Magnifico, petdesetletnik
Ključ je v tem, da držiš konstanten tempo
Ker je decembra poljubil abrahama na čelo, sva si privoščila mnogo bolj osebni intervju, in ko se potem človek usede pred ekran in poskuša tak pogovor zapisati, se znajde pred nemajhnim problemom, saj Magnifico – tako kot, opažam, večina malo bolj urbanih in naprednih slovenskih posameznikov – govori neki povsem svoj jezik, ki mu je slovenščina zgolj neka majava os, h kateri se vedno znova malce vrne bolj iz občutka dolžnosti kot česarkoli drugega.
Decembra se je zgodilo nekaj, kar je bilo še deset let nazaj nepredstavljivo: Roberto Magnifico je postal petdesetletnik. Kako si obeležil ta sploh ne več tako skromni jubilej? Si ob tej priložnosti napravil kakšno konkretnejšo bilanco?
Ne zares. Itak je dosti bolj znosno živeti, če si ne postavljaš previsokih ciljev in ne gledaš preveč resno na stvari. Mislim, da smo na svetu zato, da uživamo, da se zajebavamo, da pijemo pivo in da vsega skupaj absolutno ne jemljemo resno. Smisel življenja je bil zame vedno, da si lahko privoščiš čim več nonšalance. Parameter nonšalance je zame pravzaprav tisti, ki govori o razvitosti ali nerazvitosti civilizacije.
To boš moral pa malo podrobneje razdelati …
Visoka stopnja ležernosti in nonšalance družbi zagotavlja pametne ljudi. Zakaj? Ker imajo samo ljudje, ki si lahko privoščijo ležernost in nonšalanco, čas, da sploh postanejo pametni. Govorim, razumeš, o obilju časa, ki je v trenutni ureditvi najbolj zanemarjena dobrina! Kapitalizem pravzaprav čas spremeni v stvar, ki si jo moraš vedno znova kupiti. Sistem ti sicer dovoljuje vse živo, tudi da serješ in laprdaš na ulici, ampak čas si moraš pa kupiti.
Drži.
Napredne so torej civilizacije, ki imajo vgrajeno logiko časa kot največje dobrine. To, da delaš štiri ure na dan – (razumno zamahne z roko) pa dobro, magari tudi pet! To bi moralo biti več kot dovolj! Še kmet v srednjem veku je bil na njivi po štiri ali največ pet ur. Ostali čas vendar ja rabiš, da se zajebavaš, da čitaš, da greš lovit ribe – da se normalno razvijaš kot človek. In to ti potem omogoči, da lahko poskrbiš tudi za koga drugega.
Pa obstaja po tem merilu v tem trenutku nekaj, čemur bi lahko rekli napredna civilizacija?
Ne ne, rešitev je možna samo še na individualni ravni. Noben voditelj nas enako misleče ne bo povedel na skupno pot. Rešiti se mora vsak sam, dokler masa rešenih tako ne naraste, da bo postala nalezljiva.
Med pripravo na intervju sem na internetu našel tvojo fotografijo z vojaške prisege, ko si bil še ne dvajsetletni vojak. Najprej sem mislil, da gre za fotomontažo …
Ne, zakaj? Seveda sem tisto jaz, ravno sem dopolnil devetnajst let. To je bilo v Karlovcu, kjer sem odslužil petnajst mesecev v kosu … (Magnifico se v prav res nekoliko mrzlem kabinetu z delovnega stola nagne nad radiatorček med nama in cel vzdrhti: »O, kako lepo greje!« Potem se spet nagne nazaj.) Bilo je takoj po gimnaziji, vojni rok sem lepo korektno odslužil do konca!
Nisem edini, ki se mu zdi tisti fant na sliki povsem neprepoznaven. Je imel ta nedolžen fantè kako idejo, da se bo čez enaintrideset let nad temle radiatorčkom grel kot okoreli zabavljač Roberto Magnifico?
Ah, kje pa. Ko sem imel osemnajst let, tistih pri petdesetih sploh nisem resno jemal kot živeča bitja. To so bili zame ljudje, ki so že napol predani onostranstvu. Ki samo še nekako biološko eksistirajo – sicer celo dihajo, vendar so v bistvu fertik.
