Iz oči v oči

Dragi Tone,

ko sva se po telefonu rahlo ziheraško menila, v katero smer bi naštelala kretnice najinega dopisovanja, sva bila polna idej, nato pa naključje (Življenje? Usoda? Numerološki seštevek imen, ki sva ju pozabila spremeniti v Andon in Boštian?) premeša karte in ti jih vrže na mizo v nepričakovani formaciji. Tako jo je ta nedefinirana entiteta zagodla nama. Odkar ne rogovilim več po študentskih prireditvah kot napovedovalec in kurjač publike, ni več tistih občasnih srečevanj v zaodrju, kjer smo vsi znanci in kompanjoni ter si s trivialnimi debatami krajšamo čakanje, da nas stage manager napodi pod reflektorje. Tako mi je splet okoliščin, ki nama je v petek v hotelu Union narisal tangentno točko na podelitvi glasbenih nagrad zlata piščal, s katerih si s svojim bendom odšel obtežen z dvema kristalnima replikama neandertalske frulice, jaz pa sam se tam znašel v vlogi voditelja večera, dal prav imenitno iztočnico.

Naj te torej brez okolišenja pobaram, koliko vam glasbenikom sploh pomenijo stanovske nagrade. Letošnje so bile bolj intimen dogodek, prve po desetletju praznine, med katerim ste se glasbeniki lahko okitili zgolj z ljudsko voljo gongov ter viktorjev, vaša baza pa podporo raje kot s kupom dopisnic in esemesov po evro sedeminpetdeset očitno izkazuje s prisotnostjo na koncertih. Kako drugačen naboj ima trepljaj po ramenih od glasbenih soborcev, češ, letos ste pa največji kerlci vi, kot razgreta množica pod odrom, ki poskakujoče prepeva sedmino teti Esteri? Kako je dobiti podporo od scene, ki se dejansko združi samo, kadar ji kak nespreten zakonodajalec pred očmi pomaha s še bolj nespretnim redefiniranjem, kaj sploh sme veljati za slovensko glasbo?

Boštjan Gorenc - Pižama

In druga stvar: so glasbene nagrade brez enega samega ekscesa sploh glasbene nagrade? Tako naše kot tuje prireditve znajo postreči z izvajalskimi presežki, toda ti se zgodijo tudi na rednih odrskih nastopih. Ekscesi pa so tisto, kar ohrani nagrade v spominu. Kanye West, ki na VMA-jih prekine Taylor Swift in postane legenda internetnih memov. Ol' Dirty Bastard, ki na grammyjih negoduje, koliko keša je zagonil za pražnjo obleko, pa je Wu-Tangom nagrado pred nosom odnesel Puff Daddy. »Wu-Tang is for the children,« je stavek, ki je inspiriral Jožeta Potrebuješa, da je ustvaril ribiča Pepeta. Še iz celotne zgodovine naših zlatih petelinov in not mi je v spominu ostala samo legendarna bitka z vodnimi pištolami, v kateri je Ali Enov entourage premočil drugega najljubšega potencialnega slovenskega zeta za Mariom Galuničem, Jana Plestenjaka.

Seveda se poraja vprašanje, kdo na današnji sceni bi sploh lahko ušpičil kaj podobnega? Ali niste konec koncev prav Mi2 bend, ki bi glede na položaj na koordinatnem sistemu slovenske glasbe (razširjena definicija) moral poskrbeti za pobalinskost? Ste pripravljeni prevzeti to odgovorno neodgovornost in sami sebi sabotirati prevzem nagrade?

S tem težkim moralnim vprašanjem se poslavljam in nestrpno pričakujem tvoj odgovor,

Boštjan

P. S.: Najdaljše pismo v zadnjih nekaj letih, v katerem nisem uporabil niti enega smeška. :)

P. P. S.: Fak :/

********************

Dragi Boštjan,

na numerologijo in njen vpliv na človeške usode se bolj malo spoznam, čeprav imam s spremembami imen, posledično pa počutja ali kar osebnosti, izkušnjo iz prve roke. V krajih, od koder izviram, se pravi sveta na meji med Obsoteljem in Halozami, natančneje pod Donačko goro nad Rogatcem, je bila tamle v sedemdesetih letih 20. stoletja še vedno navada, da so ne le otroke, ampak tudi odrasle, in to ne le tenkonožce, kot sem jaz, temveč celo kakšne krepke dedce tvoje sorte, klicali v pomanjševalnih oblikah. Kar je moja starša, vaška učitelja, očitno navdahnilo, da sta me ob rojstvu tudi uradno proglasila za Tončka. S tem se je nadaljevala družinska veja Antonov po mamini strani in kot mulc sem bil s tem imenom več kot zadovoljen. Naravno sem se stopil z okoljem Jožekov in Frančkov ter si z grozo predstavljal, kako bi bilo, če bi zmagal eden od konkurenčnih predlogov in bi me krstili za Gašperja, ki ga v moji generaciji ni bilo daleč naokrog. In ki tako asociira na gašperčka, da prav kliče po tem, da ga zlobni vrstniki vsake toliko dregnejo s širhaklom. Kar pa sem, že ko sem se kot najstnik preselil v bolj »urbani« Rogatec, kjer so tržani svojim otrokom dajali bolj nobel imena, kot npr. Robi, Bojan ali celo Boštjan, vedno bolj obžaloval. Kmečkega in povrhu še otročjega imena sem se čisto po slovensko skoraj sramoval in ga v cankarjanski maniri poskušal zatajiti. Zato sem se povsod v novih okoljih začel bolj ali manj uspešno predstavljati kot Tone, kar je bil vsaj zasilni kompromis in je denimo na faksu vendarle delovalo bolj seriozno, medtem ko sem se v domačem okolju zadovoljil že s tem, da so me za šankom začeli klicati s sicer prav tako tradicionalnima, a brez dvoma bolj možatima oblikama imena – Tona ali Tonč. Danes slišim na vse izpeljanke, a starejši ko sem, ah, duša nostalgična, vedno raje sem spet Tonček.

