Portret pisatelja Bekima Sejranovića
Mohamed na tekaških smučeh
Foto: Uroš Hočevar
28. 05. 2012
Bekim Sejranović je bosansko-norveški pisatelj. Kombinacija je malce smešna, a povsem točna: z Balkana se je leta 1993 umaknil na Norveško, tam študiral in magistriral iz južnoslovanskih jezikov, nato pa se tik pred doktoratom odločil popolnoma posvetiti literarnemu ustvarjanju. Njegov drugi roman, Lepši konec, v dim hašiša in balkanski črni humor ovita pripoved o samoiskanju jugoslovanskega izseljenca po norveških zasneženih prostranstvih in bosanskem zakotju, je konec marca izšel v slovenskem prevodu.
»Vojna me je zalotila nekako nepripravljenega. Živel sem na Reki, imel punkovski bend, nisem vedel, kaj se dogaja, kar naenkrat sta prišla neki Tuđman in neki Milošević ...«
Ena od prednosti življenja na Norveškem je, da se človeku, kamorkoli drugam gre, zdi, da je lepo vreme in poceni, pravi Bekim Sejranović in se zareži ob pivu, za katerega bi v Oslu odštel med osem in deset evri, sedeč za mizo pri Žmavcu, ki ga oblivajo še malce boječi se sončni žarki in neusmiljeno češe spomladanski veter, pa dva.
Slovenija da je ravno nekako na pol poti – ne le geografsko, temveč tudi mentalno – med Norveško in Balkanom. Rojen v Brčkem, Sejranović danes živi med Oslom in Hvarom. Vsaj tako je izjavil v nekem intervjuju leta 2010, a glede na to, da imamo opravka s človekom, ki je v Sloveniji med drugim spregovoril v sklopu serije predavanj z naslovom Cross Border Experience v AKC Metelkova, je ta podatek najbrž že zastarel? Oslo in Hvar sta skrajni točki, med katerima se gibljem, pravi Sejranović, v Ljubljani pa se bo zdaj mudil pogosteje, ker tu živi njegovo dekle, s katero pričakujeta otroka. Na Hvaru ima počitniško hišo, ki jo je kupil v nekakšnem joint-venture s petimi norveškimi prijatelji. So zelo racionalni in disciplinirani, kot Norvežanom pritiče, razlaga z občudovanjem, a ne brez kančka tistega značilnega balkanskega posmeha – skupno lastništvo da vključuje tudi sestanke hišnega sveta in podobne reči, zaradi katerih zadeva funkcionira in brez katerih bi se sprevrgla v polom. Kar bi se bržčas zgodilo, če bi se tega lotil z rojaki, pristavi. Na Hvaru je zvečine pozimi, takrat piše, preostali del leta pa v Oslu »dela za denar«, pravi. Tolmači na sodišču, predava norveški jezik tujcem, piše kolumne za norveške časopise. Torej nič več ne opravlja priložnostnih del à la Charles Bukowski: na pošti, na gradbiščih ...? Vprašanje se ponuja samo od sebe – glavni junak Lepšega konca, za katerega Sejranović priznava, da je v marsičem avtobiografsko delo, se med drugim nekaj časa preživlja kot poštar, norveška pošta pred božičnimi prazniki potrebuje nove delovne sile in novinec, ki med bledoličnimi severnjaki ne more skriti, da je priseljenec, se po začetnih sumničavih vprašanjih, ali ima težave z branjem in pisanjem, dobro vklopi v poštarski kolektiv. »S kolegi poštarji sem šel na pivo in pico. V tišini so gledali, ali bom pojedel kos s šunko. Ko so videli, da lahko pošto razdelim pred poldrugo, da jem svinjino in pijem pivo, sem postal eden od njih,« je zapisal v Lepšem koncu. »Nazadnje sem na gradbišču delal pred petimi leti. Naporno, a mi je bilo všeč, ker ti vsak dan sproti odštejejo denar. Nekateri hodijo v fitnes in se mučijo z utežmi, meni pa za to še plačajo, sem si mislil,« razlaga danes.
