Iz oči v oči

Ker oba dopisovalca tako pogosto gledamo in poslušamo – Šalehar na nacionalki vodi Poletno sceno, Narat Panoptikum, Šalehar je eden od emblematičnih glasov Vala 202, Narat igra v Kataleni in v zadnjem času koncertira tudi z Boštjanom Gombačem, Žigo Golobom in Neco Falk –, se zdi, da ju ni treba posebej predstavljati. Pa vendar to Šalehar opravi že v prvem pismu, kjer se okarakterizira za »brezbrižnega pizduna«, ki »nima ne moči ne volje ne odrešeniškega potenciala Mance Košir«. Narat mu odgovarja v »kavbojskem« slogu, in najpozneje takrat vas bo spreletelo, da je škoda, ker ju ne moremo pogosteje tudi brati.

Boštjan, pozdravljen!

Sedim pred tipkalom in tuhtam, kako začeti tole starinsko občevanje na temo brezbrižnosti. Preteklo je 21 minut, pol odmerka kave in tri cigarete, da sem se odločil, da bo nemara najpametneje, če brezbrižnosti najprej obsodim sebe, potem pa s prstom pokažem še na druge. Težka naloga. Upam, da znese.

Vem, da bo tole, kar sledi, skregano z dopisnim žanrom, saj bi se moral kot vsesplošni pametnjakovič za tole priliko oviti v tančico svetobolja, sočutja in razumevanja vseh odtenkov sveta. Saj poznaš to pozo, ne. Jaz jo vedno težje prenašam. Mediji vseh pojavnosti mi vsak dan servirajo terabajte misli neštetih diplomiranih odrešenikov. Na bruhanje mi gre ob vseh teh prebujenih, vzbujenih, s sabo in svetom povezanih in pomirjenih lastnicah in lastnikih superzmogljivih možganov. Možganov, ki štekajo, kako naj poštekam. In bolj ko jim kimam, bolj se nikamor ne premaknem, bolj je vse samo sebi namen. Instant strinjanje s tem, kaj je narobe in kako bi bilo bolje. Vedno bolj razmišljam, da so taka pisanja, kakršna se greva zdajle midva, en čisto navaden žanr, tako kot je žanr pornografija. Nekdo zdajle sreba ingverjev čajček, prebavlja svoj biološko pridelan korenček in pričakuje nekakšno intelektualno vzburjenje. Podobno kot na drugi strani zvonaste krivulje zdajle nekdo baše kalorični džank in absorbira vest, kako je fuzbaler nabrisal manekenko. Ponudba in povpraševanje. Je v učinku sploh še kaka razlika? Koga briga!

Najbolje bo, da za začetek priznam, kdo sem.

Sem Miha Šalehar in sem brezbrižen pizdun. Nimam ne moči ne volje ne odrešeniškega potenciala Mance Košir. Odpadke ločujem, ker moja pravi, da se spodobi; kradem ne, ker mi je tako kot tvojemu Egonu to zaukazal stari; sem multikulti, ker tako zahteva moj milje; izpostavljam se ravno toliko, da je še udobno; revolucije se pa sploh ne grem. Še podpiram je ne, ker čakam, da mi bo nekdo serviral boljšo, bolj mojo, bolj custom. Ždim v svojem gnezdu udobja in čakam, da se zgodi renesansa. Pa tudi če se ne bo, računam, da bo z mano do bridkega konca vse v redu. Preskrbljen sem, za druge pa se mi sorazmerno z oddaljenostjo od mene blago jebe. Če povem po pravici, se še nikdar v življenju nisem imel bolje. Bolj ko mi dol visi, bolj se počutim kot maratonec na cilju: kot da sem bil celo življenje vzgajan in treniran za tale brezbrižni zen. Za srednjega sloja sen. Za tistih jebenih zadnjih deset let življenja, ki ti ostanejo po zadnjem obroku kredita, in jih preživiš na izletu na Gorenjsko, za steklom enoprostorca.

Mogoče je to stvar najine generacije, rojene sredi sedemdesetih. Pizde od fotrov in starih fotrov so nas okradle vsega. Muzike in revolucije. Si kdaj razmišljal, kaki bedniki smo? Stari očetje so se gonili po gozdovih, plezali iz fojb, se igrali revolucijo in kontrarevolucijo; očetje so bili lahko bitniki, pa potem hipiji. Imeli so Guthrieja, Dylana, Hendrixa, leto 68. Lahko so se igrali samoupravljanje in šli v partijo, pa jim je še vedno ostalo leto 91, da se kronajo z novimi medaljami. Kaj pa mi? Kot pionirček sem s kapico in rutko v gozdu za predmestno bajto pobil na tisoče švabov, ker so bili partizani dobri, Tito pa car. Pred nekaj tedni sem iz pozabljene omare ekshumiral otroški roman Deček s Sotle. Mater, kaka indoktrinacija. S čim so nas jebali že zarana. Ampak ji nisem videl srečnega konca, tej indoktrinaciji, ker je v prvem letniku usmerjenega izobraževanja – ravno ko sem se začel zanimati za stvar – uletel prfoks za samoupravljanje s temelji marksizma povedat, da nas tega ne bo učil, da je to brez veze. Pa smo imeli namesto samoupravljanja celo leto nekakšno improvizirano prvo pomoč, ker nam bo koristila, če pride do prometne nesreče. V tem času enkrat so profesorji nehali pizditi, če smo v Tita metali gobo za tablo brisat. Šele danes, ko se bližam štiridesetemu, razmišljam, kakšen nezavedni udarec za razganjajočo dušo je bil ta razčefuk avtoritete. Od molitve do mavžanja z gobo. Pa potem? Potem je stari nekega dne privihral domov in povedal, da nas bo zdaj on osvobodil. In nas je. In smo se klanjali drugim malikom. Bil sem star šestnajst let in nisem razumel ničesar. Pa mi tudi ni bilo treba, nisem smel, ker mi je stari med drugim povedal tudi, da mi je odslej z rožicami postlano, da je tisočletni sen očakov priborjen, da naj ne skrbim, da bo vse okej, da naj okej samo še dočakam. In v Ljubljano so prišle allstarke.