Je pa to moje iskanje in oblikovanje imenske in siceršnje identitete sovpadalo z obdobjem, ko smo si prijateljčki drug drugemu radi dajali vzdevke. Sam sem jih zakrivil kar nekaj, medtem ko se mene ni hotelo nič prijeti in tako ostajam Tonč tudi v umetniškem imeniku našega benda, ki ga sicer tvorijo še Dimek, Flik, Mali in Srajca. Tale ta zadnji ga je nasledil od očeta in deda in je brez odvečnih metafor povezan s kosom oblačila, zato mi, dragi Boštjan, ne zameri – presenečenje! – če te na tem mestu naravnost pobaram, kdaj in kako si pa ti postal Pižama?

Bodi dovolj o imenih. Kot ugotavljaš, se v kakšnem zaodrju že dolgo nisva srečala. Svoje čase sva drug ob drugega znala trčiti na mariborskem Štuku, ob prireditvah Z glavo na zabavo, kjer se je vaša prohibicijska karavana štajersko mularijo trudila prepričati, da je dober žur oziroma čaga možna tudi brez pijančevanja. Hvalevredna pobuda sicer, a sodeč po izkušnjah s terena vam genskega zapisa našega človeka ni uspelo bistveno spremeniti. Mi pa še zdaj ni jasno, kaj za vraga smo na teh prireditvah počeli Mi2, ki v podalpski kulturni krajini ne veljamo ravno za abstinenčni bend, naše pesmi pa, tako je vsaj ugotovil najin skupni znanec, modri in nabriti Mihi Šalehar, prav primejo šele po petih špricarjih. Da pa si na glavo ne nakopljeva kakšne nravstvene policije, naj dodam, da sem se v zadnjih letih kar nekajkrat zalotil, kako z odra mulariji čisto resno, že skoraj očetovsko in prav nič rokersko delim nasvete, kako naj ne pretiravajo, da naj pazijo nase in drug na drugega, predvsem pa naj ne vozijo pod vplivom kakršnihkoli substanc. Nisem sicer prepričan, da zaleže, a škodi gotovo ne.

Tone Kregar

Si pa takrat, če se ne motim, tudi ti veljal še bolj za muzikanta, celo za enega slovenskih reperskih prvoborcev, in si na področje vicmaherstva, ali bolj sofisticirano stand-upa, po katerem te danes pozna staro in mlado, šele stopal. Daj no, pobrskaj malo po spominu in slovenski intelektualni srenji, ki v teh počitniških dneh bere tale najin poštni dialog, opiši svoje insajderske izkušnje s slovensko glasbeno sceno, na račun katere znaš še vedno razdreti kakšno žaltavo. Pa tudi meni na ljubo se vrni malce nazaj in se sprehodi skozi svojo kariero v šovbiznisu, saj vendar veš, da sem po osnovni profesiji zgodovinar. Ki je bolj po spletu naključij kot načrtovano zajadral v glasbene vode. Pravzaprav se sam nikoli nisem imel za čisto resnega in pravega muzikanta, saj tozadevno nimam niti osnovne izobrazbe. Pa vendarle je idealizirani rokenrol mojega odraščanja sčasoma prerasel v zelo pomemben del mojega vsakdana in po skoraj dveh desetletjih resnejšega ukvarjanja z glasbo sem očitno zabredel pregloboko, da bi se lahko še kdaj povsem očistil. Roko na srce si v še najbolj ambicioznih mladostnih sanjarijah nisem upal predstavljati, da bom nekoč, trideset let pozneje, kot pevec in tekstopisec del bratovščine, ki bo prejela cehovski nagradi za naj izvajalca in naj pesem preteklega leta. Slednja sicer ni moj favorit z zadnje plošče, prepričan sem, da smo napisali že dosti boljših, pa vendar je njen naslov Čista jeba za te čase očitno tako poveden, da že s tega vidika človek ne more biti kdo ve kako evforičen. A kljub zelo prizemljenemu pogledu na dejansko stanje domače popularne in še zlasti rokenrol godbe bi lagal, če bi rekel, da mi to priznanje prav nič ne godi. Sicer pa še dan pred podelitvijo sploh nismo vedeli, da se kaj takšnega pripravlja, in če ne bi isti večer igrali v Škofji Loki, na podelitev verjetno sploh ne bi šli. A nam ni žal, saj je bil dogodek, tudi po zaslugi tvojih moderatorskih vložkov, čisto simpatičen in je v družbi kolegov in pitnega rdečega hitro minil. Predvsem pa je bilo vse zelo natur, brez običajne šentflorjanske šminkarije in pozerstva ter kakšne fufe z diktafonom, ki vztrajno sprašuje, zakaj Mi2, če nas je pa pet in če smo po Črtici, Teti Esteri in Toplicah še kaj posneli? No, in v takem, na pol familiarnem ambientu bi bila kakršnakoli provokacija ali sabotaža nesmiselna, pa tudi neverodostojna. Resda smo svoje čase veljali za dokaj nepredvidljive sogovornike in smo si v nekaterih pesmih dovolili več od ostalega mainstreama, a zares nevarni uporniki nismo bili niti pri sedemnajstih, kaj šele danes, ko se počasi bližamo abrahamu in ko se naše debate pred špili in po njih vrtijo okrog hemoroidov, vse pogostejših bolečin v križu in šolskih nalog naših otrok, bolj od pregovornega rokerskega razvrata pa nas zanima, kaj bomo ta večer jedli, komu je žena spakirala rupurut viška in ali je v zaodrju WC.