Vsekakor so takšna priložnostna dela velik odklon od bleščeče akademske kariere, ki se je risala pred njim na začetku tretjega tisočletja: po študiju na univerzi v Oslu je bila njegova prva zaposlitev mesto asistenta na oddelku za južnoslovanske jezike. »Bil sem mlajši od nekaterih študentov,« pravi. A je kmalu spoznal, da to ni zanj, že prej se je poskušal v pisanju, naposled pa odločil, da bo stavil na vse ali nič. Zaprl je vrata profesorskega kabineta za sabo za vedno in se podal v neko vas v Bosni, kjer sta mu dedek in babica prepustila svojo hišo. Njegov prvi roman Nigdje, niotkuda (Nikjer, od nikoder) je doživel dober sprejem, za drugega Lepši konec (v izvirniku: Ljepši kraj) je dobil nagrado Meše Selimovića (za najboljši roman z območja Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Srbije in Črne gore). »Zdaj sem ravno nekje na pol, ne morem odnehati,« pravi. Poskušal da »se bo prodati« tudi na Norveškem, in to najprej tako, da bo prestavil – ne dobesedno prevedel – svoje romane v norveščino. »Na živce mi gre, da so v knjigarnah moje knjige zložene na polico, kjer piše 'prevodna literatura'.«
Naslovnica knjige Lepši konec
Jeziku, v katerem piše, pravi »naš«. Pravzaprav piše po pravopisnih standardih govorice, ki se ji danes reče hrvaška, na Reki je namreč obiskoval srednjo šolo. Da so iz nekdanjega skupnega jezika, ki je že v SFRJ obstajal v treh različicah, naredili cel kup novih, se mu zdi trapasto in odkrito pove, da so razlike med vsemi novo rojenimi jeziki na območju nekdanje Jugoslavije manjše kot med dialekti, ki jih govorijo na severu in jugu Norveške. Norveščino obvlada do potankosti, ni pa to njegova materinščina. Na Norveškem živi devetnajst let, izbral si jo je po igri naključij, takrat je bila edina evropska država, ki je še sprejemala begunce. »Teta mi je pomagala, da sem dobil mesto na letalu. Moja starša sta se ločila, ko sem bil še majhen, odrasel sem z babico in dedom, ki sta umrla pred nekaj leti.« Mama, muslimanka, živi danes v Belgiji, oče, pol Srb in pol Albanec, pa v Avstraliji. »Imam več narodnostnih identitet, kar je včasih bremenilno, ni pa tako redko in pri pisanju pomeni pravo bogastvo,« pravi Sejranović. Na Norveškem razmišlja o Balkanu in obratno; je, kot bi se povzpel kak hrib in opazoval od daleč, pripoveduje. Norvežanom tudi v Lepšem koncu očita »ovčjo ubogljivost«: »Res jim ne bi škodovalo malo balkanskega anarhizma,« se pošali in pove zgodbo o zdravniku iz nekdanje skupne države, ki zdaj živi na Norveškem kot gastarbajter, pa je prišel navzkriž z zakonom, ker je prekoračil omejitev hitrosti na cesti. Ali se ne bi mogli kako drugače pomeniti, je predlagal prometnemu policistu, ki ga je ustavil, jaz sem zdravnik, veste, ne pa kakšen zločinec. Prometnik se seveda ni strinjal, ne, zakon je za vse enak. »To je za Balkance popolnoma nedojemljivo,« še pove Sejranović in se brž popravi, da kaj več kot to ne sme razkriti – pri delu sodnega tolmača, zaradi katerega je izvedel za ta primer, ga namreč zavezuje molčečnost. Škoda, kajti tolmačenje za vse prestopnike, ki se na Norveškem znajdejo pred sodiščem, nedvomno ponuja obilico snovi za literarno obdelavo, se mi utrne misel. Da o delu poštarja, ki lahko po mili volji prebira razglednice, niti ne govorimo. Sejranović odkimava: »Pišem predvsem o svojem lastnem svetu. Lastno življenje jemljem kot surovino, nekaj, kar kot kipar preoblikujem v literarno delo. Lahko bi pisal o tem, kaj se dogaja v Franciji ali Los Angelesu, a me ne zanima. Umetnost in življenje morata biti povezana, to je najbolj iskreno.«