Razlogov za upor ni bilo več. Ne za pank ne za fank, vse, kar nam je ostalo, je bilo, da smo se nalivali s pirom in igrali starinske rokerske poskočnice na temo človeške reprodukcije. In je moralo miniti dvajset let, da smo dojeli, da smo doživeli evforijo in padec dveh paradigem, pa da so nas fotri in stari fotri slabo osvobodili.

In kaj naj zdaj, mi povej, Boštjan? ;)

Dragi Miha,

gotovo si kot mulc bral Taličnog Toma – danes mu pravijo Srečni Luka, svet pa ga pozna pod imenom Lucky Luke – in morda ti je, tako kot meni, v spominu ostala tale zgodba: vlada ZDA se odloči, da bo ustanovila novo državo, da se bo znova razširila proti zahodu, kjer je ogromno praznega prostora, ki ga je treba naseliti. Dejstvo, da tam nekdo že živi, je seveda povsem nepomembno, s stališča zavojevalca je prostor, v katerega vstopa, vselej nenaseljena divjina. Določena sta torej datum in ura, zarisana je startna črta, ob dogovorjenem času poči puška in zemlje ter lastnine lačno prebivalstvo se zapodi proti svojemu cilju, ki je še nezasedena zaplata zemljišča, okoli katere je treba čim hitreje zabiti tiste bele količke in jo s tem narediti za svojo last na veke vekov amen. Naloga je torej preprosta, nagrada pa mamljiva in bogata, ob upoštevanju enega samega pogoja: da si tisti dan in tisto uro tam, kjer je treba biti, na startu. Če ne, pa žal mi je in več sreče v prihodnje, ko se morda odpre še kakšna takšna priložnost. Ampak princip je vedno isti: če te v pravem trenutku ni na pravem mestu, pozabi vse skupaj.

Fotrom torej težko karkoli zameriva. Bili so pač tam, ko je počila puška, in vstopili so v tako ali drugače izpraznjen prostor, ki je bil prostor priložnosti in vnovične razporeditve položajev moči. V igri, v kateri so se karte delile na novo, so dobili, kar so pač dobili, potem pa bolj ali manj spretno zasedli svoje bolj ali manj udobne fotelje, s katerih se seveda ne bodo dvignili, dokler z njih ne omahnejo. In tega jim ne moreva šteti v zlo, na njihovem mestu bi verjetno ravnala enako. Brezbrižnost, o kateri govoriš, je v kontekstu te zgodbe povsem razumljiva reakcija na dejstvo, da sva bila v trenutku, ko je povorka krenila, stara tistih brezveznih petnajst ali šestnajst let, ko se sveta sicer že zavedaš, a imaš še povsem zmedene prioritete, ter sva posledično prvo rundo deljenja tranzicijskega plena v glavnem zamudila. Ampak brezbrižnost je v resnici privilegij in privoščiva si jo lahko zato, ker sva to zgodbo o uspehu vendarle uspela ujeti za rep in se vanjo zaplesti, še preden se je izkazalo, da gre v resnici za zgodbo o deziluziji, pohlepu in nesposobnosti. A veš, kako prideš v Teksas? Greš proti jugu in ko zavohaš drek, si v Oklahomi. Ko stopiš vanj, si v Teksasu. Midva drek samo vohava; vonj sicer ni prijeten, se pa nanj hitro navadiš in zato sva lahko brezbrižna. Tisti, ki sledijo nama, so vanj globoko zagazili, zato privilegija ravnodušnosti nimajo. Smrad je preprosto prehud.

Ko je najina generacija iskala svoj prostor pod soncem in se vzpostavljala kot avtonomna in kreativna sila, prostor vendarle še ni bil povsem zaseden, predvsem pa je vsem dobro šlo, zato so bili tudi naši fotri občasno pripravljeni deliti košček svojih foteljev ali pa so nam vsaj dovolili, da smo svoja telesa odložili na kakšno dovolj udobno pručko, kjer posedamo še danes. Tudi naš dolgi marš skozi institucije, ki bi se že moral začeti, očitno zamuja oziroma poteka povsem stihijsko in ne kot posledica medgeneracijske dinamike, pač pa kot posledica individualnih sposobnosti ali ambicioznosti redkih izbrancev. Seveda tudi to ni razlog za revolucije, saj smo lastniki pručk, na katerih se vendarle da vsaj približno udobno posedati, predvsem pa lahko na njih zganjamo tisti zen, o katerem govoriš. Zen srednjega razreda in predvsem zen generacije, ki ji gre dovolj dobro, ki je preskrbljena in ji posledično pripada privilegij, ki ga imenujeva brezbrižnost. Ko besno iščeš načine, kako bi podaljševal študij, samo zato, ker ne moreš dobiti službe, in ko so reference edino plačilo, ki ti ga ponujajo, si v Teksasu. Midva sva v Oklahomi.

