Faruk Šehić, bosanski pesnik in pisatelj, vojni veteran
Ker nisem vernik, sem si recitiral pesmi
Foto: Blaž Samec
08. 06. 2015
Ko govorimo o sodobni bosanski literaturi, je med prvimi, ki se nam prikradejo v zavest, gotovo pesnik in pisatelj Faruk Šehić. Ta je iz dobro varovanega nacionalnega bisera zelo hitro postal mednarodna zvezda s številnimi prevodi in priznanji za svoje ustvarjanje, ob tem pa njegove knjige na področju nekdanje Jugoslavije uživajo status kulta. V slovenščini ga za zdaj lahko beremo zgolj v reviji Literatura, kjer so nedavno izšle njegove pesmi in esej o tesnobi z naslovom Izgon iz raja, toda pri Cankarjevi založbi obljubljajo, da bo že letos, v prevodu Zdravka Duše, na voljo njegova Knjiga o Uni, nagrajena s priznanjem Meše Selimovića in nagrado Evropske unije za literaturo.
V njegovi biografiji beremo, da je bil pred vojno študent veterine, med vojno vojak in oficir, po vojni pesnik, pisatelj in kolumnist. Pred, med in po – tako se čas šteje v Bosni oziroma povsod, kjer je človeška ali naravna katastrofa spremenila tektoniko časa. Med drugim sva se ob njegovem prihodu na Slovenske dneve knjige ustavila ob zbirki zgodb Pod pritiskom, v kateri mojstrsko opisuje življenje (in smrt) bosanskih vojakov, ter se proti koncu pogovora dotaknila omenjene Knjige o Uni, njegovega prvega romana. Ta predstavlja poskus pobega od vojnih tem v skorajda mitsko kontemplacijo ob reki. Poskus pobega ni povsem uspel – morda predvsem zato, ker je vse, kar bi pričalo o identiteti junaka, zgorelo med požigom njegove rojstne hiše. In zato, ker je čas po vojni vedno zgolj to: čas po vojni.
Ko se je začela vojna v Bosni, ste bili zelo mladi, koliko ste jih imeli, dvaindvajset?
Da, takrat je razpadla država, v kateri sem teh dvaindvajset let živel zelo uspešno in srečno. Ob tem se je vsak obrnil k državi, iz katere je prihajal, jaz torej proti Bosni. Odločil sem se, da preneham s študijem in se vrnem domov. Ob začetku vojne nisem hotel biti nikjer drugje, hotel sem biti s svojimi. Ko je človek mlad, je v njem veliko mladostniškega avanturizma, želje, da bi bil pri izviru dogajanja. Vse to govorim s perspektive dvaindvajsetletnika. Če bi se vojna zgodila zdaj, se je najbrž ne bi udeležil. Ne bi se vrnil. Ker si po štiridesetem letu konformist. Ko si star dvaindvajset, ti je vseeno, če dežuje po tebi, če dneve dolgo ne ješ, če dneve dolgo ne spiš. V nekem smislu si superman. Zato so mladi idealni vojaki.
»Najpomembneje je, da si psihično močan. Fizične rane se zacelijo ali pa dobiš protezo. Duša nima proteze. Moje pisanje je neke vrste proteza za dušo.«
Četudi je vojna kompleksna stvar, dobi človek ob branju vaše zbirke zgodb Pod pritiskom občutek, da se nekatere stvari v vojni poenostavijo. Jasno je: sovražnik je na drugi strani in treba je preživeti.
Po drugi strani pa je vsaka vojna zelo kompleksna stvar, ker ima vsako mesto svojo avtentično zgodbo. Živim v Sarajevu, toda prihajam iz povsem drugega dela Bosne, iz okolice Bihaća, ki je drugačen tudi po mentaliteti. Boril sem se v svojem mestu in hotel sem opisati svojo zgodbo, ki ni bila enaka sarajevski. Pisal sem iz lastne izkušnje, nisem čutil potrebe, da bi si kaj izmišljal. Stvarnost je sicer nemogoče prenesti v literaturo, tega ne more storiti niti filmska kamera. Tudi če bi imel posameznik ves čas vojne na rami kamero, to spet ne bi bilo to.