Pa vendarle in prav zato, obuditev cehovskih glasbenih nagrad pozdravljam. Morda pa se bo z njihovo pomočjo ta naša zjamrana in v širši javnosti ne najbolj čislana kvotoborska scena vendarle malce prekrvavila. In kdo ve, morda bo čez nekaj let, kot v vsaki drugi normalni državi, tovrstni dogodek neposredno prenašala celo nacionalna televizija, gospa Rosvita ali gospod Slavko pa bosta Odmeve začela z udarno novico o škandalu na rdeči preprogi, kjer so neki novi pobalinski petelini starim, zdolgočasenim in samozadostnim prdcem priredili čisto jebo.

A veš, da bi se mi to prav dobro zdelo, pa čeprav bi se znalo zgoditi, da jih ob tej priliki faševa tudi midva, dragi Pižama. Seveda sem prepričan, da bi še tako hud eksces blagohotno in prizanesljivo prenesla, a za vsak slučaj mi vendarle obljubi, da se lahko v težkih trenutkih skrijem zate. Mislim, da bi to bilo s tvoje strani nadvse moralno, pa le dobro se z dobrim vrača. Kaj praviš?

Pozdrav na deželno mejo med Smrkoljeve ovce in piši čim prej.

*********************

Dragi Tone,

meni je pa ravno to tvoje iskreno vprašanje o počelu mojega spalnooblačilnega nadimka enako zlajnano, kot je tebi tisto o količini članov, ki se bije z nominalno cifro. Bržda zato, ker le malokateri intervju mine brez njega in sem si za preganjanje enoličnosti izmislil že ničkoliko apokrifnih zgodb, kako sem prišel do njega. Tudi takšnih, povezanih z numerologijo. Resnični izvor je namreč precej prozaičen in še vedno malce trpek v ustih.

Nekaj mesecev zatem, ko je Vučko pod Jahorino odslalomiral še poslednji zavoj, sem prvič odmaširal čez prometno kranjsko vpadnico pod Gaštejskim klancem in se poln žara odpravil po strmih stopnicah v prvi razred osnovne šole. Tam sem se javil – četudi ne prostovoljno, marveč s kombinacijo videza in vedenja – za tistega debelušnega nešportnega piflarja, ki mu darwinovska načela preživetja med alfa sedemletniki niso ravno jasna. Nemudoma sem postal najljubša tarča zbadljivk ne le v razredu, ampak tudi v družabnih krogih določenih sošolcev, in nemalokrat sem šolo zapuščal pri stranskem izhodu, da sem se izognil težakom, ki so čakali svoje žrtve v parkcu pred glavnim vhodom. V tem ozračju izživljanja nad bajsom sem nekega dne nič hudega sluteč v šolo ponosno prikorakal v novi trenirki, sinjemodri, z orjaškim pernatim ksihtom Racmana Jake na prsih. Kot bi razkazoval viteške insignije grofa Disneyja, ki je bil tedaj z Mikijevim zabavnikom posvečeno čtivo sredinega popoldneva. Vsi upi, kako bom kar naenkrat postal razredna faca, ki fura trenirko s carskim stripovskim junakom, so se razblinili, brž ko sem stopil skozi vrata učilnice. Eden od prvočrvovskih plemenskih poglavarjev je uperil pogled vame in z vso zajedljivostjo, kar je premorejo predadolescenčni samci, zarezal: »Lejte ga, k je u pižami pršu u šolo.«

Kot bi minil mandat šolske ministrice, sem že dobil nov vzdevek in se nekaj let pred učnim načrtom v praksi naučil tvorjenja metafor s poimenovanjem celote po delu. Sprva mi je šel vzdevek Pižama na živce, saj me je neprenehoma opominjal na moje mesto v kastnem sistemu prvega ter nato drugega in tretjega be. Sčasoma pa sem ugotovil, da te težaki praviloma pustijo pri miru, če jih znaš nasmejati, kar sem začel s pridom izkoriščati. Postopoma je tudi vzdevek Pižama izgubil svoj naboj in sem ga vzel za svojega. Tako, kot je Tyrion Lannister svetoval Jonu Snegu v romanu Igra prestolov, ki sem ga prevajal dobri dve desetletji, po tistem trenirkastem racanju: »Naj ti nekaj svetujem, pankrt. Nikoli ne pozabi, kaj si, ker svet zagotovo ne bo. Iz tega naredi svojo prednost. Tako to nikoli ne bo mogla biti tvoja slabost. Iz tega si naredi oklep in s tem te nihče ne bo mogel prizadeti.«

In ravno ta oklep zabavljaštva in samoironije, ki sem si ga skoval za manj stresno prebijanje skozi klopi osnovnega šolstva, je nato odločilno prispeval k sedanji karieri. Ne le pri uspehu v stand-upu, kamor me je odnesel firbec po dolgoletnem moderiranju in nastopanju v Improligi, ampak tudi prevajanju, saj sem prvo resnejšo zadolžitev – serijo pobalinskih knjig Dava Pilkeyja o Kapitanu Gatniku, superjunaku, ki v nasprotju z drugimi superjunaki, ki dajejo vtis, da naokoli letajo v spodnjem perilu, dejansko leta naokoli v spodnjem perilu – dobil, ker je urednik Andrej Ilc, ki mu ravno v teh dneh oddajam prevod dvanajstega epskega romana iz tega niza, iskal nekoga z ušesom za humor in aktualne družbene ter popkulturne reference.

