za snemanje partizanske epopeje ni bilo težko odriniti nekaj sto milijonov dinarjev iz deviznih rezerv. Ali za potrebe filma razstreliti čisto pravega mostu. Le kdo si ne bi želel ustvarjati filmov v taki državi?
Med premiero dokumentarca Cinema Komunisto v Kinodvoru sem se pogosto nasmejala, pa tudi sicer je bilo med občinstvom nemalokrat slišati hahljanje. Je tak odziv na vaš film pravilen?
Pravzaprav sem hotela doseči, da bi se nasmejali in razjokali. Zelo je razširjeno prepričanje, da morajo biti zgodovinski dokumentarci dolgočasni, jaz pa sem hotela povedati vznemirljivo zgodbo. Najbizarnejši poklon, ki ga slišim od gledalcev, je zato ta, da moj izdelek sploh ni videti kot dokumentarni film. Po drugi strani pa se mi prav ta preplet tragičnega in komičnega, ta tragikomičnost, zdi tisti element, s katerim se da nekdanjo Jugoslavijo odlično predstaviti.
Ali film drugače sprejemajo gledalci, ki so nekoč živeli v Jugoslaviji, kot tisti, ki so državo poznali le od daleč? Kako ga je, denimo, doživljala publika v Trstu, kjer ste na festivalu dokumentarnega filma Alpe Adria Cinema januarja 2010 dobili prvo nagrado?
V Trstu so blazno navijali za partizane, nisem vedela, da so tako navdušeni nad njimi! Film pa ima več plasti in do nekaterih se lahko dokopljejo samo ljudje, ki so to državo poznali od znotraj, veliko je skritih pomenov med vrsticami. Toda ker sem dokumentarec zavestno delala za tuje občinstvo, ga zlahka spremljajo tudi tisti, ki o Jugoslaviji prej niso vedeli nič.
Ste imeli kaj težav s pridobivanjem dovoljenj za snemanje? V Titovi rezidenci na Užiški, na Brionih …?
Povsod sem imela težave – razen na Brionih. Za Užiško smo dovoljenje čakali leto dni, čeprav je vsa v ruševinah, ogromno časa je preteklo, preden so nam odobrili dostop do arhivov.
Se je tudi vam zdelo, da posnetki mladih ljudi iz vašega dokumentarca, ki na športnih stadionih mahajo Titu v pozdrav, spominjajo na masovke iz Severne Koreje, ki se jim danes smejimo? Navsezadnje je bil tudi Kim Džong Il strašen filmofil – od kod ta navdušenost diktatorjev nad filmom?
Ja, ampak ko gledam Severno Korejo, vidim kup hipnotiziranih mladih ljudi z odsotnim pogledom, medtem ko so se Jugoslovani, vsaj tako se mi zdi, vendarle zavedali, da je to samo igra, ni pa zaslediti patologije, strahu in množične zamaknjenosti. Masovke so bile resda značilnost vseh komunističnih režimov, a se je Jugoslavija kljub vsemu od Severne Koreje nekoliko razlikovala po stopnji svobode, ki so jo uživali njeni državljani.
Dejstvo, da so diktatorji tako navdušeni nad filmom, pa je tudi zame zelo zanimiv pojav! Tudi Stalin je slovel po tem, da si je ogledal veliko filmov. Morda bi se to dalo razložiti tako, da so ti ljudje, poimenujmo jih očetje naroda, zelo dobro vedeli, kako se gradita mit in kult osebnosti. Film pa je za gradnjo mitov imeniten medij, zato so diktatorji v filmu verjetno prepoznali naravnega zaveznika, ki jim je pomagal pri tem, kar so odlično obvladovali: manipuliranje s čustvi.
V Cinema Komunisto so predstavljeni različni ljudje, ki so sodelovali v jugoslovanski kinematografiji, od legendarnih Veljka Bulajića in Bate Živojinovića do manj vidnih, direktorja studiev in Titovega osebnega kinooperaterja. Vsem je skupno, da so se v prejšnjem režimu dobro znašli. Kako so doživeli prehod iz t. i. zlate dobe jugoslovanskega filma v nič kaj zlato sedanjost?