In kako zdaj gledaš na petdesetletnike?
O, to je vsekakor huda starost, ja, glede marsičesa sem imel prav … Obstaja pa ena razlika: zdi se mi, da smo v primerjavi z generacijo naših staršev pri petdesetih mi bolj pri stvari, kot so bili oni. Da nas ta tempo ohranja v igri. Oni so bili pri teh letih že povsem v liniji še malo in penzija, mi pa smo po sili razmer na trasi kurc pa penzija, treba je na polno žgat naprej! Mislim, da je to dobro za našo kondicijo. Moji možgani, si upam reči, delajo pri petdesetih s polno paro. Točno tako kot pri dvajsetih.
Tudi zredil se nisi. Večina fotrov se preprosto je.
Ha ha, saj sem se, ampak sem potem tudi uspešno shujšal. Zakaj? Ker se tako smešno zredim. Redim se izključno v pelikana (se z obema rokama poboža po podbradku) in v žogo (se poboža po trebuhu). Nogice in rokice ostanejo iste in zgleda preprosto groteskno – če se zredim za tri kile, me pogledaš v obraz in si lahko prepričan, da imam sto dvajset kil. Eni se lepo redijo, maščoba se lepo razporedi … Ampak jaz moram pa dejansko stopit na oder – mi je potem nerodno, razumeš? In zato poskrbim – iz spoštovanja do samega sebe …
(v isti dah rečeva) In do publike!
In do publike!
Pomudiva se še za hip pri tistem fantu s fotografije. Praviš, da si nisi mogel predstavljati niti M od današnjega Magnifica – ampak kakšne imaš spomine nanj? Kdo je bil v resnici ta fant?
Ne, res ne vem. Nimam najboljšega spomina. Jaz se v resnici spomnim tako malo reči. Vem približno samo to, da sem bil tam v Karlovcu – zdaj, nekih dogodkov, razumeš, se pa ne spomnim. Mislim, cele petletke v življenju imam zbrisane! Res, res! Jaz ne vem, kaj sem počel med dvajsetim in petindvajsetim letom starosti, jaz res ne ve… Nekaj sem poskušal špilat, ampak nobenih dogodkov se ne spomnim … Lene možgane imam za spomin. Luknjo imam v glavi.
Stephen King se recimo skoraj ne spomni otroštva. Samo par slik, pravi, par samo napol izostrenih okruškov spomina, ki ga hočejo kot poblaznela zla drevesa potegniti nazaj vase.
Pojma nimam. Včasih se temu pojavu prav ne morem načuditi. A veš, ko vidiš kdaj kak dokumentarec po televiziji – in stari ljudje, razumeš, partizani in ameriški vojni veterani, začnejo razlagat: Ja, to je bilo leta '44, osmega maja… Mislim, oni se dejansko spomnijo datuma!
Če bi ti jurišal na Normandijo, bi se tudi spomnil datuma.
Okej, ampak oni se dejansko spomnijo dogodkov – spomnijo se jih, znajo jih opisat, znajo jih locirat v času … Če bi mene kdo vprašal kaj konkretnega iz preteklosti, bi mi bilo tako nerodno, da bi se najbrž začel lagat, začel bi si izmišljevat … Nasploh ne maram gledat starih slik, ne maram gledat starih posnetkov, to me navdaja z nekim čudnim občutkom. Zelo neprijetnim.
Morda še zadnji poskus konkretnega spomina na tistega Roberta s fotografije?
(naguba čelo) Mmm, dve reči. Da sem bil zaljubljen in da mi to res ni šlo skupaj z odhodom. Duhovno sem zelo trpel, ker je bila moja ljubezen v Ljubljani.
Ugibam, da se vama s tisto mladostno simpatijo na koncu ni izšlo?
Ne, še vedno sva skupaj.