Tako lahko svoj pogled na domačo glasbeno sceno ilustriram kar z imeni, ki sem jih frcnil v prevode, ko sem iskal ustreznice muskontarjem, omenjenim v izvirniku. Polkaškega zajebanta Weird Ala Yankovica sem pred desetletjem nadomestil z Zmelkoowi, v predzadnji knjigi, ko Goga, Žare in kompanjoni žal že nekaj časa niso uzvočili nič odmevnega, pa sta se v besedilu znašla Slon in Sadež. Lahko se zdajle pod mizo zmeniva, da naslednjič, ko bom potreboval kako pozitivno glasbeno ime, uporabim vas. Brezšivno bi se vključili v knjigo, saj ste precej pilkeyjevski s svojim humorjem ter besedili, ki se lahkotno sprehajajo od bogatega besedišča, ki se mu v popularnem spektru glasbene scene le malokdo približa, do žmohtnega izrazja živega jezika, ki se ne boji besed, nad katerimi bi Angelca Likovič pol ure bentila razgaljenih ramen.

Še najkrajšo so potegnili Kingston. Celo norečo ulico sem namesto I got you babe zakoncev Cher uporabil za skladbo, s katero nori znanstvenik muči vojsko hrčkov v robohodkah. Sicer so si sami krivi. Kaj pa imajo razlagati, koga nocoj ne rabiš, kajne? Dokler v Mi2 ne boste prepevali takšnih dezinformacij ali me kot Raay hoteli puščati doma, ko boste namenjeni na otočje v tropskem pasu, se pred vodnimi projektili pobalinskih petelinov vselej lahko skriješ za moj hrbet s celim bendom. Placa je na pretek. Le Sazasu ne direktoruj. Ker potem mladci izpuščajo vodne pištolice in te pomočijo kar z izstrelkom iz ust, kot nam veli historija Carnavalov.

Toda če bom tvoj branik, dragi Tonč, bom tam zagotovo v vlogi voditelja. Repersko kapo s šiltom sem obesil na klin že dolgo tega, saj v sebi nisem več čutil tiste mladostne lakote, ki me je gnala, da cefram mikrofone. Ko si mlajši, je ta glad lažje vzpostaviti. V najstniških letih se trdno zavedaš dejstva, da je svet v napačnih kolesnicah in da ga lahko spremeniš samo ti. In potem iščeš izrazna sredstva, skozi katera bi udejanjil svoje nazore. Ko se spominjam gimnazijskih let, občutim bridko ironijo, kako sem bil v precej pogledih podoben protagonistu romana Catcher in the Rye (ki je v slovenskih prevodih zamenjal skoraj toliko naslovov kot Dimitrij Rupel strank), čeprav sem se ob maturitetnem branju le stežka prebijal skozenj, saj mi je šlo Holdnovo pametnjakarstvo totalno na jetra. Še bolj ironično je, da sem ob tem nestrinjanju z gospodičem »vse je phony« Caulfieldom svoj izraz našel v repu, ki svojo identiteto večinoma gradi na razlikovanju med nosilci real ulične integritete in fake lutkami založb, ki glasbo ustvarjajo po nareku trga za doseganje tistih srednjih ocen pri telefonskih anketah, ki porežejo preveč izstopajoče komade z list komercialnih postaj. Saj res, kako ste se vi kaj odrezali s predvajanjem Čiste jebe? Ste sploh zanimivi za oblačno mrežo ali morajo vaši feni zalimati tipko avtoradia na Val 202? Priznam, da sam na krajših relacijah, kjer se ne splača predvajati kakega podcasta, v avtu poslušam samo to.

Ljubi Tone, mislim, da sem ti odbil vse žogice in nastavil nekaj novih. Gledam, koliko znakov sva našvasala, in gruntam, da bi do konca partije mogoče uvedla krajši, hitropotezni sistem. Si za? Zdaj pa se veselo poslavljam, ker me na televiziji čaka zadnji del pete sezone Igre prestolov? Gledaš? Za koga navijaš, da sede na železni prestol? Spremljaš kaj televizijsko produkcijo, ki vsaj po moje na določenih mestih s prostorom, ki ga ima na razpolago za pripovedovanje zgodb, prehiteva filme? Si se kdaj zalotil v tej mentalni disonanci, ko gledaš serije z argumentom, da ti je lažje zbrano spremljati petinštirideset minut nadaljevanke kot dvourni film, nato pa na dušek v dveh večerih vase zmečeš deset ali dvanajst delov cele serije?

Valar morghulis,

Boštjan (ki bi tako kot ti Gašper lahko bil Sebastian) 

