Mitja Rotovnik, generalni direktor Cankarjevega doma
Ključna sprememba je, da ni prišlo do spremembe
Če bi glede javnega financiranjakulture primerjali osemdeseta leta z obdobjem po osamosvojitvi, kje je, če sploh, prišlo do temeljnih razlik?
Socializem je relativno dobro skrbel za finančno podstat kulture. Ključna poosamosvojitvena sprememba je, da ni prišlo do spremembe. Slovenija je bila edina postsocialistična država, ki je ohranila finančno nepretrganost, povsod drugje je prišlo do pravih finančnih tragedij. Če sem zelo natančen, je rahlo zanašalo le prvo slovensko vlado, ki med svoje prioritete ni ravno štela dobre finančne kondicije kulture kot esence osamosvojitve. K sreči se je to že z drugo vlado popravilo, saj je vlak nepretrganosti s socialistično finančno »dozo« spet ujel pravo hitrost. Ena sprememba pa se je vendarle zgodila: splet nesrečnih zakonskih okoliščin glede prenosa financiranja javnih zavodov z države na občine ni uspel, toda finančni zalogaj za to operacijo je le prispel v občine. Danes lahko ugotovimo, da zlasti mestne občine financirajo kulturo solidneje kot v socializmu. Ena ključnih nalog načrtovane posodobitve javnega kulturnega sektorja kljub temu ostaja prenos financiranja vseh javnih zavodov, ki so jih ustanovile občine, z države na občine. Vedeti je treba, da je takih zavodov kar 42 in da zanje finančno po večini skrbi država, »vladajo« pa jim občinske politične strukture. Za evropske kulturne razmere je to nekaj nevzdržnega in skregano z vlogo kulture v lokalnih skupnostih. Do kakšnih anomalij lahko pripelje taka dvojnost, je lepo prišlo do izraza v Ljubljani, ko si je mestno načelništvo za kulturo zamislilo tudi nekaj strokovno in razumsko povsem neutemeljenih združitev kulturnih zavodov ali kadrovskih potez in jih hotelo uveljaviti mimo ministrstva za kulturo, ki za njihovo delovanje zagotavlja denar.
Kaj pa se je v tem času spremenilo, če postaviva v ospredje odnos družbe do kulture in umetnosti?
Spremenilo se je zelo malo, pa bi se lahko več, pravzaprav bi se moralo. Najpomembnejša je zagotovo silovita energija zasebne iniciative, ki je preorala celotno polje kulture. Stotine novih društev, privatnih zavodov in kulturnih »espejev« je močno popestrilo kulturno podobo dežele. Govorimo lahko o stotinah novih festivalov oziroma prireditev, o enormni količini novih knjig, o novih kulturnih centrih (tudi tistih, ki so se naselili v nekdanje domove JLA), o neprecenljivih dosežkih tako imenovanih nevladnih kulturnih organizacij (katerih glavni financerji so kljub njihovi »nevladnosti« prav občine in država – proračun oziroma javna sredstva). Ob teh spremembah je premočno zaostal skorajda celoten javni kulturni sektor, film je postal glede finančne podpore prezrti pastorek kulturne politike, šolski sistem je prehudo preziral pomen kulturne vzgoje za duhovno rast odraščajoče mladine, zunanje ministrstvo kljub vodilnemu človeku kulturne provenience ni nikoli izdelalo strategije mednarodnega kulturnega sodelovanja, delovna zakonodaja in sistem javnih uslužbencev ter njihovih plač nista nikoli mislila na specifičnosti v kulturi; tudi sindikati ne razumejo, da se odrske umetnosti ne morejo uspešno razvijati ob svetosti in nedotakljivosti delovnega razmerja od rane mladosti – ne samo do upokojitve, zdaj že kar do smrti, ker zaposlenemu umetniku ni treba v pokoj, tudi če nič, čisto nič ne dela, ker je pač prestar in ni več za na oder.
Večina, ki ustvarja v kulturnem sektorju, trdi, da je denarja premalo. Ali to drži ali pa bi bilo mogoče, celo nujno, javna sredstva za kulturo primerneje porabiti?