Za vajino pravijo, da je ena lepših ljubezenskih zgodb v regiji …
(Mislim, da me Magnifico ni slišal, ker se je ravno takrat še enkrat stisnil k radiatorčku in s pristno srečo v glasu zavzdihnil: »Aaaa, paše!«)
Res paše! Greva naprej. Kaj je s srbskimi trgi? Če je bila skupina Moulin Rouge svojčas »big in Japan«, si ti, kolikor razumemo, danes »big in Serbia«?
Pa evo, moj domicilni trg je eks juga. Še najslabše mi gre na Hrvaškem, v Srbiji sem pa res doživel nekaj posebnega, sploh po filmu Montevideo … Pesem Pukni zoro je tam po enem letu ponarodela, ljudje so jo vzeli povsem za svojo. To je eden ključnih komadov vsakega rojstva in svatbe, ko stopim v kafano, se glasbeniki postavijo na mirno in me vprašajo, če znajo dobro odigrat … Mislim, mnogi čisto res mislijo, da je to neki star narodni komad, da sem ga nekje našel …
Ko si tam, ga kaj žuraš po splavih?
Ne, kje pa, nisem jaz noben žurer. Jaz sem tam do dvanajstih, enih že fejst zmatran. Kar sem pojedel in spil do te ure, je nekako to. Potem lahko samo še ždim, če je res res treba. Ne, nisem žurer. Družim se pa rad!
Nekaj časa se je šušljalo, da razmišljaš o selitvi?
Kam, dol k nam? Ne, neee, kje pa – pa saj sem tukaj doma! Tukaj v Sloveniji imam familijo, tukaj imam službo … Nasploh nerad potujem. Nerad spoznavam preveč novih ljudi, nimam sploh nobene želje …
Potem si v bistvu kot Flaubert: njegova ljubica je napisala, da bi on sicer zelo rad potoval, ampak samo, če bi lahko pri tem ves čas ležal na postelji, medtem ko bi drugi mimo njega nosili kulise.
Ha ha, očitno je bil moje vrste človek. Jaz potujem toliko kot nastopam. In tudi sploh ne hodim na dopust, te želje v sebi preprosto nimam in je tudi ne razumem. Dopust pomeni zame napor in nervozo, in jaz si prav nič ne želim iti kamorkoli, razen tja, kamor moram.
Zdaj me pa preprosto siliš, da te vprašam: koliko je Magnifico, torej to, kar vidimo, lik? Koliko pa si to dejansko ti?
Oboje sem jaz. Ne bi znal ločevat. Edino to je, da je na odru tisti res najboljši kos mene. Imam sicer partizansko, umetniško ime – ampak to je tudi približno to. Ko nisem na odru, sem precej bolj dolgočasen tip.
Kar velika stvar je, da si si v življenju izboril privilegij, da ti ni treba biti lik.
Jah, ta naš music business je res v celoti postal wrestling, tako kot pač vse – tako kot politika, kultura … Pri wrestlingu se dva tipa mečeta po tleh in se nekaj pretepata in vse skupaj izgleda kot boj, ampak vsi vejo, da je samo simulacija boja – tista dva v ringu se pač sprenevedata in glumita, da se tepeta … Pa vendar imata vedno poln avditorij, kjer vsi navijajo kot nori! Ampak to je slika in prilika naše družbe – jaz tako vidim čisto vse, od družbenih gibanj do znanosti in umetnosti, vse je wrestling. Navidezno, sprenevedajoče in lažnivo, namenjeno zgolj zabavi in najbolj nizkim strastem. In show business je še posebej tak.
Ampak ti pa ne?
Mene wrestling ne zanima preveč. In moje publike na srečo tudi ne. V Sloveniji imam svojo zvesto publiko, zaradi katere lahko organiziram tistih šest ali sedem koncertov na leto, ki imajo še smisel.
Je nekdo, kot si ti, danes premožen?