******************

Res je, kar praviš, spoštovani Boštjan, vse nas čaka bridki konec, a vsaj nekatere tolaži dejstvo, da smo skozi dali že peto sezono Igre prestolov, na katere koncu so po pričakovanju spet potamanili vse, kar leze in gre, z negativci, pozitivci in nedolžnimi otročiči vred. Čuden tič, tale tvoj prijateljček George R. R. Martin (na spletu sem izbrskal vajino skupno fotko, tako da se nič ne izgovarjaj). Se mi zdi, da v opisovanju vseh mogočih perverzij in svinjarij že malce pretirava in upam, da se ne bo ujel v past ponavljanja in predvidljivosti. Kot njen zvesti gledalec od prvega dela naprej si torej drznem malce pokritizirati to, roko na srce res epohalno serijo, katere literarno podlago si poslovenil prav ti. Sicer pa imam do t. i. fantazijske literature še vedno predsodke, saj se mi še tako prepričljivo upodobljene osebe, obdobja in kraji v kombinacijami z zmaji, zombiji in drugimi pošastmi zdijo prej blasfemična karikatura kot pa koncentriran približek dejanske preteklosti. In čeprav se na domači knjižni polici, po zaslugi velike oboževalke tega žanra, ki mimogrede sprašuje, kdaj boš začel prevajati Guya Gavriela Kaya, nahaja kar nekaj zajetnih bukev te sorte, po nobeni še nisem zares segel. Medtem ko je skladovnica še neprebranih zgodovinskih študij in monografij vedno večja, bi kaj takega predstavljalo res prehudo potrato časa. Si pa zato z dosti manj slabe vesti privoščim ponedeljkovo enourno psevdozgodovinsko orgijo likov in karakterjev. In če že moram izbrati svojega še živega favorita, potem pač navijam za pritlikavca, čigar besede si v svojem pismu tako dobro uporabil. Malce zato, ker od nocoj tudi duša Jona Snega zmrzuje v večnih zimiščih, še bolj pa zato, ker tudi sam prihajam iz geta očalarjev, debelinkov in antišportnih nerod, ki jim je bilo že zgodaj in za vselej jasno, da klišejski mačo izgled v maniri modrih očk, vranjih kodrčkov in izklesanih trebuščkov ne bo ravno njihov joker in so zato hitro začeli ostriti in ceniti druge in drugačne talente. Skladno z rekom »svoji k svojim« so mi tako še vedno najbolj pri srcu heroji z napako. Kot denimo tvoj Gatnik, ki sem ga spoznal ob nastajanju razstave o mladinski literaturi, ki sva jo v našem Hermanovem brlogu, edinem otroškem muzeju v Sloveniji, pred skoraj desetletjem pripravila skupaj z Lilo Prap. Ali pa prav tako omenjeni Zmelkoow, ki so lani januarja v domačem Kopru praznovali svojo 21-letnico in ob tej priliki moje Mi2 povabili v goste. Letos nam bodo vrnili obisk in darilo ter 3. decembra pred nami zaigrali v Hali Tivoli – na naši 20-letnici. Kot vidiš, so fantje – v nasprotju z nami – tudi pri jubilejih ohranili pregovorno odštekanost, ki jo sam že kar malce pogrešam. Morda je za njeno usihanje kriv že skoraj obrtniški koncertni tempo, ki je resda profitabilen, zato pa ne razpihuje iskrivosti duha. Kako je s tem v tvoji branži, ki posebno čisla vrline, kot so izvirnost, lucidnost, pa tudi politična nekorektnost? In kje je zate meja med, poenostavljeno rečeno, komercialo in umetnostjo?

Te dileme gotovo nimajo radijske postaje, ki jih omenjaš. Z oblačno mrežo, ki nas z izjemo kakšne stare zlajnane ob štirih zjutraj, seveda ne vrti, saj nismo dovolj dobri zanjo, se mi res ne ljubi ukvarjati. Pomembneje se mi zdi poudariti zadovoljstvo zavoljo prisotnosti na tistih radiih, ki jih že od nekdaj rešpektirava in poslušava ne le ti in jaz, ampak tudi večina tistih, katerim je prvenstveno namenjena naša glasba.

Tako, upošteval sem tvojo sugestijo in upam, da tokrat nisem bil predolg. Mi po svoje celo paše, saj gre za obseg, ki sem ga vajen iz svoje kolumnistične prakse, pa čeprav še vedno trdim, da je lažje napisati avtorsko polo kot pa kaj smiselnega, zaokroženega in po možnosti še duhovitega spraviti na eno dobro stran. Sicer pa, na muki se junak pozna. Kako je s tem pri tebi? Zlasti pri nastopih – si bolj za blitzkrieg fore ali pa zares zaživiš šele v celovečercih, kakršen je tvoj veliki hit Petdeset odtenkov njive, ki si ga imam smrtno resen namen ogledati, ko boš konec meseca v Celju. Ali pa prevodi? Si se že kaj nažrl Martinovega špeha in kako usklajuješ precej različna področja svojega profesionalnega dela? Sam ti moram priznati, da imam občasno težave z energijo, motivacijo in krmarjenjem med vsem tem, kar počnem in kar sem. Vse bolj me celo mami misel, da bi se iz nule lotil nečesa povsem tretjega. A, kot sem že zadnjič namignil, je z drvečega vlaka nevarno skočiti, in, podobno kot junaki Pesmi ledu in ognja, tudi sleherniki našega časa nismo vselej gospodarji svojih usod.

Zatorej, Valar dohaeris, dragi Pižama!

Tvoj Tonč

P. S.: A ni okrog Salingerjevega Varuha v rži svoj čas krožila fama, da v sebi skriva neko blazno sugestivno sporočilo in utegne biti za bolj labilnega bralca celo poguben? Kolikor se še spomnim, se ga je dalo čisto lepo brati, dol pa nisem ravno padel. Ne tako ne drugače. Sicer pa, kar se knjig tiče, najraje posegam po čeških, ex-jugo in seveda domačih, slovenskih avtorjih. Zato bi z veseljem prebral tudi kaj tvojega.

*********************

Dragi Tone,

če začnem kar pri koncu, sva si za dejstvo, da naju ob Varuhu v rži ni ravno pometalo na riti, kriva kar sama, ker sva se rodila tako pozno, ko so bile tovrstne tematike in tako nebrzdana obravnava odraslega sveta v mladinskih delih že stalnica in ne zgolj osamelec kot na začetku petdesetih let. Salingerjev roman sicer še vedno občasno razburja dušebrižnike. V devetdesetih letih se je redno uvrščal na seznam knjig, ki so pokasirale največ pritožb ameriških različic med.over.netovskih mamic, a v trenutnem tisočletju je zgolj trikrat napaberkoval dovolj srboritih pisem za vrhove lestvic. Kot za šalo ga med drugim premaguje tudi Kapitan Gatnik. Ta je bojda neprimeren za ciljno starostno skupino, preveč nasilen ter naphan s protidružinskimi in spolno eksplicitnimi vsebinami. Ne upam si niti pomisliti, kakšne duševne muke doživi oseba, ki jo moti karikirano narisan plešast debeluh v gatah s pestjo na nosu velikanskega robota iz smrkljev, ko na teveju s kotičkom očesa ujame spot Miley Cyrus, bohnedaj celo Nicki Minaj.