In kaj zdaj, dragi Miha? Nič. Podobno kot fotrom ne moreva očitati, da so bili v pravem trenutku na pravem mestu, tudi sebi ne moreva očitati brezbrižnosti, ki je povsem naravno stanje tistih, ki posedamo na pručkah. Je pa verjetno prav, da se zavedava, da je najina pozicija v odnosu do v udobne fotelje pogreznjenih očakov resda slabša, a v primerjavi s tistimi, ki blodijo po dreku, tudi neprimerno boljša. Ker je, ne glede na vse, v Oklahomi bolje kot v Teksasu. In ker lepotam mladosti navkljub danes ne bi hotel biti star dvaindvajset let.

Toliko za danes. Bodi lepo oziroma – če ostajam zvest svojemu tokratnemu pisanju: howdy ho!

Howdy, Cowboy!

Bravo, Narat, Talični Tom, oziroma Tom Cruise, ki v Oddaljenih obzorjih z zastavico pleni svoj hektar sanj, je čudovita prispodoba mladosti pri dvaindvajsetih. To je to kavbojsko upanje, da nekje za horizontom obstoječega obstaja še en zahod: neodkrit svet, neobdelan raj, kamor boš prav ti zataknil svojo zastavo in zgodovini spisal nove zakone po svoji podobi. In potem bo kakopak vse drugače. Zajebal boš zgodovino in svet ter v enem samem sunku aktivne epohe tvoje generacije človeštvo odrešil uroka, ki nas tare tisočletja. Patetično, ampak to je bistvo mladosti vsake generacije. Nas in fotrov. Vsaka generacija ima svoj zahod, ampak vsaki spodleti, da bi ga osvojila po načelih neomajnega kavbojstva Karla Maya. Tudi pravim kavbojem je spodrsnilo. Antropološko dejstvo, ki vodi v frustracije. Če ostaneva pri stripih na to temo, priporočam glasbeni stripalbum Martina Ramoveša Nesojeni kavboji. Simpatična reč, ki za vse zablode tega sveta obsodi prav spodletelo kavbojstvo. Smo, kar smo: smo napaka, ker nam ni bilo usojeno, da bi postali pravi kavboji. Lahko si rečemo tudi neizkoriščena, spodletela mladost.

Ti praviš, da si ne želiš biti mlad, jaz se v luči tega sprašujem, ali se danes sploh še da biti mlad dvaindvajset let? Mulci dokazujejo, da fiziološko bržkone da, kavbojsko pa vedno manj. Mladost duha je praktično prepovedana, dovoljen je le uniformiran, zgolj fizičen surogat tega. Mladost se ne meri po idejah, ampak po tem, kateri paket ti ponujajo mobilni operaterji. Nekaj časa si Itak, potem te pa statistika in marketing butneta v drugo kategorijo. Začneš z otroškim mobilnikom na tipke, vmes drsaš po ekranu, zaključiš spet na tipkah z velikimi številkami. Cikel, jebiga, vmes pa nobenega zahoda.

Občutek imam, da se prvič soočamo z mulci, ki so bolj konservativni od svojih staršev. Njihov odnos do sveta ni več kavbojski, ki se poščije na stari red, ampak dogmatičen. Če ni novega zakona, ki bi si ga spisal, ni zahoda. Če ni ideje, ni rešitve. Če ni cilja, ni poti. O pravilih igre se ne dvomi, pravila igre se sprejema. Mladost je postala časovno omejen interval, znotraj katerega te čaka neskončna ponudba ready made produktov. Nobene inovacije. Če sem namenoma patetičen, bi zaključil, da je mladost samo še ena jebena nepotrebna aplikacija, od katere ima korist nekdo drug.

Poglejva samo praktično popularno kulturo najstnic in najstnikov. Če bi pred dvajsetimi leti bral članek o tem, kako mule in mulci z birmanskimi verižicami okrog vratu v študentskem naselju Rožne doline poskakujejo na narodno-zabavne viže, bi se mi najbrž zdelo, da berem ruralno fantastiko. Danes je to vsakdanja praksa postarane mladosti, ki v Rožno parkira boljše avtomobile od svojih staršev. Varnost, udobje, zasebnost, je rekel N'toko. Še z avtomobili ne divja več mladina. Študentje vozijo pod omejitvijo, na kolesih ni več sošolk na štangi, ampak čelade, kljukice za hlače in odsevniki. Piflarji!

Kak mesec nazaj sem naletel na zgovorno situacijo. Organizatorji v študentskem naselju so postavili ograjo in redarje okrog brezplačnega koncertnega odra. Naj, preden nadaljujem, poudarim, da so bili tudi organizatorji študentje. Zakaj torej ograja okrog odra, ki je brezplačen? Zakaj redarji, če povsod na veliko piše, da vstopnine ni? Preprosto zato, da so bratom v statističnem statusu onemogočili vnos svojih pijač in jim za ograjo, pizde, prodajali svoje drago pivo. Študenti študentom?! Pa to ni vsa bizarnost. Naravnost surrealno je bilo gledati popolnoma prazen koncertni travnik in večtisočglavo množico, ki je za ograjo stoično cuzala tople pirčke iz trgovine in z molkom prikimavala oddaljenim zvokom benda in še bolj oddaljenim zakonom ekonomije. Če je tako prav na Kuponkovem rojstnem dnevu, je tako prav tudi v Študentu, kenede. Nobenega zavedanja, da so jim prostor, ki je študentski, javen in nabit s simboliko ter tradicijo, uzurpirali zagovedni študentski bratje. Pizduni, ki jih bomo slej ko prej na Odmevih slišali blekniti tisti ključni stavek: Vse je bilo v skladu s pravili. Spet cikel.