Je bil pa vaš cilj pisati natanko na ta način, skozi oko kamere na rami?
Moj cilj je bil, da bi ljudje med branjem videli dogajanje, ga vonjali, slišali. Da bi čutili grozo, da bi jim bilo mučno. Seveda se nisem ukvarjal z vzroki vojne, nisem moraliziral, filozofiral, se delal pametnega. Dogajanja nisem gledal s ptičje perspektive, gledal sem od spodaj, s tal. Moj cilj je bil, da bi ljudje enostavno videli, kaj to je.
Kako pa gresta skupaj po eni strani železna volja vojaka in po drugi nežnost, senzibilnost pesnika?
Vojna je ekstremna, mejna situacija. Telo, um, živci delujejo instinktivno. V vsakomur je mehanizem boja za obstoj. Kaj boš drugega, kot plaval, ko ladja tone. Druga stran vojne – pozitivna, če je v vojni sploh kaj pozitivnega – je ta, da imaš neskončno veliko prostega časa. Iz moje generacije smo bili študentje. Inteligentni, izobraženi ljudje. Ko se ni dogajalo nič strašnega, ko nismo bili v borbi, pač pa zunaj bojne linije, v kaki hiši, kjer smo bili na varnem, smo po teh zapuščenih hišah zbirali knjige in jih brali. Bral sem denimo Hemingwaya, nekdo drug je bral Henryja Millerja, tretji Malcolma Lowryja. Potem smo pili, se pogovarjali in na ta način počivali. Med vojno smo vsi brali, kar je zelo zanimivo.
Zapisali ste: »Vojna je v resnici dolgočasna, kaj pa boš drugega, kot bral.«
Ljudem, ki niso bili v vojni, se zdi, da se v vojni veliko dogaja. Nič se ne dogaja. Ne vem, kako naj to opišem. Torej padajo granate, ljudje umirajo, se borijo za obstoj. V bistvu pa si znotraj neke jame, v rovu živiš s štirimi, petimi moškimi. Lahko je tako, kot danes tukaj, prav takšno nebo, vse isto. Smo v nekem gozdu in se pogovarjamo o neumnostih. Kadimo cigarete. Gledamo to listje. Razumete, kaj se dogaja? Preden prevlada strah, preden se zgodi kaj strašnega, je v ospredju izostanek kakršnegakoli dogajanja.
V bistvu čakaš.
Ja, neskončno čakanje. Komaj čakaš, da se konča tvoja izmena. Tako kot delovna izmena v podjetju. Odidemo »domov«, torej daleč stran od frontne črte, potem pa, kaj bomo drugega, mi, mladi, če ne pili, se zabavali, uživali v življenju. To je ta drugi, civilni aspekt vojne. Tvoje telo je tako željno užitka, da se sploh ne moreš izživeti.
Zapisali ste tudi, da ste bili v vojni pogumni oziroma jo preživeli samo zato, ker se je vaše tedanje dekle v Nemčiji poročilo z nekom drugim in vam je bilo vseeno, kaj bo z vami.
To je seveda avtobiografski detajl. Ko je človek mlad, mu na pamet padejo vsakršne neumnosti. Takrat sem imel štiriindvajset let, to je bila že zadnja faza vojne. Bili smo že izčrpani, čakali smo konec vojne. In tako se je moje dekle z nekom poročilo, kar sem izvedel po naključju. V drugem delu Bosne mi je pa umrl dedek. To deluje nate. Seveda se nisem hotel ubiti, daleč od tega, od vsega imam najraje življenje. Ampak enostavno sem nekako izgubil strah. Ko so v nekih trenutkih drugi umirali od strahu, sem bil jaz neskončno miren. Najbolj pomembna stvar v vojni je, da si v vsakem trenutku zbran in miren, da vedno veš, kaj delaš. S tem imaš večje možnosti preživetja.