Pa saj pri nas niso nič boljši, če se spomniš, kako so Na zeleno vejo Andreja Predina pred nekaj leti zaradi pritiskov peščice staršev umaknili s seznama za Cankarjevo priznanje. Takrat je Predin prav za Poglede dejal, da tovrstna zahteva po umiku lahko prihaja samo od ljudi, ki berejo le kuharske knjige in samopomagalne priročnike, saj so »le taki, priložnostni bralci nadvse utilitarno usmerjenih tekstov, lahko prepričani, da se bodo mladi, ko bodo odložili Na zeleno vejo in druge podobne mladinske romane, kar po spisku odločili preskusiti čisto vse, kar je med platnicami knjige popisano. Od vina, cigaret, najstniškega seksa in džojntov. Tako kot pri kuharskih receptih, skratka.« Sam blodenj, da bo zaradi Gatnika kdo dobil idejo letati po mestu v bombažnih spodnjicah, še nisem slišal, mi je pa pred kratkim na uho prišla izjava neke osnovnošolske učitelje, ki je milostno blagoslovila Pilkeyjeve bukvice z besedami: »Mi je čisto vseeno, kaj otroci berejo, samo da berejo. Pa tudi če Gatnika.« V povračilo sem izvedel vudu urok z datlji, suhimi hruškami in solzicami. Upam, da se ji je v sanjah prikazal Lukčev škorec in jo nemarno okljuval.

Seveda tudi sam menim, da vse knjige niso primerne za otroke, a imava z dotično prfokso očitno prazno presečno množico. Jaz dobim ošpice, kadar mi pod prste pride jezikovno šlampasta knjiga, pri kateri se točno vidi, da jo je založnik zmetal na kup po principu najmanjšega vložka za največji profit in da bi še Googlov prevajalnik opravil kompetentnejše delo od podplačanega popoldanskega prevajalca. Žalostna reč je, da tem škrtim založbam dejansko uspe obrati določen del staršev, saj s pisanimi in kičastimi naslovnicami naravnost pihajo na dušo vsem lastnikom kričečih hišnih fasad. Zaradi slednjih med vožnjo od Ptuja proti Ormožu vselej paranoično strmim naravnost predse na cesto, ker se bojim, da mi bo prežgalo mrežnico. Doslej sem imel srečo in me na tej relaciji policisti še niso ustavili, saj sumim, da je vožnja z varilskimi zaščitnimi očali prepovedana.

Tako svojemu triletniku že zdaj skrbno odmerjam, kakšne slikanice in stripi pridejo v njegove roke. Občasno kot darilo prispe kakšna knjiga, posuta z bleščicami in/ali osnovnimi jezikovnimi napakami, in tista nemudoma leti v najvišjo omaro k cevosanu in mišnicam. Kako pa ti kot roditelj (skrajni čas je, da ustanovimo iniciativo za požegnanje edninske oblike množinskega samostalnika starši) skrbiš za branje svojega naraščaja? Vem, da si fotr, priznam pa, da nimam pojma, koliko staro deco imaš. Si pri podobnih osnovnih skrbeh kot jaz ali so tvoji otroci že starejši in ti zvečer pod kovtrom z baterijo v roki prebirajo Mustra?

Tako ločujem knjige na dobre in pofl. Dokler je jezikovno ustrezna, tudi pogrošna tematika ne more narediti prevelike škode. Razen knjig za psihično močnejše, teh sodobnih nadomestkov religioznosti za ljudi, ki bi radi doživeli razsvetljenje, pa so preleni, da bi ob nedeljah hodili k osmi maši, ob petkih pa se na odprti kuhni ne bi odpovedali mesu. Takšne knjige bi pa kar pokupil in sežgal, Bonaventura stajl. Bi vsaj utemeljili gradnjo TEŠ 6.

Kaj pa razmejitev med komercialo in umetnostjo, po kateri si me pobaral, pri muski? Kot pravoverni alternativec sem seveda dolga leta sovražil vse, kar je zaudarjalo po vpletenosti zunanjega vpliva na glasbenega izvajalca. Ta reper govori o kešu in ženskah. Fejk. Ta se je slikal z Madonno. Musko ima hudo, ampak fejk. Še nad Alijem smo bentili, ko je po Levi sceni šel delat reklamo za jogurt. Povedal je svoje Čukom in Klinarju, ampak fejk. Z leti se ta meja občutno spremeni. Patton Oswalt ima na to temo super kos v svoji stand-up specialki Tragedy Plus Comedy Equals Time. Pravi, da je eden od znakov staranja to, da ni več glasbe, ki bi jo sovražil. Da obstaja samo še glasba, ki je ne posluša, in pri tem se konča. Pri petindvajsetih je vsem trobezljal, kako Creed in Nickleback delajo glasbo samo zaradi keša in seksa. Stalno se je drl: »prodanci, prodanci«, šele pri teh letih pa je ugotovil, zakaj je bil tako besen – ker nihče ni želel kupiti tistega, kar je prodajal sam.