Bolje topel pir kot hladen upor.

Boštjan, kaže tako, da tudi če bi hotel, ne bi več mogel biti mlad, ker tiste mladosti ni več v ponudbi. Tako kot Kraševe marcipan prutiće jo je zaradi vsebnosti bogve česa EU bržkone prepovedala. Je nedolžnost sploh še nedolžnost, če je izgubljena ob diatonični harmoniki?

Zdaj sva s svojo vred opljuvala že vse generacije. Zato te na tem mestu velepatetično sprašujem, ali še verjameš v sočloveka in demokracijo?

Dragi Miha,

ne bit tak fotr. Brezbrižnemu pizdunu, ki je svojo mladost preživel nalivajoč se s pirom in preigravajoč starinske rokerske poskočnice na temo človeške reprodukcije, kot si se okarakteriziral v prvem pismu, taka pozicija absolutno ne pritiče. Generacija, o kateri pišeš, seveda ima svoje probleme, tako kot jih ima in jih bo imela vsaka, še posebno s stališča tistih, ki so viharje mladostništva in iskanja lastne pozicije v svetu vsaj približno že previharili; mednje glede na EMŠO spadava tudi midva. Ampak poanta mojega pisanja je drugje. Problem je v tem, da se, ko prijezdiš do zahodne obale, pred tabo razprostre Tihi ocean, torej morje, v katerega ne moreš zabiti tistih belih količkov, s katerimi naj bi si zamejil svoj prostor pod soncem, za tvojim hrbtom pa se razprostira dežela, ki so jo naši fotri in mi v vlogi njihovih asistentov ter oprod že davno razparcelirali in razdelili med seboj. Sedimo na svojih verandah, zleknjeni v naslonjače ali odloženi na pručke, opazujemo jih in si mislimo: Kaj vam pa je? Tam nekje je gotovo tudi vaša obljubljena dežela. A ne znate plavat?

Malo zaostrujem, ampak z razlogom. Generacijski apartheid se mi zdi prekleto resen problem, zato nočem, da na tej točki zapadeva v cinizem. V bistvu je pozicija, v katero je danes pahnjen človek, star nekajindvajset let, simptom bolezni, za katero bolehamo že od prvega dne našega osamosvojitvenega vnebohoda, virusa, ki sta to bolezen povzročila, pa sta že omenjena pohlep in nesposobnost. Pohlep, ki kopiči in se kot vsaka patološka želja nikoli ne zadovolji, in nesposobnost uvideti, da se te igre ne moremo iti v neskončnost in da bo naše račune na koncu moral plačati nekdo drug. In ta nekdo drug je ravno tisti oziroma tista, ki brodi po teksaškem dreku ali stoji na obali Tihega oceana in ne ve, kam, katerokoli prispodobo že uporabim. Seveda poenostavljam, ampak ko si potisnjen na rob, so stvari pač preproste in krute. In opcije so jasne: ostaneš in ždiš, dokler se fotri ne zvrnejo s foteljev in mi vstanemo s pručk; ostaneš in udrihaš okoli sebe ter si izboriš svoj prostor na eni izmed verand, kar je na individualni ravni možno, na kolektivni pa zaradi vsesplošnega ozračja toplega piva, ki ga lepo ilustriraš v svojem pismu, povsem nesmiselno početje; ali pa razpneš svoja jadra in se pogumno podaš v iskanje nove Amerike. Slednjo možnost smo mulariji kakopak omogočili, spravili smo jih v EU, odprli smo jim meje, pokazali smo jim pot na svetli zahod ... Ampak zakaj bi morali iti ravno tisti, ki niso nič krivi? Oziroma kot pravi Tina Perić v predstavi Gremo vsi!: »Najprej sem celo razmišljala, da bi šla … sicer preden se je začela ta histerija s krizo, v tem trenutku pa ne morem. Čeprav se mi zdi, da trenutno odhod promovirajo bolj kot kadar koli prej, pejte – zunaj je lažje, pejte – zunaj je več služb, pejte – zunaj so stvari mogoče, pejte zdej, ko ste še mladi, izkoristite prosti pretok dela med državami EU … Ma vi izkoristite prosti pretok, pejte vi, ki ste pomagal sfukat vse skupi in nam omogočl ta prosti pretok dela, pejte vi, mater vam prostopretočno … Jaz zdej iz inata ne grem. Pa si nikol nisem mislila, da sem sposobna takih patriotskih čustev, ampak zdej, ko me praktično terajo, da grem, nočem it. Nočem jim pustit, da tko z lahkoto sfukajo vse, kar jim do zdej še ni uspel. Hočem bit zraven … Tud nikol si nisem mislila, da je tolk mazohizma v men … ampak ja. Ne grem. Ne zdej. Oni so zajebal, it pa moram jaz? Stran od ljudi, ki mi pomenijo največ na svetu? Sej, če mi skupej z mano deportirate še prjatle, družino, band in tistega simpatičnega fanta z očali, ki zgleda tko kot da bere Hegla, obenem je pa fan Grindermana, pol … pol bi mogoče razmislila. Sicer pa fak of … jaz ne grem.«

Generacija je iluzija in dejstvo, da so ljudje rojeni istega leta ali v istem desetletju, je v resnici popolnoma nepomembno. Generacija pač ni monolit, ampak konglomerat takšnih in drugačnih osebkov, idiotov in zanimivih ljudi, vsak pa se po načelu »iste ptice vkup letijo« druži s sebi podobnimi. In seveda v generaciji nekajindvajset mrgoli idiotov, ki ogradijo prostor zastonjskega koncerta, da lahko prodajajo svoje drago pivo, ki so bolj konservativni od svojih staršev in ki jih bolj kot politična pripadnost ali miselna širina opredeljuje ponudnik telekomunikacijskih storitev. Tovrstnih primerkov kakopak ne manjka niti v generaciji, ki ji pripadava midva, da o najinih fotrih sploh ne govorim. Po drugi strani pa ekonomske, politične in zgodovinske okoliščine bistveno sooblikujejo življenjske poti ljudi, rojenih in odraščajočih v določenih obdobjih. In kadar drek prileti v ventilator, prostora za cinizem ni. Ker gre preveč zares.