»Vsi preživeli imajo tudi občutek krivde. Po eni strani čutiš veliko radost, po drugi pa se počutiš krivega, ko vidiš na primer sestro svojega padlega kolega. Ona ti nič ne reče. Veš, da te ne sovraži, se pa počutiš krivega, ker si živ.«
Med vojno najbrž ni ne časa ne možnosti za razmišljanje o celotnem kontekstu? Denimo, menda niste vedeli, kaj se je tedaj zgodilo v Srebrenici?
Ničesar nismo vedeli. Celotno sliko vidiš pozneje. Ukvarjaš se s svojo situacijo, s svojim trenutkom. Po vojni sem veliko potoval in delal reportaže. Bil sem z veterani vojne iz vseh vojsk – s Srbi, Hrvati, Bošnjaki. Skupaj smo šli v Srbijo, v Srebrenico, bili smo celo skupaj v Berlinu. O tem potem vedno napišem besedilo, to je moj neliterarni prispevek k spravi. Šele s pomočjo teh reportaž sem spoznal tkivo vojne, ki je zelo kompleksno. Vojna v Sarajevu je bila od znotraj bolj umazana od tiste, ki smo jo bíli mi. Pri nas je bilo precej bolj črno-belo, bolj človeško. V Sarajevu so vojaki bolj trpeli, ker so bili oficirji svinje, vojni dobičkarji, mučili so ljudi. Pri nas ni bilo tako. Bilo je bolj pošteno. Tudi jaz bi lahko šel tihotapit, proti kninskim Srbom, pa tega nisem počel. Pri nas je bilo bolj anarhistično, vsi smo bili enaki. Če je zaslužil eden, so vsi. V Sarajevu pa je bil monopol nad tihotapljenjem. Zato pravim, da je bila naša vojna drugačna.
Kako to, da ste iz vojne prišli kot oficir?
Imel sem določene sposobnosti. Nisem prerok, ampak lahko sem intuitivno zaznal, kaj se bo zgodilo. Čuti so mi perfektno delali, torej, videl sem dobro, slišal sem dobro, sklepal tudi. V dveh urah sem lahko naštudiral zemljevid. Bil sem inteligenten. Nekateri so imeli super telesa, možganov pa ne ravno. Moraš biti pameten. Pogum ni dovolj. To kvečjemu pomeni, da si budala, na ta način hitro umreš. Razmišljati moraš hitro, sprejemati odločitve, biti odgovoren za druge. Starejši so videli, da to zmorem, da skrbim za ljudi. Ko si oficir, tvoja naloga ni ubijati, pač pa skrbeti, da nihče od tvojih ne umre.
Potem ste bili zadeti v nogo, s čimer ste dobili sposobnost »napovedovanja vremena«. Od tedaj menda vedno veste, kdaj se bo vreme spremenilo?
To je bil humoren element te knjige. Ne moreš pisati o groznih stvareh, ne da bi obenem sproščal diskurz. Seveda, potem sem se hecal, da zaradi delčka granate v nogi natanko vem: »Čez dva dni bo dež. Stoodstotno bo dež! Sprememba vremena, velika nevihta!« Tako je nastala anekdota z mano kot meteorologom. V vojni je humor ena izmed najbolj pomembnih reči. Črni humor, seveda. Peljali smo se na kake vojaške pogrebe in umirali od smeha. Jebiga. To je nekakšen beg, obrambni mehanizem. Smeh, ki je na robu.
»Vedel si, da je vojne konec, ko te je vse pričelo boleti.« Zveni kot definicija posttravmatskega stresnega sindroma.