Norveška se redko znajde na prvih straneh časopisov, nazadnje se je to zgodilo po zaslugi ekstremista Breivika. Sejranović poudarja, da sploh ni tako osamljen primer, če bi se namesto za pokol odločil ustanoviti politično stranko, bi gotovo dobil ogromno glasov. Norveška politična elita je prosvetljena in naklonjena multikulturnosti, vsaj v javnosti, drugače pa je s preprostimi ljudmi, razlaga in pove, da so v prvih nekaj urah po Breivikovem strelskem obračunu, ko še ni bilo jasno, kdo je krivec, ljudje podivjano iskali storilca in pri tem ustavljali predvsem priseljence. Še sreča, da ga ni zagrešil kakšen islamski ekstremist, pristavi. Tudi sam je že občutil norveško ksenofobijo, eden takšnih drobnih incidentov je s humorjem popisan v knjigi Lepši konec: na enem svojih pogostih samotnih tekov na smučeh po planoti v bližini Osla je naletel na skupino Norvežanov srednjih let. »Eden izmed njih me je vprašal: 'Kaj je Mohamed, si se izgubil?' Obstal sem. 'Kaj?' sem rekel. 'Če si se izgubil v snegu, Mohamed?' Vsi trije so se začeli smejati. 'Ne, nisem se izgubil. In ne imenujem se Mohamed,' sem resno rekel in odšel naprej. Skozi sneg sem lahko slišal njihovo samozadovoljno hihitanje.«
V Oslu je štirideset odstotkov tujcev, v delu mesta, kjer živim, ki je kot nekakšen berlinski Kreuzberg, pa devetdeset, pravi Sejranović. »In nikakor ne moreš najeti stanovanja drugje, enkrat sem poskušal, v nekem drugem mestnem predelu, kjer je manj tujcev, pa mi je stanodajalka pozneje vrnila denar in pojasnila, da je v hiši že neka somalska družina in da bi se sosedje preveč vznemirili, če bi prišel še jaz.« Norveško-bosanski pisatelj pogosto razmišlja, kaj bi se zgodilo, če bi se zgodil ekonomski zlom in tujci ne bi bili več zaželeni; »Dokler je gospodarstvo v dobri kondiciji – in norveško je, saj je brezposelnost zamerljiva, le nekajodstotna –, je vse v redu. Potem pa ...« Če bi na volitvah zmagala kakšna politična stranka z načeli, podobnimi Breivikovim, bi v letu dni imeli vojno. Norvežanom, ki so prepričani, da se jim ne bi mogla zgoditi Bosna oziroma razpad Jugoslavije, pogosto razlaga, da morda ne drži, da Balkan dvajset let zaostaja za ostalo Evropo. Kaj, če je dvajset let pred njo ...?
»Vojna me je zalotila nekako nepripravljenega. Živel sem na Reki, imel punkovski bend, nisem vedel, kaj se dogaja, kar naenkrat sta prišla neki Tuđman in neki Milošević ...« Sejranović priznava, da ima še vedno slabo vest, ker ni branil Reke, ki je bila tedaj njegovo mesto. Nekateri njegovi prijatelji so odšli v vojsko, mnogi so umrli in iskreno mu je žal za vse mlade ljudi, ki so življenje žrtvovali zaman. »Vojna je bila velika prevara, v kateri so številni ljudje nesramno obogateli. Ja, vojna je dober biznis,« pravi. Bosno ima rad, kot imaš rad otroka, ki so ga vsi zavrgli. Balkan je tako raznolik, od Ljubljane do Brčkega so samo štiri ure vožnje z avtom – ja, vozi se s trideset let starim hroščem, tako kot glavni junak Lepšega konca –, pa prideš v popolnoma drug svet. »Žal mi je, da tega dela sveta, ki je tako raznolik na tako majhni površini in je zares stičišče različnih kultur, Evropa ne prepozna kot takega. Prizadeva si za raznolikost, pa je vse čedalje bolj podobno, povsod so McDonald'si in H & M-ji, pravzaprav živimo v nekem novem totalitarnem sistemu, le da malce bolj udobnem,« se pošali, pa čeprav je to bolj črni humor. In prav črni humor, tisti bosanski, v norveščini pogreša, pravi. Kajti kadar govori norveško, malone zamenja identiteto in postane drug človek, tudi šali se drugače.
Pogledi, št. 9, 9. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