Ko so me pred kratkim spraševali, kako glede na generacijsko razliko poteka najino sodelovanje z Neco Falk, sem dejal, da to že od začetka ni nikakršen problem, saj z Neco resda pripadava različnima generacijama, po drugi strani pa pripadava istemu plemenu, kar sva začutila in zavohala praktično takoj. Vedno manj verjamem v generacijo, vedno bolj verjamem v pleme. In ko naletiš na nekoga, ki ga začutiš na neki primarni ravni kot sorodnega človeka, postane EMŠO popolnoma nepomemben. Krasnih ljudi oziroma ljudi, ki jih sam doživljam kot zanimive, pogumne in ustvarjalne, pa kar mrgoli, rojeni so med leti 1950 in 1992, vsaj v mojem primeru. In ko me sprašuješ, če verjamem v sočloveka: včasih se mi zazdi, da to vero dejansko izgubljam in da me je človeška vrsta že prevečkrat razočarala. Verjamem pa v svoje pleme. Zagotovo. In nočem ga pustiti na cedilu.

Pozdravljen, fajn si mi jih napel ;)

Upam, da res ne zganjam aktivnega generacijskega apartheida, vem pa, da ga pasivno zagotovo. Žal pojem generacija dojemam podobno kot oglase, bolj statistično in praktično. Klinc, hočeš ali nočeš, nihče ne more mimo tega, da pripada neki generaciji, da s sodobniki v nekem trenutku za nekaj pomladi zavzame Metelkovo ali kako drugo oštarijo, si deli nekaj izrazov za džojnt, par ključnih albumov, ščepec knjig, kak nazor, frizuro in kvalifikacije za nogometno prvenstvo. Do te točke mi nese pojem generacija, kaj dlje pa ne. Ker vsaka generacija prej ali slej spolno dozori, maturira/diplomira, zaplodi tiste svoje otroke, jih poimenuje v Gale in Vale, kar pač tistega leta veleva EMŠO-trend, in se zglasi na kreditnem oddelku banke, ki ji bo pomagala doživeti sen. In potem hodi v Ikeo, gleda debilne televizijske oddaje, nosi iste cunje, žre tiste kremšnite na Bledu, teče teke trojk, voska avtomobile, hodi na volitve, si pušča trebuhe in se zgnete v neko homogeno statistično gmoto, ki ji rečemo institut demokratične večine. Pa smo naokrog. No, evo, pa sem spet ciničen, dragi Narat. Pa ne samo ciničen. Ciničen mizantrop sem.

In zdaj naj si, praviš, za tolažbo najdem svoje pleme in se z njim zaprem v mali rezervat tolažbe, ki bo dovolj nemoteč, neopazen in nezoprn, da ga bo večina kavbojev še vedno tolerirala; hkrati pa naj bo pleme dovolj razvejeno, da bo omogočalo nekakšno samooskrbo. To me spominja na tistega tipa, ne spomnim se več, ali je bil iz Šiške, Kašlja ali z Viča, ki je v zgodnjih devetdesetih naokrog blodil oblečen v Indijanca. Ne vem, ali je frajer trajnostno indijansko romantiko dejansko prakticiral, lahko se pa strinjava, da je imel vsaj na simbolni ravni bolj prav kot večina tistih, ki smo se mu na avtobusni postaji smejali in si takrat želeli izključno avstrijskega jogurta. Pa kaj? Ne spominjam se, da bi poslednji Mohikanec iz avtobusa številka tri v svoje pleme posvetil še koga.

Bolj ko razmišljam o plemenih, bolj se mi zdijo problematična; zato jim bom raje rekel miljeji, interesna združenja, še bolje: scene, mogoče klani. Slovenija je polna takih plemen/scen. Od gasilcev do častilcev Krišne, subvencioniranih alternativcev, ekonomsko liberalnih zabavnjakov, motoristov, vegetarijancev, bivših županov, metelkovcev, rogovcev, levih novinarjev, desnih novinarjev, erešovcev, nerešovcev, pa vse do ribičev in čebelarjev. Si mogoče opazil, da smo svojim malim plemenom bistveno bolj zvesti kot širšemu okviru, ki mu rečemo nacionalna država. V resnici funkcioniramo skoraj izključno znotraj samozadostnih plemen, kjer ob ognjišču najdemo vse, kar potrebujemo za našo predstavo o udobju na tem svetu: od vodovodarja, ki nam popravi pipo, založnika, ki nam izda plato ali knjigo, do direktorja oglaševalske agencije, ki nam zrihta kak hiter in učinkovit posel pri reklamah. Vse se najde znotraj klana. Za potrebe kolektiva kdaj pa kdaj sklenemo zavezništvo tudi s kakim drugim plemenom, najraje pa se držimo zase in vestno skrbimo, da je medplemenskega prehajanja čim manj. S plemenskimi plankami očetnjave bi lahko ogradili jebeno Brazilijo.