Telo začne kazati znake utrujenosti. Nisi več popolno telo, nisi več bitje pod pritiskom, zdaj si že opravil svoje delo, po malem začneš razpadati. Najpomembneje je, da si psihično močan. Fizične rane se zacelijo ali pa dobiš protezo. Duša nima proteze. Moje pisanje je neke vrste proteza za dušo.
Pred koncem vojne sem šel v enoto h komandirju, ki sem mu pred tem sam poveljeval. Mislil sem, da se bom na ta način spočil, bil sem iztrošen. Nisem vedel, da bo prvi dan mojega prihoda ranjen. Prevzel sem 130 ljudi. To je bilo septembra leta 1995. Zgodilo se je, da smo hodili v koloni, premikali smo se proti novemu, sovražnemu ozemlju, ki ga nismo poznali. Moral sem biti na čelu, ker je bilo ljudi strah. Potem se mi je zgodilo, da sem se, ko se je kolona ustavila, usedel na tla in zaspal. To se mi ni zgodilo nikoli prej. Ponoči nisem mogel spati zaradi silne odgovornosti, potem pa sem zaspal sredi dneva.
Posttravmatski stresni sindrom na vsakogar deluje drugače. Mene je zlomil občutek odgovornosti. Vsi preživeli imajo tudi občutek krivde. Po eni strani čutiš veliko radost, po drugi pa se počutiš krivega, ko vidiš na primer sestro svojega padlega kolega. Nič ti ne reče. Veš, da te ne sovraži, se pa počutiš krivega, ker si živ. Toda moj zlom je nastopil predvsem zato, ker sem bil komandir in oficir. To je velika odgovornost. Nisi bog, da bi lahko lebdel nad ljudmi. Sprašuješ se, ali bi nekatere stvari lahko preprečil ... Potem je ta občutek krivde dvojni.
»Dobil sem honorar, ki se mi je takrat zdel fantastičen, ogromen, naenkrat sem se počutil popolnoma drugače. Bil sem spet močan. Lastna literatura me je izvlekla iz blata.«
Menda ste si, kadar se niste dobro počutili, recitirali verze?
Baudelairov Albatros – to je pesem, ki sem se jo v drugem letniku srednje šole naučil na pamet. Imel sem navado, da sem, ko nisem mogel zaspati, v mislih recitiral to pesem. Bila je kot moja osebna molitev. Ker nisem vernik, sem si v mislih ponavljal to pesem, da bi nehal premišljevati o rečeh, ki so me morile, preganjale.
Literatura me je nasploh reševala. Ko sem začel s pisanjem, sem zelo težko živel, tako kot večina ljudi, ko z nečim začne. Odrečeš se nekim stvarem, ki jih ostali ljudje zlahka dosežejo. To počneš zavestno, da bi uspel v tem, kar delaš. Zato, da bi postal pisatelj, da bi pisal, da bi ljudje brali te knjige. Da bi nekdo verjel vate, v tvojo literaturo. V nekih fazah svojega pisanja sem bil na eksistenčnem robu. Saj se ne pritožujem, ampak enostavno – lačen si. Živiš v nekem mračnem delu mesta, nimaš pralnega stroja itn. Skoraj kot v vojnih razmerah. Potem me je naenkrat poklicala neka ženska in rekla, če se lahko srečava v drugem delu mesta, da ima zame honorar in objavo v Beogradu. Dobil sem honorar, ki se mi je takrat zdel fantastičen, ogromen, naenkrat sem se počutil popolnoma drugače. Bil sem spet močan. Lastna literatura me je izvlekla iz blata.
V neki pesmi ste zapisali: »Sarajevo, dalo mi nisi nič razen poezije.« Nekateri so ta verz narobe razumeli.
