Cvetka Lipuš, nagrajenka Prešernovega sklada
Med vsakdanom in vesoljem
Foto: Marko Lipuš
11. 02. 2016
Krožimo, planeti, okrog rdečega središča, / ki nas odseva, da še na zunanjem tiru rahlo / škrlatimo, čeprav skrbno pokriti z razdaljo,« so bili zame vstopni verzi v poezijo Cvetke Lipuš, rojene v Železni Kapli na avstrijskem Koroškem, ko sem za Sodobnost pripravljala kritiko za Veronikino nagrado nominirane zbirke Obleganje sreče (Cankarjeva založba, 2008). Priznam, za prvo srečanje sem pošteno zamujala. Ne nazadnje je šlo že za pesničino peto samostojno pesniško zbirko in skoraj dvajsetletno pesniško ustvarjanje.
Vendar pa so me verzi s svojo vizualno, kozmično metaforiko hkrati zadeli in presenetili. Ne le zaradi inovativnosti in avtentičnosti, temveč tudi zato, ker so orodja, kot mi jih je (vsaj tako se mi je dozdevalo) narekovala literarna veda, povsem odpovedala. Prepričana sem bila, da je koroške zamejce treba tehtati skozi Paternujevo optiko »koroške jezikovne travme«, da je v njihovem ustvarjanju treba tako ali drugače najti zavezanost slovenskemu jeziku. Še več: celo pričakovala sem, da mi bodo vrnili vsaj kanček domoljubja, ki me je najpozneje po študiju začelo zapuščati. Padla sem na stereotipni seznam zamejskih tem, ki naj bi obravnavale narod, manjšino in jezik, če gre za ustvarjalke, pa še erotiko in družbeni položaj žensk, kar sem povzela iz pogostih novinarskih vprašanj.
Toda Cvetka Lipuš je vse prej kot vse to. Seveda bi se lahko obesila na besedne zveze kot »rodbinski krog«, »družinski album« ali »krvna pošta« in jih ukrojila v prisiljeno domovinsko zavezo, v turistično znamko »I feel Slovenia«, s katero bi zagovarjala pesničino ljubezen do porekla, a vendar so rodbinske vezi pri Cvetki Lipuš občečloveško dejstvo, kakršno je tudi to, da poseljujemo Zemljo, hrepenimo po smislu in smo prepuščeni minevanju. Ne nazadnje je moje sprva intuitivno dojemanje avtoričine poezije podkrepilo kar nekaj izjav, ki sem jih zasledila v tiskanih medijih. V enem izmed zgodnjih pesničinih intervjujev z začetka devetdesetih let, po izdaji prvenca Pragovi dneva (Wieser, 1989), sem prebirala samozavestne in samozavedne vrstice: »Problematičen se mi zdi tudi odnos, ki ga ima slovenska javnost do svojih avtorjev. Od njih se vedno pričakuje, da so glasniki manjšinske problematike. Jaz pa nisem medij – in tudi ne bom – za kakršnokoli manjšinsko potrebo. To ni moja stvar.« Ob tem sem naletela tudi na Wieserjev skoraj sočasni manifest Za novo narodno zavest, v katerem okrca merila takratnih literarnih kritikov, pri katerih naj bi šlo za »neliterarno ocenjevanje slovenskih koroških avtorjev« in za »nostalgično pomilovalni pogled na njihovo ustvarjanje«, kar je speljalo vodo na moj mlin.
Cvetka Lipuš zame ni ne pretirano »ženska« ne pretirano »koroška« pesnica, zato se izogibam vrednotenju v okvirih, ki se mi zdijo po eni strani preozki, po drugi pa zastareli. Glede na biografske podatke je pesnica pravzaprav precej zgodaj zapustila domače okolje in pretrgala popkovino. Po zaključenem študiju primerjalne književnosti in slavistike v Celovcu se je leta 1995 za petnajst let preselila v Ameriko, kjer je v Pittsburghu zaključila še študij bibliotekarstva in informacijskih ved, danes pa ponovno živi v Avstriji. Prostor, ki ga avtorica ustvarja v svojih pesmih, je predvsem »vmesni prostor« med različnimi pripadnostmi, jeziki in kraji. Njena poezija je odprta, svetovljanska in bivanjska. Govori o univerzalni človekovi izkušnji, razpeti med vsakdanjost in »srhljivo, a hkrati magično« minljivost.
Ko sem razmišljala o portretiranju, sem hotela govoriti o najinih srečevanjih, vendar sem ugotovila, da bi materijo hitro izčrpala. Spoznali sva se namreč relativno pozno, pred kakšnima dvema letoma na sejemskem odru za Filozofsko fakulteto. Drugič sva druga na drugo naleteli ob predstavitvi zbirke Kaj smo, ko smo v gledališki kavarni ljubljanske Drame. Obakrat sem bila v vlogi izpraševalke s temu primerno dozo treme, ki je zavirala sproščen pomenek. Po drugi strani pa se mi zdi primerno, da se avtorje predstavi predvsem skozi njihovo delo. Zato naj bo moj poskus portreta nekakšen spoj osebne izkušnje z avtoričino poezijo in kritiškega sprehoda po dosedanjem opusu.