Učinkoviti smo le znotraj svoji klanov, scen in plemen, ko pa mora ta raz-klanjena populacija nastopiti znotraj najnižjega skupnega imenovalca, pa mu recimo demokracija ljubke nacionalne države, takrat popolnoma odpovemo. Ko za potrebe skupnega snamemo plemenske barve, postanemo uniformiran poniglav slehernik, ki se ne znajde več. Zakaj? Ker mora svoje interese poiskati v nečem, kar je paradigmi njegovega plemena tuje. Bržkone zato do nacionalnega povezovalnega ključa in političnih razvojnih paradigem, ki so nam na voljo, čutimo bistveno manj kot do svojega plemena. Nacionalna država obstaja samo še kot neka institucija, ki mora biti ravno prav nedorečena, da lahko znotraj nje naši klani učinkovito funkcionirajo. Politične stranke so totalna farsa. Na vsake kvatre pač izstopimo iz plemena in gremo na volišča, kjer se zberemo v neko večino, ki ji ne verjamemo, samo zato, da si vsakič izvolimo okupatorja, ki nas strpa nazaj v svoje male rezervate. Bolnica!

Iz prejšnjega odstavka se da sklepati, da plemena ne premoremo dovolj občutka za skupno, da bi se lahko organizirala na transparenten način. Tudi politično. Kar pomeni, da smo Slovenci Slovenci čisto po sili razmer; socialni demokrati postanemo, kadar so v igri potrebe muharjenja lipana v Selški Sori; slovenski demokrati pa zaradi starega fotra, torej po inerciji. Vse kaže, da potrebujemo drug format. Osebno sem zagovornik razsvetljenega absolutizma ali družbe totalnega nadzora, kjer bo vrhovna avtoriteta računalniški program.

In, dragi Narat, bom jaz prvi konkretno odgovoril na vprašanje, ki sem ga ob koncu zadnjega zapisa zastavil tebi. Ne verjamem v nacionalno državo, saj menim, da bi bilo manj škode, če bi se povezovali na podlagi vonja mehčalca. Ne verjamem v demokracijo, kajti če bi bile politične stranke dejansko posledice naših aspiracij, potem se ne bi organizirali v plemena. In ja, posledično ne verjamem v sočloveka, pa tudi v svoje pleme ne. Povej kaj več o tvojem, Boštjan.

P. S.: Kaj naj storim, da postanem član vašega plemena? Ne, še bolje, kaj dobim, če postanem ... ;)

Dragi Miha,

pleme je prispodoba. Kot vidim zdaj, je bil izraz izbran precej nespretno in nepremišljeno, verjetno zato, ker je v neki leporečni maniri sledil tisti kavbojski zgodbi Taličnog Toma in dialektiki med Oklahomo in Teksasom, ki sem se je posluževal v enem svojih prejšnjih zapisov, in se je posledično zdel dobra domislica. Ampak ni bil, v resnici je precej neprimeren in tvoji kritični poziciji lahko samo prikimam in poskušam zadeve razložiti za nazaj.

Pleme, kot ga razumem sam, ni ne klan ne krog poznanstev ne interesno združenje ali karkoli temu podobnega. Dokler ga razumemo na tem nivoju, je tvoja jeza absolutno na mestu in jo podpišem tudi sam. Ključna stvar, ki zame opredeljuje pleme, je govorica, ampak ne v smislu jezika ali narečja, pač pa v smislu načina, na katerega doživljamo, živimo, mislimo in ubesedujemo svet okoli sebe in same sebe znotraj tega istega sveta. In v tem smislu si svet v večji ali manjši meri delimo, v tem smislu naseljujemo isti teritorij ali pa živimo povsem drug mimo drugega, kar spet nima nikakršne zveze z našo siceršnjo časovno ali prostorsko bližino oziroma oddaljenostjo. Drug drugemu pripadamo ali ne pripadamo v smislu podobnosti ali različnosti govorice.

Ravno včeraj sem si z zamudo ogledal tvoj pogovor s Katjo Perat – fino je bilo, mimogrede, pa tudi nezgoda z obleko, izginjajočo v virtualnem ozadju, je izpadla nadvse simpatično – in če dovoliš, bom to zanimivo naključje uporabil svojemu pisanju v prid. Katja je namreč dober primer tega, kar poskušam razložit. Poznava se zgolj na živjo, pogovarjala sva se enkrat samkrat v Daktarijevi kadilnici, pa še ta pogovor je bil omejen na dolžino enega čika, med nama ne obstaja nikakršna poslovna, kreativna ali osebna vez in pripadava različnima generacijama. Kljub temu pa jo doživljam kot del svojega plemena. Zakaj? Ker se mi zdi izjemna pesnica, ker se v govorici njene poezije najdem, ker jo doživljam kot zanimivo osebo in ker me posledično zanima, kaj ima za povedat. Ali Katja mene in moje početje doživlja na podoben način? Nimam pojma – in to je v resnici tudi popolnoma nepomembno. Moje pleme je moj intimni univerzum ljudi, ki me nagovarjajo, katerih govorica mi je blizu in ki so mi toliko zanimivi, da njim ali njihovemu delu posvečam pozornost. Nekateri so mi blizu tudi osebno, so moji prijatelji ali prijateljice, druge poznam in motrim bolj od daleč, tretji so že davno mrtvi. V vsakem primeru se skozi tak ali drugačen dialog z njimi iščem in občasno tudi najdem. In to ni nikakršen umik, kaj šele pobeg. Šele v zaledju svojega plemena se vzpostavljam. In šele po tem, ko se vzpostavim, se lahko izpostavim.