Do nerazumevanja prihaja pogosto, zlasti pri poeziji, ki je lahko metaforična, zagonetna, vijugasta, nekakšen labirint, skozi katerega ljudje ne znajo. Ampak ta verz je zelo enostaven. Če sem jaz pesnik – kaj je največ, kar mi lahko nekdo da? Kaj imam najraje? Poezijo. In če je to mesto meni dalo svojo poezijo, pomeni, da mi je dalo vse, ne more mi dati ničesar več. Ljudje so se razburjali, kot bi rekel, da mi Sarajevo ni dalo nič. Rekel pa sem ravno nasprotno. To je pohvala Sarajevu.
Kakšno je Sarajevo zdaj, dvajset let po vojni?
S Sarajevom je zdaj slabše kot leta 1996 in 1997. Ker je takrat obstajal optimizem, veliko upanje za prihodnost. Bolj ko minevajo leta, slabše je, optimizem je že davno izparel. Ljudje so se postarali in se utrudili od pričakovanj. Življenje v Sarajevu je sicer v redu. Sarajevo nima zveze s preostankom Bosne. Neki rek pravi: »Zbogom Bosna, grem v Sarajevo.« Sarajevo je drugačno, ima neko svojo moč, ne glede na to, kaj vse se je tu dogajalo.
Mi seveda nismo Nemci. Želel bi si, da bi v nekaterih stvareh bili, a nismo. Mestna oblast tam ni zaradi prebivalcev, ampak izključno zaradi lastnega bogatenja. Z mestom se enostavno ne nihče ne ukvarja. V Sarajevu se vsako noč strelja. Potem pa minister za notranje zadeve pravi: »Kaj pa pričakujete, to je glavno mesto, seveda se strelja!« Kaj to pomeni, naj se oborožim? Greš po mestu in nekdo te lahko resno rani. Ni lahko. Življenje je včasih prav napeto. V moji ulici se stalno streljajo. Grem mimo in vidim kri, ki je še niso oprali. Grem drugi dan mimo in je še vedno tam.
Pomislite kdaj, da bi se preselili? Bi vam lahko še kako drugo mesto »dalo poezijo«?
To vprašanje si stalno postavljam; in ob tem vem, da si lažem. Ko si zamišljam, da bi kam odšel, vem, da se to ne bo zgodilo. Rad imam na primer življenje v Berlinu, pogosto grem tja – dobim kako štipendijo ali grem na festival. Toda, po drugi strani, kaj naj jaz, s svojim jezikom, počnem v Berlinu? Prestar sem, da bi začel pisati v nemščini. Kaj naj s tem našim bosanskim, črnogorskim jezikom ali kakor koli že mu zdaj rečejo? Od česa naj živim? Ne morem pisati za časopise. Za Berlin je prepozno. Izgubil sem željo, da bi živel kje drugje. Sem, kjer sem.
Pisanja tudi ne bi, denimo, zamenjali za udobno življenje z redno službo in družino?
Dolgo sem imel neke vrste frustracijo, ko sem gledal svoje kolege. V medijih in na družbenih omrežjih nam nenehno prodajajo neki koncept sreče. Jaz ne vem, kaj je normalno življenje.
Morda tega ne veste zato, ker se o tem sprašujete?
Sicer obstajajo pisatelji, ki so sposobni obojega – pisateljevati in imeti družino. Za to je seveda potrebna velika disciplina. Ne vem, morda smo različno narejeni. Jaz se tega ne morem priučiti. V Scorsesejevem filmu Zadnja Kristusova skušnjava je neki genialen prizor: Kristus je razpet na križu in k njemu pride hudič, ki ga vabi na svojo stran. Naslednja scena pa je, ko je Kristus živ in ima otroke. Toda ima težavo: ves čas mu krvavijo dlani. Stigma. Nekaj vendarle ni v redu. Seveda pisatelji nismo kristusi, se pa vendarle malo žrtvujemo. Gledam te svoje vrstnike z urejenim malomeščanskim življenjem, z otroki, stanovanjem, krediti, to so menda sanje zahodnega človeka. Ne vem, morda pa bi moral ravnati enako? Včasih jih gledam in razmišljam: jaz sem podnajemnik, nimam redne službe ...