Za kulturo in umetnost ni nikjer na svetu dovolj denarja. V finančnem smislu je človeško ustvarjanje vreča brez dna. Tako je tudi v Sloveniji. Zlasti tisti, ki ne dobijo ali ne dobijo dovolj denarja za svoje zamisli, projekte, zavode ali festivale, bodo vedno govorili, da denarja ni dovolj. Moj odgovor: denarja je in ga ni dovolj. Če že dvajset let nismo sposobni zgraditi novega Nuka, potem je to tudi zgodba o denarju. Bilo ga je dovolj, saj je bilo za priprave za novi Nuk porabljenih 28 milijonov evrov, zdaj je tam, kjer bi moral stati, mestno parkirišče. Ne pozabimo, da so sosedje Hrvati zgradili novi Nuk sredi vojne s Srbi. Ne gre le za denar, gre za popolno nesposobnost skorajda vseh (razen arhitekta Marka Mušiča), ki so do zdaj za priprave zapravljali dragoceni denar, za popolno nekompetentnost politikov, ki so bili kakor koli vmešani v ta projekt in držali v rokah vse niti zapravljanja denarja. Zdaj smo obveščeni, da se vse začenja znova, in če bo za nove priprave spet porabljenih 27 milijonov, bo ta projekt samo na pripravah požrl toliko denarja, da bi ga lahko zgradili, denimo vsaj do polovice. Tako je bilo tudi z novo operno dvorano v Mariboru: zaradi »šalabajzerjev«, ki so jo gradili, je bila po kvadratnem metru najdražji do takrat zgrajen kulturni objekt v Evropi. To je izračunal in dokazal eden naših takrat največjih strokovnjakov za financiranje takšnih objektov, Milan Knez. Pa ko bi imela vsaj odlično akustiko – tudi to se zaradi premajhne prostornine dvorane in ob nedavnih koristnih dodatnih popravkih akustičnosti ni zgodilo. Na tem mestu je premalo časa, da bi ob številnih primerih dokazoval hipotezo, da se za kulturo morda namenja dovolj denarja, le da se marsikje porablja neracionalno, brez stvarnih ali pričakovanih (umetniških) učinkov, ali pa da ga je premalo, če ga denimo ni niti za zgraditev novega doma za SNG Drama Ljubljana. Razmere, v katerih dela naše najboljše gledališče, so sramotne za vse odločujoče o kulturi v zadnjih dvajsetih letih. Tudi za prejšnjega ravnatelja, ki je porabil precej denarja za neprimeren prizidkarski načrt, namesto da bi prisluhnil modrim svetovalcem, da je edina modra rešitev nova stavba SNG Drama kar prek ceste, na »šumijevi« lokaciji. Namesto da bi ravnatelj, ki je SNG Drami poveljeval 14 let, zapustil briljanten načrt oziroma projekte za novo Dramo, nimamo ta trenutek v roki ničesar otipljivega. Nasvet Borutu Pahorju, Francu Križaniču in Majdi Širca – za božjo voljo, hitro odkupite vsaj parcelo prek ulice, če je še na prodaj. In se lotite mednarodnega natečaja.
Morda še to: ta trenutek je zaradi kriznih razmer, ker denarja ni tudi na ministrstvu, absolutno premalo denarja za novi zagon ljubljanske Opere po opustošenju, ki sta ga zapustila Lovrenc Arnič in Kristijan Ukmar. Obetajoče novo vodstvo Opere bo težko speljalo umetniško prenovo, če ne bo dobilo več denarja, če ne bo moglo upokojiti zaposlenih umetnikov, ki nič ne nastopajo, čeprav so v delovnem razmerju, in če tudi samo s prodajo vstopnic ne bo »delalo« čim več svežega denarja.
Vodite hišo, ki ji je z dolgoletnim trudom uspelo pridobiti zveste in pomembne sponzorje, celo mecene, brez katerih marsikatere vaše odmevne kulturne prireditve, predvsem večjih gostovanj, ne bi bilo. Menite, da bi bilo sponzorskih in mecenskih sredstev več, če bi bilo tovrstno vlaganje v kulturo tudi davčno ustrezno stimulirano?