Pleme je nevidna dediščina in nikjer zapisan referenčni okvir vsakogar izmed nas. Seveda obstaja kopica okoliščin, ki vplivajo na oblikovanje tega okvira, generacija je tu kakopak eden ključnih faktorjev, ampak v končni fazi je to predvsem intimen prostor, v katerem se počutimo dobro. V dialogu z ljudmi, živimi ali mrtvimi, katerih govorico doživljamo kot smiselno in bližnjo. In če se za konec posvetim tvojemu vprašanju o smiselnosti demokracije in nacionalne države: v kolikor gre za vprašanje na načelni ravni, se ga na tej točki, ko se najino dopisovanje počasi izteka, ne upam lotiti, saj se mi zdi odločno preveč kompleksno, da bi ga odpravil z levo roko in nekaj leporečenja. Če pa gre za vprašanje o konkretni situaciji, ki jo živiva, pa je odgovor na predvečer najbolj nesmiselnih volitev v najini osebni zgodovini in v državi, katere najvidnejši predstavniki so očitno zreli če že ne za hospitalizacijo pa vsaj za resno terapijo z elektrošoki, žal prekleto preprost. In zato je še toliko pomembneje, da vztrajamo v smislu. Lep preostanek dneva želim.

P. S.: Če se pridružiš mojemu plemenu, ne pridobiš absolutno ničesar. Sicer pa ne veš: mogoče si že član.

Živijo, še zadnjič!

No, upam, da po temle plemensko plemenitem diskurzu preideva na oktet štirih oči in dveh rund piva. Sicer pa je tole pisanje, dragi Boštjan, precej zanimiva izkušnja, saj mi lepo pokaže, kako nekonsistenten sem v svojih držah. Do te točke sem se že nekajkrat vsaj zamislil, če ne premislil, mogoče celo ugotovil, da sem kdaj pa kdaj krepko obrcal mrak. Ali pa ne; zato pa so prevpraševanja.

Najprej hvala za pojasnilo glede tvojega pogleda na plemensko povezovanje. Lepo si artikuliral, kar tudi sam čutim na podoben način. Ekipi, s katero si delim nazore ali pa jih dedujem od nje, sicer ne rečem pleme, ampak kar moji ljudje. Domišljam si, da so med mojimi tudi taki, ki jih nisem spoznal ali jih ni več in sem jih le prebral, poslušal, kako drugače zaštekal. A plemenski pomisleki kljub temu ostajajo.

Razmišljati na način, da si z ljudmi, s katerimi si, kot praviš, delimo poglede na svet, ne delimo tudi interesov, se mi zdi napačno. Morda je v tem celo kanček predaje. Mogoče je za to kriva slaba vest. Morali bi postati interesna združenja. Zakaj in od kdaj ima pojem interes tako slab priokus? Zakaj je interes vedno tuj in nikdar tvoj? Zakaj je interes vedno izpovedan kot nekaj, brez česar bi bila življenje in svet idilični kič?

Primer: kolikokrat sva samo letos prebrala besedno zvezo interes kapitala? Velikokrat, in vedno je bila uporabljena slabšalno. Sploh v odnosu do ljudi, s katerimi je interes kapitala – v diskurzu salonskih levičarjev, da ne bo pomote – vedno povezan. Na eni strani imamo torej zli kapital, na drugi pa nedolžne duše. In da bo jasno: tezo, da prepričanje v lastno poštenje in dobronamernost pri ljudeh narašča sorazmerno z nesposobnostjo, da realizirajo svoje interese, se da dokazati z anketami. Si jih upa kdo narediti? Da je siromak boljši človek od bogatuna, to je vendarle folklorizem. Kako torej poimenovati stremljenja, ki se dogajajo nasproti zlemu interesu kapitala? Če enačbo dovolj časa krajšava, prideva do osupljive ugotovitve, da je vmes enačaj. Interes = interes. Isti interes, ista življenjska sila. Le da ga je enim uspelo artikulirati in organizirati, drugim pač ne. In zdaj vsi ti pošteni poraženci igre Uveljavi svoj interes čakajo/čakamo, da jim/nam zmagovalci ponudijo ready made platformo, najbolje kar brezplačno aplikacijo, s pomočjo katere bodo/bomo končno lahko realizirali svoje interese. Malo morgen!

Pa sva spet pri moji nejeveri, kar zadeva sočloveka in njegov potencial, da uokviri svet tudi po meri mojega plemena. Pri tem imam v mislih statističnega sočloveka, tisti jebeni vrh zvonaste krivulje iz BTC-ja, ki hrani pošast, ki ji rečemo institut demokratične večine. To je točno tisti brezbrižni slehernik, ki svojo dobroto meri z minusom na osebnem računu, blagostanje pa z dolžimo nadstreška za avto, kontrastom pistacija fasade in številom vrtnih palčkov pred vhodom. So njegovi interesi v resnici kaj drugačni od interesov tistih, ki stojijo za tako imenovanimi interesi kapitala? Razlika je verjetno zgolj estetska. V odtenku zelene. Si upaš predstavljati, Boštjan, kako halucinantno kičast in bizaren ter še bolj totalitaren bi bil svet, če bi ti interesi izvedli državni udar. Stranka voznikov nemških dizlov, deniva. Namesto poročil bi gledali oglase. Boštjan Anžin bi poročal o popustih na uggice v Berlinu. Vreme bi brala Helena Blagne. Predvsem pa, ali je o tem sploh mogoče govoriti kot o nasprotujočih si interesih? Kaj pa če gre le za naravno pot? Za organizem, ki mu zaman iščemo smisel? Ne nazadnje lahko na predvečer najbolj kretenskih volitev, kot si jih poimenoval, ugotoviva, da moja fantazma ne odstopa bistveno od dejanskega stanja. In ja, poročila so že dolgo itak reklame.