(odmahne) Bah …
Ampak ob vseh tvojih uspehih na južnih trgih …
(z jezikom v licu) Oh, ko pa vsi vemo, da so ti južni trgi vsi prepolni zlata! Veste kaj, v sebi nimam nobene velike želje po posedovanju stvari, sem zelo hitro zadovoljen … Mislim, da še kako velja rek, da ni bogat tisti, ki ima, ampak tisti, ki malo rabi. Jaz definiram okej tako, da nisem lačen in žejen, drugo pa … Glej, rad imam dober rekelc, rad imam dobro srajco in nasploh obleko, ampak to je tudi višek moje nečimrnosti – to so oblekce, to obožujem! Ampak tudi to se da dobiti zelo poceni, tudi to je stvar iznajdljivosti …
Ampak zdaj se mi tukaj prodajaš kot paragon puščavniške kreposti …
Pa evo, jaz recimo nimam avta – sem se mu odpovedal, ker je bilo z njim samo delo … Sploh ne ločim med škodo in mercedesom – če mi nekdo pokaže škodo in reče: To je novi model mercedesa!, mu jaz ne bom znal oporekat. Glej, z lastnino se je treba ukvarjat, in to te bremeni, vsaj mene. Če ti nekdo da sto milijonov evrov, pa kaj boš zares z njimi? Denar je za tiste, ki jim lastnina dogaja v nekem erotičnem, perverznem smislu. Okej, reciva takole: v denarju nisem premožen, drugače se pa počutim kar premožnega, ja.
Plemenit sentiment, ampak kako ga združiti s tvojim hitom Giv mi mani?
Zakaj, v čem je problem?
Težko je združiti besedilo in splošno atmosfero v Giv mi mani s tem, da se nam tukaj skorajda postavljaš ob bok Seneki, ki je rekel: Ko ljudje pravijo, da imajo bogastvo, je to nekako tako, kot ko imajo vročino: v resnici ima vročina njih.
Čakaj, v svojih komadih vedno govorim v prvi osebi ednine. Jaz to vedno vse vzamem nase, jaz sem bil in peder in čefur, in tako je tudi Giv me mani v prvi osebi ednine. Predstavlja mantro, ki vlada našemu življenju zadnjih petindvajset let.
Nihče ti ne bi mogel skovati boljšega očitka: v bistvu širiš neko požeruško mantro, potem se nam pa hvališ, kako da si prodal avto!
Ampak saj se sploh ne hvalim. Meni se zdi precej pomenljivo, da se celoten tekst komada glasi: »Give me money, I can be so funny, you can call me honey, I will call you honey bunny.« Se ti ne zdi?
Ne, ker tudi ni res: komad ima še vsaj enkrat toliko drugega besedila. Ampak tudi če bi bilo res, kaj potem?
Vse je na pladnju. Ta komad bi mirno lahko posvojil Trump za svojo kampanjo!
Pa saj to ti govorim …
Ampak če bi komad posvojil Trump, bi bil to neverjeten nesporazum! Tako bom rekel: vsi smo božji otroci in v tem komadu opevana nečimrnost čepi v vsakem od nas. To, na kakšen način bom opozoril na to idiotsko stanje duha, je pa moja izbira.
Kolikšnemu odstotku rednih gledalcev TV Balcanica pa je po tvojem dejansko jasno, da jim prodajaš ironijo?
Ampak moj milje je popkultura! In če v ljudeh ne vzbudim nobenega čustva – pa naj bo to solza ali smeh – nisem naredil ničesar. Za razložiti ostalo je tu Žižek, razumeš? Jaz sem tu predvsem zato, da na glas prdnem. In da to potem z malo sreče sproži neko debato.
Ha ha, okej … Če nekdo reče: »Jaz sem tu predvsem zato, da na glas prdnem!«, ga preprosto ne zmorem več kritizirati. Ampak ne, te bom raje napadel z druge strani. Kako si se imel na Festivalu idrijske čipke?
Krasno. To je en tak tipičen mestni festival, vsako normalno evropsko mesto ima kaj takega – ma super smo se imeli!
Se čipkamo si ob tej priložnosti zapisal na svoji uradni Facebook strani. Hvala za cvetje, hvala za pivo in nepozaben večer! si se poklonil Festivalu piva in cvetja ... Iz tvojega Facebook profila veje neki res čedalje bolj ljudski Magnifico.