Res je, ponosni smo na sponzorsko in donatorsko »družino« Cankarjevega doma. Naš program bi bil brez njih v resnici mnogo skromnejši. Pomislite na to, da so sponzorji in donatorji v minulih 18 letih podprli Cankarjev dom z več kot 7 milijoni evrov. To je veličastna številka, ki pove vse. Je pa recesija treščila tudi v sponzorske vrste tako hudo, da smo na letni ravni že ob več kot polovico pričakovanega sponzorskega denarja. Smo zaskrbljeni in upamo, da se nam bo ob starih, ki so še ostali, kmalu pridružilo nekaj tistih podjetij, ki jim je recesija dala krila. Ali pričakujem nemogoče, če upam, da nas bo kdo izmed njih poklical sam, ko bo prebral ta intervju? Kdor misli, da bi država sponzorje morala oprostiti plačevanja DDV, žal ne ve nič o ekonomiji. Česa takega država ne sme narediti, ker bi s tem postavila ekonomijo na glavo. Kar se donatorstva podjetij tiče, olajšava je; zakaj je neobdavčen del potencialnega donatorstva neizkoriščen, je zgodba o tem, da večina podjetij in družb preprosto ni pripravljena donirati. In smo pri večnem vprašanju o zelo počasnem dvigovanju zavesti glede družbene odgovornosti vodstev vseh tistih podjetij, ki nočejo ne donirati ne sponzorirati. Davčne stimulacije bi bile ta trenutek dobrodošle za posameznike, da bi donirali večje zneske. Ker jih ni, ima Cankarjev dom samo eno osebo, ki donira za program. To je odvetnik Miro Senica. Na žalost ni ekonomista, ki bi pripravil sprejemljivo zakonsko osnovo za stimuliranje fizičnih oseb. Bojim se, da je kontekst naše davčne zakonodaje tak, da se to sploh ne da prav hitro narediti. Morda nam bo to enkrat za vselej končno stvarno in prepričljivo pojasnil ekonomist Bogomir Kovač, ki vse ve, ali pa davčni strokovnjaki (Končar, Simič, Šircelj).
Večina ministrov za kulturo doslej je napovedovala modernizacijo javnega sektorja. Kaj bi po vašem mnenju ta modernizacija morala nujno prinesti in zakaj ji doslej še nismo bili priče?
Raje uporabljam pojem posodobitev javnega kulturnega sektorja. Njegova posodobitev je izjemno zapleten problem, ki ni odvisen samo od želja tistih, ki mislimo, da je že skrajni čas za posodobitev. Kultura je sestavni del enotnega državnega javnega sektorja, sistema javnih uslužbencev, sistema javnega financiranja, sistemov plač javnih uslužbencev itn. Dokler bo tako, radikalna posodobitev ni možna. Kultura mora »pobegniti« iz vseh teh javnih spon. Na to iz Cankarjevega doma z argumenti opozarjamo od leta 2002 naprej. Morda je prvi ohrabrujoči korak pred kratkim storil Borut Pahor, ko je napovedal ukinitev enotnega sistema plač za javne uslužbence in zadolžil resorna ministrstva, da začno pripravljati plačne sisteme, ki bodo ustrezali posebnostim kulture, šolstva, zdravstva, sodstva, znanosti itn. Taka zamisel mora »udariti« tudi po delovni zakonodaji. Dalje, tudi panožne kolektivne pogodbe potrebujejo resne spremembe. Ob neki priložnosti sem vodilnim v kulturnih sindikatih rekel, da menedžerji v kulturnih zavodih doživljamo kolektivno pogodbo za kulturne dejavnosti kot smrtno napoved razvoju odrskih umetnosti. Toliko je namreč v njej raznih socialnih pravic. Skorajda kap jih je zadela! Nato smo se dogovorili, da se bomo začeli pogovarjati nekateri direktorji kulturnih zavodov in vodstvo Glose: strpno naj bi preučili vse, kar po mnenju nas direktorjev ne sodi več v kolektivno pogodbo. Največja napaka vseh vlad do zdaj je bila, da so socialni dialog s sindikati vodile same, brez predstavnikov javnega menedžmenta. Brez tistih torej, ki na svojih plečih nosijo vse breme vodenja in sodelovanja z delavci.