Takisto je s komedijo. Napačen humor ne obstaja. Če se mu ljudje smejijo, je opravil svojo nalogo. Vse je odvisno od tebe kot komika, s kakšnim humorjem želiš nasmejati ljudi. Tu pa potem lahko izbereš izrazito prvožogni material s kopico postanih šal iz Pavlihovih pratik 1971–1986, kjer ljudje že vejo, na katerih mestih se morajo smejati, ali pa se trudiš raziskovati formo in izrazne možnosti humorja. Ne delam si utvar, da je to, kar počnem sam, visoka umetnost. Prešernove nagrade se mi ni treba bati. Moj poglavitni cilj je zabavati ljudi, jih razvedriti, mogoče napeljati k razmišljanju o kakšni aktualni temi in jim pri vsem tem ne prinesti vsega na pladnju. Ko stojim na odru, mi je najmilejši zvok kratka tišina po šali, tiste bore pol sekunde ali kaj več, ko gledalke in gledalci sami povežejo elemente šale, preden prasnejo v smeh. Se veselim tvojega odziva v Celju.

Sem pa zaradi varnega udobja, ki ga nudi izdelana predstava, v zadnjem letu malce zanemaril ustvarjanje svežega materiala, kar se trudim popraviti. Ravno pred dvema torkoma sem šel po dolgem času v ljubljansko Desetko na večer svežega materiala s počečkanim blokom in prižganim snemalnikom na mobitelu. Prav prijalo je tisto ščemenje v trebuhu, »tremni občutek«, kakor bi rekel Anton Borkovič, ko šale prvič podajaš publiki in čakaš njihove reakcije. In vzhičeno olajšanje, ko vidiš, da je v kolmu, ki si ga stresel na oder, več nebrušenih diamantov, kakor si se nadejal.

Pa naj te za konec, dragi Tone, pobaram, kako pa vi testirate nove komade. Koliko besedil shira nedokončanih v zvezku, kamor jih skiciraš? Koliko rifov nikdar ne zapusti vašega placa? Kako kot bend, od katerega se na vsakem nastopu pričakuje razpaljotko, sploh pronicate nove komade v preverjeno setlisto? Si to sploh lahko privoščite, preden jih izdate na plati in se poslušalci naučijo refrenov? Kakor kot komik zavidam glasbenikom, od katerih publika pričakuje stare uspešnice (meni se še ni zgodilo, da bi povedal prvi stavek kakšnega kosa in bi mi dvorana v en glas odtulila šalo do konca), pa smo vsaj s sprejemanjem novih stvari na boljšem.

Ljubi moj Tonč, ura v turnu čez katastrsko mejo je ravno odbila polnoč, tako da bom zadnjo piko naredil sočasno z mačkom Murijem. Grem odigrat partijo ali dve Hearthstona pred spanjem in se veselit tvojega odgovora z novimi vprašanji. Dobro koncertirajte čez vikend,

tvoj Boštjan

***********************

Dragi Boštjan,

»Moj poglavitni cilj je zabavati ljudi, jih razvedriti, mogoče napeljati k razmišljanju o kakšni aktualni temi in jim pri vsem tem ne prinesti vsega na pladnju.« (Boštjan Gorenc v pismu Tonetu Kregarju, Pogledi, julij 2015)

Ker so najinemu pisemskemu občevanju črke že štete, bom izkoristil kar tale tvoj citat, spoštovani kolega z estrade. Točno tako namreč na posel, s katerim se ukvarjam, gledam tudi sam. Rokenrol je zame še vedno predvsem zabava in ljudje, ki v soboto zvečer pridejo v klub ali šotor na naš koncert, z izjemo dveh nesrečno preživelih darkerjev, praviloma ne plačajo karte zato, da bi jih pet zafrustriranih tipov na odru do konca zamorilo in jim glasno ko hudič vbijalo v glavo, kako zanič je njihovo življenje. Bi pa ob razvedrilu vendarle želeli vsaj malo napolniti srca in duše, pri čemer ob dejstvu, da so državljani republike Slovenije, res ne potrebujejo še dodatnega podcenjevanja z neumnostmi in puhlicami. Mi2 v zavesti starih in novih generacij poslušalcev ostajamo sinonim za dober rok žur in ljudje se na naše špile vračajo, zato ker jim je tam fajn. Kar je svojevrstno protislovje, saj se pri najboljši volji ne morem spomniti nobene naše pesmi, ki bi se končala s srečnim koncem, razen Visoke z zadnjega albuma, ki se dobesedno tako tudi zaključi. Pa vendarle objeti in nasmejani skupaj prepevamo štikle o izgubljenih iluzijah, ljubeznih in življenjih, kot so npr. Zbudi me za prvi maj, Sveta Margareta, Čakal sn te ko Kreten, Sladka kot med, Odhajaš ali Strel v koleno. Ali pa se družno norčujemo iz samih sebe (in iz dežurnih moralistov) ob evrovizijskem mahanju rok pri Čisti jebi. Gotovo gre nekaj tega na rovaš pregovornega slovenskega veseličarsko-domačijskega mazohizma v medkulturni kombinaciji z balkanskim »udri brigu na veselje«. Pa vendarle menim, da je resnična poanta v preobrazbi trpkosti in grenkobe v odrešujočo (samo)ironijo, ki nas drži pokonci in poganja naprej. In ki jo skozi obredno in prostovoljno »manipuliranje« z najbolj prvinskimi občutki in čustvi, kot so ljubezen, hrepenenje, razočaranje, jeza, bolečina ali strah, poskušamo (pro)dati ljudem.