Ampak na obeh omenjenih dogodkih sem se imel res v redu. S tem sem imel dolgo časa resne probleme. Kakih deset let mi je bila huda mora stopiti na oder …
Celih deset let?
Ali pa še več. Vsakič znova blazna muka. Niti malo nisem užival v tem, kar počnem.
Kako to?
Ko gledam nazaj, se mi zdi, da nisem bil zadovoljen s svojim glasbenim izrazom. Zdaj sem naredil par bistvenih sprememb. Ker če ne uživam na odru, potem pa res ne vem, zakaj bi to sploh še počel! No, in zdaj sem dobil nekaj veselja nazaj – nisem več v mori cele dneve pred nastopom! Namesto tega se dejansko veselim. In če se veseliš, se stvari običajno odvijejo v pravo smer.
V bistvu se ta povratek veselja časovno še kar ujema s tvojim dokončnim mednarodnim prebojem.
Mah, mi je bilo prej v enako muko, če sem nastopal v Idriji ali v Parizu.
Ja, ampak je najbrž vseeno drugače, ko vse celice telesa začutijo, da nisi več … obsojen na Slovenijo.
Ne vem. Važno je, da sem zdaj že par let zelo zadovoljen na odru. Sem že resno razmišljal o tem, da bi pustil vso to muskontarijo in odprl gostilno. Ker tako kot sem se prej tako dolgo počutil – pa to je bilo, kot da bi imel župnik more, ker mora imeti mašo! Kot bi se mu na prižnici podilo po glavi: 'O fak, lažem tu ljudem …'
Ugibal bi, da to niti ni tako redek pojav.
Vsekakor te to zelo utrudi. Dolga leta sem komaj zdržal tisto uro dvajset gor na odru. Vmes sem oseminšestdesetkrat pogledal na uro, kdaj bo more konec.
Če si dovolim ugibati: bi to lahko bilo na račun redukcije THC in podobnih vnosov? Ko sva se nazadnje pogovarjala o tem, ste me potem prepričal, da ta sklop brišem iz intervjuja, češ da ne bova slabo vplivala na vašega odraščajočega sina. No, dete je zdaj že gotovo dovolj staro, da bo lahko preneslo krajši ekskurz?
Ma veš kaj, jaz to počnem že petindvajset let in ničesar ne tajim … Tudi alkohol imam rad, te reči mi veliko pomenijo – je pa res, da je pri vsem skupaj ključno imeti mero.
Ampak še enkrat: je tvoji zgoraj opisani kreativni odjugi botrovala tudi kaka redukcija na tej fronti?
Ne, ključ je v tem, da držiš konstanten tempo. Tempo za na dolge proge. Stanje zadetosti je super, sploh v družbi, odpre ti možgane, beseda steče tudi o rečeh, ki se jih drugače sploh ne bi lotili …
Dobro, ampak stroka pravi, da trava na dolgi rok v nas ubija zmožnost cenjenja malih stvari, ko smo trezni.
Možno. Ampak ponavljam: treba je držati čim bolj zmeren tempo. In vsaj osebno stavim na sative – tiste indijske, hipijevske variante, tako kot imam rad lahko rdeče vino, ker je nežno (se ob tem počasi in uživaško poboža po obeh licih) … Tudi ne maram žganih pijač, ker so močne. Rad imam pivo, še posebno Unionovo pivo, ker je lahko in te vzdigne, zato jih lahko spiješ štiri ali pet, pa nisi opica.
Očitno si res skrben arhitekt svoje zadetosti. Sliši se kot zelo razumen in pameten sistem, če so seveda taki sistemi lahko pametni.
Če imaš pravi odmerek, zadeva deluje kurativno. Ampak da ne bo pomote: kajenja trave nikakor ne bi želel reklamirat. Ta stvar gotovo ni za vsakega. Meni sicer nekako pomaga lepše živet, a jo še vseeno vidim bolj kot neko svojo hibo kot karkoli drugega. V bistvu mi je prav nerodno, ko o tem sploh govorim – to je moja intima, to je, kot bi zdaj v javnosti izobesil svoje rabljene gate … Ne vem, ne zdi se mi zares primerno.
