Kakšne številne možnosti izbire neki?!
Foto: Jože Suhadolnik
20. 10. 2012
Kje je danes mlajša izobražena generacija? Pred nekaj leti smo (tudi s tematskim blokom v Pogledih) na veliko pisali o njenem kreativnem potencialu, ki ga je v obliki objav leposlovnih knjig, ustanavljanja časopisov, ustvarjanja filmov, glasbe, pisanja člankov, dobro izpeljanih projektov, ogromne količine vsebin, uspela tudi udejanjiti. Nobenega dvoma ni: mlajša generacija je artikulirana, samoreflektirana, motivirana, nadarjena, s svojimi angažmaji pa neizpodbitno bogati kulturno-intelektualno življenje Slovenije. Toda vprašanje, ki se pojavlja v zadnjem času, je – kje in na kakšen način lahko te svoje sposobnosti še udejanja?
Zdi se, da smo še pred letom ali dvema (vsekakor ne zelo dolgo nazaj) načeloma verjeli, da lahko vstop dnevne politike v svoja intimna življenja omejimo. Da lahko svoj svet uredimo, kakor nam je drago. Danes v to verjamejo zgolj še naivneži in popolni ignoranti. V Sloveniji ga ni mladega izobraženega človeka, ki mu vladajoča oblast ne bi nepovabljena vdrla v vsakdan in si tam vzela, kar ji je ljubo. Začelo se je s počasnim, a vse bolj odločnim blokiranjem celotnega področja kulture, se nadaljevalo z vpreganjem šolstva in zakoličilo z mediji, ki jim ob kadrovskih menjavah sumljive narave grozi še 20-odstotni davek na tisk. Mediji klecajo, razen seveda tistih, ki jih bo oblast še (zlo)rabila. Pa mi? Vladajoča oblast nas je s tem (gotovo ne nepremišljeno) oropala služb in možnosti osnovnega preživetja ter nam v zameno pokazala troje vrat: tista, ki vodijo h kimanju oblasti, tista, za katerimi je izbira poklicev, kjer uporaba lastne glave ni potrebna, in pa vrata v tujino, kjer bomo prav tako opravljali dela, ki nimajo kaj dosti z intelektualnim mišljenjem, a bomo v tujini s tovrstnim delom vsaj bolje zaslužili.
Dobro, boste rekli, saj še obstajajo nacionalne kulturne institucije in z njimi povezane službe, nekaj se še najde, kajne? Drži, te službe bomo zasedli, ko se s funkcij spravijo fosili, ki že desetletja stojijo z eno nogo v službi, z drugo pa v grobu, a se kljub temu ne dajo, četudi njihove ideje in načini izpeljave projektov povečini izhajajo še iz časov, ko so delovno mesto zasedli.
Morda mi boste pod vplivom poceni new agea, ki pravi, da je vse na dosegu roke, če se le podvizamo in smo pozitivno naravnani, očitali tarnanje. Res: zakaj si mladi sami ne izborimo svojih pozicij? O, saj si jih! Saj si jih! Izvolite nekaj zgovornih primerov: Inštitut IRIU. Že ves čas deluje skoraj izključno na lastne stroške. Društvo humanistov Goriške. Revijo Razpotja ustvarjajo brezplačno. Airbeletrina. Že od nastanka pred šestimi leti s »simboličnimi honorarji«. Ampak nič ne de, samo povejte in vam brezplačno organiziramo še državno proslavo ali, če bo šlo tako dalje, kmalu tudi brezplačen državni pogreb. Samo povejte, kam naj pridemo in nastavimo rit!
Toliko torej o možnostih izbire mlajše generacije, ki ji starejše (povečini omenjeni fosili v državnih institucijah) rade očitajo, da je »razvajena, saj ima na izbiro vse«.
Modus vivendi moje generacije je negotovost. Ob navedenih »poslovnih izzivih« nam negotovost zbujajo tudi stanovanjska vprašanja (stanovanj, tako kot služb, pač nimamo). Mi draga stanovanja, za protivrednost mesečnega zaslužka, namreč zgolj najemamo. V njih se na jogijih drenjamo z ljudmi, s katerimi ne vemo, kaj bi v ljubezenskem smislu počeli, saj nam tudi to področje, najmanj od seksualne revolucije dalje, ni najbolj jasno. In to kljub nadčloveškim naporom, ki jih v oglaševanje prepovedi »vsega zlega« še vedno vlaga RKC, da bi nas odrešila. Kakorkoli, tako je s temi tremi stebri, ki naj bi človeku nudili stabilnost. Je mar nenavadno, da psihiatri beležijo vse več anksioznih motenj in depresij? Kot je nedavno za Delo izjavil Damijan Perne, direktor Psihiatrične bolnišnice Begunje, se je »število težav, zaradi katerih se ljudje zatečejo k nam po pomoč, povečalo predvsem zaradi tako imenovanih stresnih motenj in motenj čustvovanja, opažamo tudi porast depresivnih in anksioznih motenj«. In – je mar nenavadno, da zato skoraj ne poznam vrstnika, ki ne bi bil »na nečem«? Če niso antidepresivi, so antipsihotiki ali pomirjevala, če ni trava, je alkohol, če ni nič od tega, so party droge, še največkrat pa gre za kombinacijo »vsega po malem«.
Na čem je bil dr. Dimitrij Rupel, prvi urednik Nove revije, ko je na nedavni okrogli mizi, ki je spodbudila tudi tole pisanje, izjavil, da »se nam je Slovenija posrečila«, ne vem. Še dobro, da se je Rupel – morda zaradi hahljanja iz vrste, kjer je sedela moja generacija – hitro dopolnil: »No, posrečila se nam je kot državna tvorba, na zunaj. Na znotraj je seveda slabše.« In prav s to izjavo je ponudil odgovor na uvodno vprašanje tega besedila, torej »kje je danes mlajša izobražena generacija«. Slovenijo, kot rečeno, povečini gleda od zunaj, iz Berlina ali Londona, ker je od tam videti pač nadvse posrečena, morda celo smešna. Razen tistih nekaj predstavnikov, ki jo – kdo ve, zakaj – še vedno gledamo od znotraj, čeprav nam že lep čas ni več do smeha.
Pogledi, št. 19, 10. oktober 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