Glede ustvarjalnega erosa in etosa pa ti moram priznati, dragi Pižama, da smo zaradi vseh drugih obveznosti v bendu postali izredno ekonomični in dejansko že začetnim tonom in verzom podstavimo (samo)kritično sito. V prazno gre zato bolj malo rifov, tekst pa, ko enkrat v glavi toliko dozori, da ga prelijem na papir, v večini primerov tudi konča kot posnetek na plošči. Sicer pa pišem zelo malo, bolj ali manj zgolj za naš band, in zato čutim toliko večjo odgovornost do vsake zapisane oziroma zapete besede. Tako zaradi sebe kot tudi zaradi poslušalca, pa naj bo ta iz mesta ali vasi, reven ali bogat, intelektualec ali tovarniški delavec. In zato mi več od množičnega kričanja starih hitov pomeni, kadar ljudje sprejmejo novo pesem oz. tekst, ki ni na prvo žogo in jim v osnovi ne bi smel biti povsem jasen, saj je nastal iz neposredne, osebne izkušnje nekoga drugega. Pa vendarle ga razumejo, začutijo in se na neki način najdejo v njem. Sicer vsak po svoje, a prav v tem je čar. In morda se prav temu reče umetnost. Resda je nekaj uglednih glav v tej deželi naše tekste uvrstilo v krog poezije, o naši glasbi in besedilih je napisanih tudi že nekaj diplom, leta nazaj so se Toplice znašle celo v srednješolskem učbeniku, a na podalpski umetniški parnas – vsaj za časa življenja – gotovo ne bomo uvrščeni. In prav je tako, pa čeprav mi na stara leta, v kolikor jih nerokersko dočakam, ne bi škodil kakšen penzionistični dodatek iz tega naslova.

Za zdaj je dovolj občutek, da ima to, kar počnem, neki smisel in ni namenjeno zgolj nujnemu preživetju ali temu, da človek v življenju z nečim pač zabije čas. Morda malce netipično razmišljanje za uradniško-malomeščanski tip človeka, kamor se, sicer s ščepcem sarkazma, sam uvrščam. Takole, privat, dragi Pižama, se namreč (še!) ne poznava. Si tudi v civilnem življenju dobrovoljček in vselej optimistični zafrkant, ali pa tudi zate velja tista o žalostnem klovnu?

Verjamem pa, da svoje potomstvo vzgajava na podoben način in v zavedanju, da je edina smiselna delitev, kot si dejal, tista na dobro in pofl. Pa naj gre za knjige, muziko ali ljudi. Sicer pa moja bodoča tretješolka Zara že na veliko bere, zlasti kadar ji zoprna roditelja z obveznim domačim čtivom pogojujeva gledanje televizije in ostale, po njenih kriterijih neprimerno večje radosti. Zato bo šel letos z nami na dopust tudi Kapitan Gatnik. Za vsak slučaj!

Za vsak slučaj pa se mi tudi ti le še kaj oglasi,

tvoj Tone

P. S.: Doma še kar sprašujejo, kako je s prevajanjem Kaya? 

********************

Dragi Tone,

hvala za prijetno pomenkovanje. Mislim, da bi morala za zaključno piko nekam sesti, pomoževati odprte postavke epistolarne debate in dati dosedanjemu bežnemu poznanstvu dodatno razsežnost. Pa boš ti sodnik, ali ustrezam definiciji žalostnega klovna. Samega sebe ne bi označil s temi besedami, znam pa biti v družbi bolj introvertiran kot na odru. Sploh, če gre za kak nov krog ljudi. Ne prežema me nuja, da stalno stojim v soju najsvetlejšega reflektorja. Za kaj takega preveč švicam.

Sva se pa medtem že pocahnala na Facebooku. Čeprav se mi zdi fino, da sva klepet začela v drugem mediju. Komuniciranje na družbenih omrežjih prerado razdrobi misli, saj ti ponuja potuho stalnega dopolnjevanja povedanega. Kadarkoli lahko dopišeš nov preblisk, dopolniš nedokončano misel, dokončaš … Takale pisma pa te primejo za kroglc in ti dajo jasno vedeti, da se ne bodo zadovoljila z ničimer manj kot s tvojo polno pozornostjo. Pa ti vseeno kaj kdaj uide. Kot meni vprašanje o Kayu. Sam bom še vsaj tri leta – če bo GRRM pridno pisal – zaseden s Pesmijo ledu in ognja, tako da ga bo prevajal kdo drug, če se bodo seveda pri kakšni založbi odločili, da ga predstavijo slovenskim bralcem. Dokler ga ne bodo, pa lahko poprimeš za Rothfussovo Ime vetra. Sneti ga je slastno prevedel in enemu od epizodnih likov v usta položil tako kleno idrijsko špraho, da v ušesih prav začutiš živo srebro in se ti po branju spahuje po žlikrofih in bakalci. Le poskusi.

Za konec, dragi Tone, ti želim, da tvoj ustvarjalni eros nikdar ne presahne v ustvarjalni tanatos in da ostanete spomeničarji trpko-zajebantskega rokenrola.

Do snidenja v živo,

tvoj Pižama

*******************

Stari moj,

ne le Gradnik, tudi midva veva, da je črta med ljubeznijo in smrtjo tanka, pogosto nevidna, predvsem pa neskončna. Kar se tiče spomeničarjev, pa bo najbrž tudi držalo – prosto po Dakiju – da so najboljši že padli.

Pa vendarle iskrena hvala tako za gajstno dopisovanje kot za iskrene želje, ki ti jih vračam v upanju, da ti bistri um in nabrušen jezik še dolgo, dolgo služita, da ti kocine še naprej buhtijo v originalni barvi, predvsem pa, da te ne zapusti apetit. To je – brat bratu – dejansko najpomembneje.

Zato te ob tej priliki črno na belem vabim v moje loge na eno orng drvarsko malico. Ob sredah je v Piskru vedno nekaj izpod peke, ob četrtkih strežejo krače velikanke, ob petkih pa postno ribo in reš pečenega odojka.

Ti izberi in ne skrbi – ko Štajerci vabimo, tudi plačamo.

Tvoj Tonč