Pošteno. Cenim tvojo iskrenost in pogum, da si vseeno spregovoril o tem. Greva torej naprej. So te dejstva nove politične realnosti ozdravila želje po bolj političnem udejstvovanju?
Ne vem, kaj točno me sprašuješ. Saj sem v življenju podpiral samo enega tipa, to je bil Janković – in ga še vedno podpiram …
Še vedno?
Jaz ga doživljam kot v redu gospodarja, odličnega župana, ki je veliko naredil za Ljubljano. O njem si mislim vse najboljše. Vsekakor je antifašist, to je zame najpomembnejše. Ne motijo ga ne pedri ne muslimani ne invalidi – v resnici je kvečjemu nasprotno in jim zelo rad pride naproti … S tem pošilja v svet popolnoma drugačno sliko od države, v kateri živim. Ljubljana se po tej liniji nasploh čedalje bolj odmika od vseh drugih krajev v državi. Ali pa, bolje rečeno, se oni odmikajo od nje.
Vse tiste ovadbe niso skrhale tvoje ljubezni do ljubljanskega šerifa?
Kriminalisti so za to, da ovajajo, policisti so za to, da zapirajo, in sodišča so za to, da sodijo. In če je kdo naredil kaj narobe, bo za to pač odsedel svojo kazen. S tem da odhod v zapor ni tisto najhujše, kar se človeku lahko v življenju zgodi. Sem že imel kakega prijatelja, ki je pač šel v zapor, pa ni bil potem zaradi tega nič manj moj prijatelj kot prej. Nasprotno, tja noter sem mu prinesel čike in mu skušal pomagati s kako toplo besedo. S tem da, pozor, ne namigujem, da bi moral Janković biti v zaporu!
Ha ha, ampak namiguješ pa, da če se to zgodi, mu boš tja nesel čike?
Žal ne kadi – je pa res, da bi mogoče tam notri začel, ha ha ha.
Počasi bova morala zaključiti. Če to storiva po zgoraj začrtani trasi Magnifico petdesetletnik, naj te vprašam: komu ali čemu si na tej svoji sploh ne tako kratki poti najbolj hvaležen?
U jebemti … (pristno zbegan) Nisem vedel, da moram biti komu hvaležen …
Nasploh je to dejansko zelo zdravilna reč. Tako zelo, da jo zdaj zagovarja celo moderna psihiatrija …
Moram priznati, da tega koncepta ne razumem. Hvaležen – mislim, komu? Vsevišnjemu? Njegov koncept mi je neznan in nedojemljiv. Mami in očetu, da sta me naredila? Tudi to se mi zdi nonsens, saj ju vendar nisem prosil za to, poleg tega je trajalo par minut … Ne ne, ta hvaležnost mi preveč smrdi po religioznosti, to ni zame.
Gospod, težko sem ponižen.
Če hočeš.
Prav, če ne s hvaležnostjo, pa zaključiva s smrtjo. Pridejo z abrahamovo štampiljko tudi kake prve prave vizije, kako bo, 'ko enkrat boš umrl'?
Prepričan sem, da je to veličasten dogodek. Predvsem si ne bi želel, da bi bil zame prežet s paniko in strahom, temveč z enim takim ekstatičnim, orgazmičnim občutkom zapuščanja. Velik vtis je name naredilo, ko sem imel možnost videti, kako mi je v Srbiji umrla babica. Umrla je tako kot … kot indijanska skvo – ona se je odločila, da bo šla! Preprosto se je ulegla, da bo umrla. Na vprašanje »Kaj ti pa je?«, se je nasmehnila: »Nije mi ništa nego mrem!« In je popolnoma mirna in zadovoljna odšla. In to si jaz želim zase.
Mir?
In predvsem modrost, da bom znal smrt objeti in preprosto oditi. V bistvu si želim moči in modrosti, da bom znal smrt objeti z obema rokama in reči: »Let's dance.« Smrt je vsekakor enkratna izkušnja, in res ne bi rad zajebal, ha ha ha!
Pogledi, let. 7, št. 2, 27. januar 2016