Njihove usode so različne, nekateri so se tudi v novih časih znašli, drugi so bili preveč zmedeni in razočarani, da bi se postavili na noge. Stopnja zagrenjenosti zaradi nekega novega obdobja, v katerem ljudje niti malo ne spoštujejo tega, kar so dosegli v bivši državi, pri vseh ni bila enaka. Titov kinooperater Aleksandar Konstantinović Leka je že prej živel mirno in skromno, nikoli se ni imel za junaka, na žalost pa je umrl, preden je moj dokumentarec doživel premiero. Veljko Bulajić in Bata Živojinović pa sta, denimo, še naprej dejavna v filmski stroki.
Kaj pa je z drugim velikim junakom dokumentarca, filmskim studiem Avala, katerega prostori so prikazani v obeh obdobjih: v času zlate dobe, ko so v t. i. filmskem mestu snemali visokoproračunske koprodukcije, in danes, ko se po skladovnicah kostumov in filmskih rekvizitov dobesedno nabirajo pajčevine?
Avala film je marca leta 2011 objavil bankrot in od takrat je pod stečajno upravo, tam ni zaposlen nihče več. Ta čas se pripravljajo na prodajo, pregledujejo, kaj jim je še ostalo in kaj lahko brez škode zavržejo. Nič kaj svetla prihodnost, torej. Filmske posnetke, arhiv pa bodo predali v skrbstvo kinoteki, kjer bodo poskušali rešiti, kar se bo dalo. Kostumi, rekviziti ipd. pa bodo najbrž končali v smeteh. Na žalost …
Ali vas mika, da bi si kaj od tega vzeli za spomin?
Ja, saj si bom, če mi bodo dovolili. Pri Avala filmu ni enako kot v beograjskem hotelu Metropol (kjer so bivali vsi največji zvezdniki, od Orsona Wellesa do Richarda Burtona, Sophie Loren in Alfreda Hitchcocka, op. p.), ki so ga prav med snemanjem dokumentarca začeli prenavljati in sem si lahko vzela nekaj kosov stare opreme, ki so pričali o zlati dobi.
Eden najbolj zanimivih in najmanj znanih likov, prikazanih v vašem filmu, je Dan Tana – izseljenec, očitno judovskega rodu, ki je v petdesetih letih zapustil SFRJ in se uveljavil v Hollywoodu. V sedemdesetih pa se je kot član ene od filmskih ekip vrnil v »Hollywood na Balkanu«. Kje ste izvedeli zanj?
Pogovarjala sem se s skoraj petdesetimi ljudmi, preden sem izbrala glavne nastopajoče, in med drugim so mi namignili, da bi bilo zanimivo navezati stik s tem Tano. Takoj sem bila za, od njega sem si obetala nek pogled od zunaj. In res je prišel v Srbijo in odpeljali smo ga v filmsko mesto Košutnjak, ki ga je obiskal prvič, odkar je bil v sedemdesetih tam kot producent. Bili so zelo lepi trenutki, strašno se nam je zahvaljeval, da smo mu to omogočili. Ko je bil Cinema Komunisto premierno predvajan v Los Angelesu, se nam je pridružil na slovesnosti in potem sodeloval pri pogovoru z mano po projekciji. Film oziroma zgodba, ki jo pripoveduje, mu je bila zelo všeč. Ampak po pravici povedano, ne vem natančno, kaj Tana zdaj počne (v dokumentarcu ga, med drugim, vidimo na fotografiji iz neke restavracije, v družbi Georgea Clooneyja, op. p.).
Kaj pa vi zdaj počnete, kakšni so načrti za prihodnost?
Pripravljamo dokumentarec na devedeju, kjer bo še dvajset minut dodatnega posnetega materiala, zelo zanimivih arhivskih posnetkov. Sicer pa se bom lotila snemanja naslednjega dokumentarca, katerega tema bo Srbija danes in neuspeh naše revolucije.
Ste kdaj pomislili, da se ne bi vrnili v Srbijo – po diplomi na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu ste magistrirali na Londonski šoli za ekonomijo in politične vede, potem pa specializirali dokumentarni film na pariški La Fémis …?
Ne, Beograd me kliče! To je fenomenalno mesto, čeprav je bilo tolikokrat zbombardirano in uničeno, premore neko energijo, zaradi katere se vračam. Kar pa zadeva filmsko dejavnost, mi je že dolgo jasno, da bom lahko preživela le z ustvarjanjem filmov za svetovno javnost, ne le za domačo, ker je trg pri nas premajhen – primer tega je tudi Cinema Komunisto, ki je morda celo prvenstveno namenjen tujemu občinstvu.
Pogledi, št. 3, 7. februar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