Avtorica je na pesniško pot stopila z intimizirano liriko prvih dveh zbirk, Pragovi dneva in Doba temnjenja (Wieser, 1993), v katerih odseva poznejša bivanjska tematika. Erotizirana podoba (morske) pokrajine iz prvenca razkriva dvojino ljubezenskega odnosa, vendar v minimalističnem, metaforično zgoščenem slogu že odzvanja čas, njegova nes-končnost in človekova usodna determiniranost. Zbirka Doba temnjenja je tematsko nadaljevanje nastavkov iz Pragov in logičen nasledek poezije svetlobe. Če je v prvi zbirki lirski subjekt še odkrit in »človeški«, prvoosebni ali kvečjemu zapakiran v ljubezensko dvojino, v Dobi temnjenja zasede mesto brezimnega nosilca stvarstva, ki se preobraža iz ene organske oblike v drugo.
V zbirki Geografija bližine (Wieser, 2000) se pesniški jezik odpre in sprosti. Stopamo po povsem konkretnih, pogosto spominskih prostorih, pesmi postajajo tihožitja, pejsaži in skupinski portreti. Intenzivna in čutna metaforika izgubi svoje prvotno hermetično in mestoma preobloženo podobje. Geografija bližine odpira dilemo, »kako zahteve ustvarjalnih višin, ki terjajo samoto, uskladiti z retoriko vsakdanjosti, ki je pogosto banalna prav zato, ker se izraža skozi vseprisotnost bližine«, zapiše Aleš Debeljak. V Spregatvi milosti (Cankarjeva založba, 2003) je pretežno tretjeosebni ali celo brezosebni subjekt pravzaprav »kartograf življenja«. Ekspedicijo po telesnih in duhovnih pokrajinah preveva dvom, da »morda drvimo v nikogaršnji prostor«, ki se pne nad »nebom, ki je prenehalo biti vzrok za bivanje«. Rabelj čas neizprosno tiktaka končnost, ki v kozmični prizanesljivosti in človeškem zaupanju pripelje do vere v skrivnost – v besedo.
V tem vzdušju pa stopimo naproti naslednji zbirki. Pesmi iz Obleganja sreče se gibljejo v že znanem avtoričinem kozmosu in svoj inventar gradijo na preteklih spoznanjih. Kljub zavedanju začetne in končne koordinate in kljub »cukrasti« navezanosti na prednike pesnica vpetost v sorodstveno verigo in v spone vsakdana premaguje s »slačenjem kože«, ki jo je treba odložiti, »preden se napotiš k sebi«. Zdi se, da avtoričina poezija vse od Geografije bližine do Pojdimo vezat kosti (Mladinska knjiga, 2010) preigrava eno samo strategijo preživetja, ki se v strahu pred ničem oprime upanja. Potovanje po tirnicah življenja je prehajanje iz kolektivnega v individualno, iz zunanjosti v notranjost, je ena in edina pot k sebi, hkrati pa ta pot ni mogoča brez genske, geografske, materialne in miljejske pogojenosti, ki določa njene variante.
Vse te plasti so palimpsestno naložene tudi v zbirki Kaj smo, ko smo (Beletrina, 2015), za katero je bila pesnica lani nominirana za Veronikino nagrado in je prejela letošnjo nagrado Prešernovega sklada. Ko sem jo v intervjuju za Poglede spraševala po »geografiji« omenjene zbirke, je avtorica povzela: »Med razponom vsakdana in vesoljem, med povsem navadnimi dogodki in dogajanjem, ki presega naše dojemanje, so nastanjene pesmi te zbirke. Skušala sem ujeti, izraziti ta hip, ko se nam zaustavi korak, ker se hočeš nočeš ovemo, da je naše bivanje samo nanosekundica na uri kozmosa. Čeprav skušamo to dejstvo pozabiti, se nam takšni prebliski lahko zgodijo povsod in vsak čas, ker bi bil sicer vsakdan povsem dolgočasen. Vesolje presega naše dojemanje, naše dosedanje védenje je še vedno minimalno in se bo v teku časa gotovo še spremenilo. Zato ta vrzel spodbuja razne domneve, upanja, da vladajo še neznani zakoni, katerih del smo, ki bodo nas, materijo, spremenili v energijo ali v kaj tretjega, le da tega še ne vemo.« Le kaj bi lahko temu še dodala, da ne bi zvenelo kot variacija na povedano? Morda le to, da se ob razmišljanju o nagrajeni zbirki iz več razlogov izogibam oznakam kot »pesniški vrhunec« ali »najboljša zbirka«. Prvič: ker je prostor za stopnjevanje neskončen. Drugič: ker gre za zrel, izoblikovan pesniški izraz, ki ga je težko ločiti od preteklega opusa zadnjih let. In tretjič: ker pričakujem nove vrh-ove in -unce.
Pogledi, let. 7, št. 3, 10. februar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