Ni čisto res, da so ministri le napovedovali posodobitev. Jožef Školč in Majda Širca sta pripravila prvo zasnovo, Andreja Rihter in Simon Kardum sta naredila obetaven Zakon o uresničevanju javnega interesa v kulturi, ki je bil glede bistvenega na žalost »petelin, ki je prezgodaj zapel«. Potem je bila posodobitev javnega sektorja štiri leta v zamrzovalniku in se spet odtalila s prihodom Majde Širca. Okrog sebe je zbrala petnajst sodelavcev, ki smo več kot pol leta pripravljali koncept posodobitve. Potem se je zgodilo nekaj, česar še danes ne razumem. Sredi avgusta so na ministrstvu predstavili naš koncept posodobitve, ki pa še ni imel pike na i, saj dela nismo končali. Potem ko smo v juliju izdelali osnove, ki jih javnost pozna, je predlog celovitega koncepta posodobitve organiziranja in financiranja kulture na 42 straneh povzela Vesna Čopič. Tisto, česar ne razumem, je, da so potekli že trije meseci, toda seja projektne skupine za posodobitev javnega sektorja ni bila več sklicana. Njeni člani torej nismo imeli niti te možnosti, da bi obravnavali zelo dobro pripravljeno gradivo Vesne Čopič. To me skrbi, saj kar ne morem verjeti, da bi nekdo projekt posodobitve spet vtaknil v zamrzovalnik. Toliko bolj, ker je v strokovno javnost pricurljal nov osnutek zakona o negospodarskih javnih službah, ki se na nekaterih mestih občutno razlikuje od razmišljanj v naši projektni skupini.
Ali poznate kak tuji model, ki bi bil lahko za vzor tej posodobitvi, kot ji pravite?
Preštudirali smo veliko modelov in še več praks po Evropi. Sijajna elaborata sta pripravila dr. Borut Smrekar in dr. Bojan Bugarič. Vse glavne stvari v omenjeni projektni skupini poznamo in vse bliže smo koncizni pripravi projekta posodobitve, in to ne le javnega kulturnega sektorja, temveč organizacije in financiranja kulture v širšem pomenu besede. Mi smo tako posebni, da v Evropi nismo našli modela, ki bi ga enostavno prepisali, smo pa pri mnogih državah našli uporabne in sprejemljive prakse.
V mesečniku Bukla ste pred kratkim ostro nasprotovali graditvi novega mariborskega gledališkega centra, pa tudi pobudi Skupnosti občin Slovenije ministrstvu za kulturo, naj gledališčem v Kopru, Kranju in na Ptuju podeli status zavodov širšega pomena, s tem pa seveda prevzame tudi obveznosti do njih. Decentralizacija sistemsko podrte kulture je, kot ste že dejali, očitno pri nas velik problem. Vsi bi radi bivali pod perutmi države in ne lokalnih oblasti. Ali to pomeni, da je majhnost kulturnega trga resnična težava ali le priročen izgovor za to, da nam ni treba določiti, kaj je v javnem interesu do takšne mere, da mora za njegovo uresničevanje res skrbeti država, in kaj morda ni?