Mimogrede, si gledal film Idiocracy? Statističnega povprečneža zamrznejo, zbudi se čez petsto let sila nadpovprečen. Kaj vidi? Vidi pravzaprav to, kar se dogaja že danes. Vladavino idiotov, ki si je izvolila prvaka v ameriški rokoborbi. Pa še temne polti je. Vizionarstvo z napako, film je bil posnet le osem let nazaj.

Živiva v epohi zgodovine, ki ji vlada človek, ki ga je bog demokracije ustvaril po svoji podobi. Ta človek je človek večine. In ta svet je zaradi tistega enačaja med interesoma, ki sem ga postavil malo prej, krivičen svet. Pa ne zato, ker imajo eni manj in drugi več, to je samo nujna posledica; krivičen je, ker je poenostavljen in podrejen uniformnemu interesu. Ta en in edini interes vrti svet, perpetuira obstoječe in onemogoča kakršnekoli spremembe: lahko zamenjaš kratice in slogan, človeškega gona po nesmrtnosti na tem svetu ne moreš. Zgodovina ga je bolj ali manj uspešno vpela v različne paradigme. Samo dovolj močan ideološki aparat in poostren nadzor v zadnjem času dopuščata, da je iluzija svobode večja. Več izbire med izbranim.

Zato, dragi Boštjan, ni nobenega razloga več, da se tvoje/najino pleme sramuje svojih interesov, da si jih ne priznava. Kakor sem apatično začel tole dopiskovanje, se mi ob koncu porajajo uporniške misli. Treba bo uveljaviti lastne interese. Mogoče ne na demokratičen način, a jih bo treba. Verjamem, da se da mnoge uveljaviti tako, da ob tem ne trpijo svoboščine drugih. Naštejem nekaj banalnih primerov na prvo žogo. Zakaj bi bil, denimo, tiho sprijaznjen z nečim tako debilnim, kot je več tisoč panojev za nogometni čips na tudi moji Celovški cesti? Hočem videti Šiško! Bi njihova dokončna odstranitev res pomenila večjo škodo, kot če več generacij namesto mesta gleda joškarice s ponvami? Zakaj moram na smučišču poslušat kretenske fitnes štance, ki mi jih na žičniške stebre demokratično delegira večinski okus? Hočem mir in verjamem, da bi moje pleme lahko doseglo konsenz z večinskim. Eagles, jebiga! Zakaj moram v trgovinah stati in čakati, da drugi opravljajo svojo popustarsko administracijo, sam pa plačevati polno ceno? Pleme bi tja postavilo blagajno za vse, ki nimajo petih pik.

Pomisli še ti, Boštjan, kako drugače bi se bilo peljati s kolesom po Celovški do centra Ljubljane, če bi svet vrtelo tvoje pleme? Kaj bi videl na desni, kaj na levi? Kam bi šel, kam prispel?

Hvala za prijetno nebulozenje, se dobiva na pivu.

Dragi Miha,

znaki se nama iztekajo in uredništvo nama diha za ovratnik s svojimi neusmiljenimi roki. Poleg tega se zadnjega pisanja lotevam na zadnjem sedežu avtomobila z Gombačem na vozniškem in Neco na sovozniškem sedežu, kar je garancija za super družbo in slabo koncentracijo. Pogoji torej niso optimalni in zaradi vsega naštetega bo tale epilog relativno kratek.

Tole dopisovanje je bilo absolutno zanimiva in prijetna izkušnja. Morda je kdo od najine korespondence pričakoval modrih zaključkov – tak bo časopisje odložil z določeno mero nejevolje, ampak kriv si je sam. Nikoli ni šlo za zaključevanje. Šlo je za natančno to, kar imenuješ prevpraševanje. In topogledno sem z najinim početjem zadovoljen.

Kaj nama ostane? Z veseljem sprejmem vabilo na pivo. In pejva si pogledat to Šiško, malo bolj natančno, kot jo gledava z očmi dveh stalnih naseljencev. Predlagam, da začneva v tistem spomeniško zaščitenem Mercatorju na vogalu Celovške in Malgajeve, v katerega je njega dni zahajal Tomaž, si privoščiva vsak svojo pločevinko z razgledom na Halo Tivoli, potem narediva manjši ovinek do bara Kristal na Medvedovi, nato pa se vrneva na Celovško ter se z obveznimi postanki v okrepčevalnici 2000 ter barih 99 in 104 poskušava prebiti do bifeja Šiška z razgledom na Celovške dvore. Morda v kateri od naštetih točilnic naletiva na kakega Tomaža ali Egona, morda se kje na poti zaletiva v kako Katjo, v vsakem primeru pa nama morda na tem popotovanju uspe priti do ravnovesja med apatijo in uporom ter do spoznanja, katero je najprimernejše orožje za revolucijo: Brechtova knjiga, kitara Woodyja Guthrieja, magnum umazanega Harryja ali steklenica Laškega v roki slehernika. S pomočjo nekoga ali nečesa bova že uspela razkrinkati tiste čips in predvolilne jumbo plakate v njihovi absurdnosti in smešnosti. Pošteno? Poletje je nepreklicno tu in Šiška je lepa na svoj šišenski način. Bodi dobro in se vidiva.

Pogledi, let. 5, št. 13-14, 9. julij 2014