In se za hip počutite majhnega?
Toda po drugi strani si ogromen. Oziroma ti počneš nekaj drugega. Jaz sem nasprotnik reprodukcije, razmnoževanja, po drugi strani pa bi včasih rad imel otroka. Toda mislim, da svet ni ravno idealen kraj za to, čemu ustvariti še eno žalostno bitje?
Življenje vendarle ni tako kratko, kot se včasih zdi. Včasih je kot ekstenzija, v Márquezovih romanih ljudje živijo po sto let. Toda marsikaj je mogoče, nikoli ni prepozno. Ljudje na Balkanu, posebno v Bosni, so nekako konzervirani znotraj okvira ne-možnosti. In sprejemajo trpljenje. Ne spreminjajo norm. Jaz nisem proti zakonu. Morda se bom jutri poročil. Ampak nekatere stvari sem počel nevede, nevede sem se žrtvoval za to jebeno pisanje.
Ob objavi bosanskega bloka poezije v reviji Literatura je pesnik Ahmed Burić pisal o tem, kako je bosanska literatura doživela vrh popularnosti v obdobju po vojni, ko ste bili eksotika za Zahod, zdaj pa so menda »bolj popularne« neke druge vojne, neki drugi pesniki.
To me je spraševala tudi neka novinarka v Leipzigu, češ, kako je zdaj z vašo literaturo. Pa ji pravim, mi nismo več zanimivi, zdaj je bil potres v Nepalu. Uganda, Somalija, jebiga. Seveda mi več nismo »in«, zakaj bi pa bili ekskluziva pri pisanju o vojni. Toda kdor je pisatelj, je pisatelj. Kdor ni, ga niti vojna ne more rešiti.
Vaš junak v Knjigi o Uni pravi, da si bo napravil »Aleksandrijsko knjižnico izgubljenih predmetov«. Kaj vse je v tej knjižnici?
To je iz poglavja z naslovom Toshiba, po kasetofonu Toshiba; pripovedovalec namreč nima materialnih dokazov svojega emotivnega življenja. Ne le emotivnega, toda recimo, da je ta najpomembnejši. Morda bo zvenelo smešno, toda on denimo nima avta, s katerim se je igral kot deček. Ničesar, kar bi ga spominjalo na preteklo življenje. Zato želi ustvariti to imaginarno knjižnico, v kateri bodo nematerialne stvari. Nečesa se spomni in to vnese v Aleksandrijsko knjižnico. In bolj ko je ta polna, manjša je praznina sveta. Ta knjiga, torej Knjiga o Uni, je ta knjižnica, rekonstrukcija. Predstavlja iskanje časa, prostora in emocij. Napisal sem knjigo o hiši, ki je zgorela. Glavni junak te knjige je ravno hiša ob Uni, ker je najbolj dramatična.
Ker dobi svoje življenje in začne pluti.
Da. Na krovu smo moja babica, moj stric in jaz. Najprej je sedem dni deževalo – kar je seveda prispodoba za apokalipso – zato se je vodostaj reke dvignil in hiša je začela pluti. In je preživela. V metaforičnem smislu postane živo bitje, mi pa plovemo, lovimo ribe, okrog nas plavajo trupla živali. Potem se zlije v drugo reko in se vrne v stvarnost, toda stvarnost, ki je napisana na mehak, poetičen način, ki želi povedati, kaj se je med vojno zgodilo s to hišo. Zakaj želi pobegniti s svojega mesta.
Da ne bo zažgana?
Da. Njena usoda je, da zgori vsakih petdeset let, zgorela je leta 1942 in 1992. Seveda je hiša samo metafora za naše vojne, ki se vračajo vsakih petdeset let.
Pogledi, let. 6, št. 10, 27. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