Spet sva na področju posodobitve javnega kulturnega sektorja. Graditvi pošastno dragega kulturnega centra se nisem uprl zato, ker ga Mariborčanom ne privoščim. Uprl sem se neznanski lahkosti sprejemanja novih bremen na plečih države. Kam pa pridemo, če bodo lokalni veljaki gradili nove kulturne institucije na račun bodočega državnega financiranja njihove tekoče dejavnosti? Že sem povedal, da je eden od ključev posodobitve vračanja sedanjih 42 lokalnih zavodov občinam oziroma regijam v tem smislu, da jih tudi financirajo. Pa se, baje, znajde v rokah župana Franca Kanglerja pismo, v katerem se mu obljublja, da bo novo gledališče (z razstaviščem in kinodvorano, mimogrede: ob dveh zaprtih kinodvoranah v mestu) financirala država. To pismo ni bilo nikjer objavljeno, zato me toliko bolj preseneča, kako vehementno z njim maha župan Kangler pred nosom zelo uglednih mariborskih kulturnih delavcev, ki so se v imenu drugih stvarnejših infrastrukturnih potreb uprli nedemokratičnemu lansiranju pobude letos poleti na korespondenčni seji in brez elaborata o ekonomski upravičenosti zgraditve. Mariborski kulturniki pričakujejo od župana Kanglerja javni diskurz o pobudi, ne pa mahanje z nekim pismom, ki ga ne pozna nihče. Najnovejša vest je, da bo gospod Kangler le uvrstil zamisel o novem kulturnem centru na sejo mestnega sveta. Toda še prej bi bila potrebna široka razprava o konceptu in ekonomski upravičenosti zlasti v mariborskih kulturnih krogih. To bi bil res demokratičen pristop. Novi center potrebuje široko soglasje in potrditev v kulturni bazi, politična odločitev je le pika na i. Zanimive so tudi prve reakcije po moji intervenciji, češ da jim »močvirnik« iz Ljubljane pač ne bo prikrojeval njihovih kulturnih načrtov. No ja, ta »močvirnik« je imel rojstni dom v Mariboru, na Brezjah, v ulici Pekel.
Majhnost kulturnega trga torej je problem ...
Je večplasten problem. V tem kontekstu se ne sme uveljaviti praksa, da bodo lokalni snovalci novih kulturnih infrastruktur obešali njihove stroške na državo. Danes je težko zgraditi novo kulturno hišo. Kakršno koli! Še teže jo je vzdrževati in plačevati stroške dela, plač in programa. Če ima župan Kangler denar za pokrivanje visokih stroškov delovanja novega kulturnega centra vsaj tja do leta 2022, potem bo vsem skupaj laže. Vem pa to, da že danes ni sposoben zagotoviti dovolj denarja za odlično delujoči kulturni center, ki se imenuje Narodni dom. Javni interes ni meh, ki se ga lahko v imenu lokalnih interesov poljubno razteguje do države. Če gre v resnici za javni interes, se je treba o tem pogovoriti najprej v okviru lokalne skupnosti. Državni javni interes se lahko opredeli le v slovenskem parlamentu ob sprejemanju strategije razvoja kulture. Kanglerjevega kulturnega centra v veljavni resoluciji ni. Podobno velja tudi za tri nova gledališča, ki lokalno regionalni javni interes že razumejo kot zadosten razlog za poziv, naj celotno njihovo dejavnost financira država. Nekaj programskega denarja vsa štiri lokalna gledališča od države celo že prejemajo, to pa je vsaj problematično. Če je ministrstvo za kulturo zaradi pomanjkanja denarja prisiljeno letos zmanjšati že odobrena sredstva nacionalnim zavodom in tudi lokalnim, ki jih sofinancira, potem bi bilo zunaj vsakega razuma morebitno odpiranje novih finančnih ran. Poleg tega je toliko odprtih finančnih ran znotraj ožjega nacionalnega kulturnega »pogona«, da je treba vse morebitne presežke usmeriti v njihovo celjenje, ne pa v sprejemanje novih in novih finančnih obveznosti.
Ali bi se strinjali z morda heretično tezo, da izhajajo zahteve različnih kulturniških elit, da mora zanje skrbeti država, tudi iz njihovega branjenja pridobljenih privilegijev, ne pa toliko iz resničnega javnega interesa, torej tudi interesa porabnikov kulture?
To je preživela teza, država v skladu s finančnimi možnostmi bolj ali manj dostojno skrbi za funkcioniranje nacionalnega programa. Priporočal bi ji restriktivnejšo politiko pri sprejemanju novih obveznosti. Kulturniške elite bodo morale izkazati večji posluh za potrebe trga in za prihodke iz tega vira, kajti številni privilegiji ne bodo večni; kriza bo vedno večja, zato bo treba mnogo smotrneje obračati sleherni javni evro za kulturo. Najhujše je šele pred nami. Vsi veliki ekonomisti opozarjajo, da bo kriza, ki se je začela z ameriškimi »brothersi«, še dolga in da sploh niso izključeni novi »brothersi«.
Pogledi, 17. november 2010